ponedeljek, 26. julij 2010

Privlačna v svoji nedosegljivosti

22.7., Križanke
produkcija Opere in Baleta SNG Maribor
P. I. Čajkovski: Pikova dama

Kaj bi opera brez ljubezni (za operne navdušence verjetno velja tudi obratno)? Seveda tudi pri Čajkovskem brez nje ne gre. Je glavno gibalo notranjosti protagonistov in s tem tudi pričujoče opere, ruske mojstrovine Pikova dama. Seveda pa ljubezen oziroma bolje rečeno zaljubljenost vedno hodi z roko v roki s hrepenenjem, ki izvira prav iz neizpolnjenosti gorečega čustva. Da fantazma preživi se ne sme uresničiti. Opera je tako deljiva nekako v dve fazi, ki jo dobro ponazorita odlomka iz dveh Zajčevih pesmi:

Biti kaplja na tvojih prsih,
biti svetla čista kaplja
na žejni koži,
biti nemirna kaplja,
na vročih prsih,
biti posrkana kaplja na tvojem telesu.
(Dane Zajc, Biti kaplja)
Odvrzi tenčico, Magdalena.
Jutri boš stala v pršeči svetlobi sonca
naga. Ponižana.
Moja.
(Dane Zajc, Gotska okna 2)

Ko Bella Incognita postane Cognita, izgubi svoj pridevnik. Čajkovski je skladatelj tega paradoksa par exellence. Zdi se, da glasbo Čajkovskega tako najbolje opiše kulinarična kategorija sladkokislega. Torej, kako dobra je bila mariborska kitajska restavracija? Veliko (potencialno dišečih) vonjav se je porazgubilo že zaradi lokacije, postrežba (režija) je bila slaba (vseeno nismo naleteli na samopostrežno menzo), je pa bila hrana (pevci) okusna in dobro začinjena, čeprav so bile priloge (orkester) narejene z manj občutka. Trije sončki in pol.

Izbor Križank kot prizorišča bi nam moral sugerirati kar nekaj neprijetnih vprašanj. Akustika primerna za Marilyna Mansona ni (nujno) primerna tudi za Čajkovskega. Ampak pustimo to. Bolj me skrbi, da je opera podlegla izenačevalniku, ki ga upravlja kapitalistični bog. Se pravi, da med Mansonom in Čajkovskim res izgineva vsakršna razlika. Da je opera lahko šov namenjen bolj premožnim, to vemo. V svojem jedru pa vseeno ni lahkotno razvedrilo, ki se lahko staplja z zvoki še enega prijetnega poletnega večera. V tem primeru gre za zbijanje njene substance na odvraten skupni imenovalec – meče se jo (če ostanemo v kulinarični jezikovni igri) v nek čuden golaž, ki je neokusen preprosto zaradi tega, ker je v njega vrženo dobesedno vse: od povoženih mačk do tartufov.

Tudi režijo Diega de Breae sem videl v podobni luči. Priča smo bili veliko zanimivim, a brezzveznim domislekov, ki niso zgradili smiselne in s tem povedne celote. Zakaj ima Liza v sceni, po tem ko se vda Hermanu, na obrazu zlato masko? Ne bi bilo bolj smiselno obratno – da bi Liza nosila masko prav do trenutka združitve? Kajti Hermana je zanimala predvsem v svoji nedosegljivosti in brezimenskosti. Ko se oboje z združitvijo razblini in si Herman zabode novo željo – željo po odkritju skrivnosti treh kart – ga Liza ne zanima več. Herman naposled »uresniči« obe svoji želji: dobi Lizo in spozna skrivnost treh kart. In ravno ti dve uresničitvi sta zanj pogubni. V bistvu koreninita vsaka v svoji želji (Herman v 1. dejanju govori o »izgubi miru«), rešitev pa se ponuja v Schopenhauerjevi ukinitvi volje.

Tako bi bilo smiselno zarisati lok, ki se pne od hrepenenja Hermana, ki ob uresničitvi ukine samo sebe in se s tem prevesi v Lizino hrepenenje, hkrati pa rodi novo hrepenenje Hermana – željo po spoznanju kvartopirske skrivnosti. Vsaka pot pa se konča s smrtjo. Logično. Vsak drug konec bi bil že preveč za ženske srednjih let. Nauk zgodbe je lahko (med drugimi – npr. da so igre na srečo zanimive zaradi stalnega in hitrega menjavanja sreče in nesreče, ugodja in neugodja, kar rezultira v poudarjenem občutku »da živiš«) ravno nezaupljivost do možnosti realizacije fantazme – če jo želimo uloviti za vsako ceno, če kot Herman »igramo do konca«, potem se nam po Pikovi dami (in psihoanalizi) sodeč ne piše dobro.

Ravno to gonjo po realizaciji želje je Janez Lotrič dobro in prepričljivo realiziral. Njegov glas je bil zanesljiv, samozavesten, nekatere nepravilnosti pa so se v bistvu lepo ujele s Hermanovim notranjim nemirom. Vsekakor zvezda večera. Tudi Elena Nebera v vlogi Lize ni razočarala, prav tako pa je bila svojemu karakterju primerno nekoliko v ozadju. Glede na kritike predstave v mariborskem gledališču smo najbrž pogrešali Marjano Lipovšek v vlogi grofice. Ni kaj, zgleda da Lipovškovi vloga tečne/prevarantske babice/matere (poleg grofice še Klitemnestra) nadvse ustreza. Če omenim še Lizinega zaročenca, ki je kot lik šolski primer intelektualne k… lahko spet rečem, da je svojega Jeleckega Marjan Jovanovski prilično obarval s ponosno barvo, polikanostjo in glasovno zateglostjo.

Zbor je nekoliko nihal (včasih neuravnovešeno, včasih pregrobo, včasih premilo), vseeno pa je bilo opazno postopno dvigovanje kronološko vzporedno. Otroški zborček je bil, hm, srčkan. Orkester ni ravno navdušil – če odmislimo napake instrumentalistov (trobila) lahko zamero kuhamo predvsem do dirigenta Janka Kastelica. Orkester pod njim je sicer igral tekoče, a je na trenutke pomešal vlogi spremljave in izstopanja. Za še nekoliko bolj problematično se je izkazalo glasbeno komentiranje/interpretiranje drame. Dirigiranje Kastelica ni obelodanilo poglobljenih premislekov. Bilo je nekaj svetlejših trenutkov prave muzike, a premalo da ne bi ostali lačni.

Kljub vsem mojim pripombam pa ne mislim, da mariborska opera ni opravila dobrega dela. Šla je pomemben korak naprej od Puccinija, ima režiserja, ki dejansko (vsaj) nekaj dela, vpoklicala je dobre slovenske pevce, ki so dali vse od sebe. Kljub zgoraj omenjenim pomanjkljivostim so Mariborčani delovali prepričljivo in samozavestno. Na koncu jim lahko čestitamo, v naši čestitki pa mora biti – v stilu Hermanovega večnega hrepenenja – zapakirane še nekaj želje po še boljši operi, ki jo lahko iz Maribora gotovo dobimo. Pogled na prihajajoči spored odpira to možnost in napoveduje boljše čase za slovensko opero, čeprav s centrom v štajerski prestolnici.

Aljaž Zupančič

četrtek, 22. julij 2010

Zaslužene ovacije za Münchenske filharmonike

18.7., Cankarjev dom
Münchenski filharmoniki, Thomas Hengelbrock (dirigent), solisti: Luba Orgonasova, Christian Elsner, Reinhard Hagen
program: J. Haydn: Stvarjenje

www.ljubljanafestival.si

Proces ustvarjanja oratorija Stvarjenje je bil naporen projekt s katerim se je Haydn mojstrsko spopadel. Glede na to, da se da glasbo »uživati« na več načinov, lahko tudi eno skladbo doživimo večplastno. Srečo pa imamo, če se nam ta večplastnost razkrije na koncertu. Münchenski filharmoniki so v tokratni izvedbi mojstrsko izpolnili svojo vlogo, čeprav bi verjetno lahko nekatere plasti še izpilili.  

Uvod se je s svojo predstavitvijo vesoljnega kaosa pričel s presenetljivo milino. V skoraj sramežljivih začetnih izbruhih (timpanov) ni bilo čutiti velikega poka niti kakšnega grandioznega pompa. Vse skupaj se je s prefinjenimi frazami in subtilnimi niansami stopnjevalo v enem loku do najpomembnejše besede »Licht«, ki je v zboru zazvenela v vsej svoji moči in popolni bogati zvočnosti. Šele v tem trenutku se je nakazal dramatični karakter oratorija, ki je ostajal prikrit v uvodu.

Dirigent Thomas Hengelbrock je s svojimi jasnimi in preciznimi gibi ter sproščeno obrazno mimiko dosegal odzivnost orkestra, kateremu ni manjkalo dinamične prožnosti. Tako so tudi jasno zaokrožene točke med seboj delovale pretočno in kot logične celice večje celote. Z vnetim odnosom je dirigent vplival na povsem poenotena korpusa zbora in orkestra. Medsebojno ujemanje je še dopolnjeval prečiščen ton v godalih in razen malo tonske hrapavosti v začetku pri flavtistu (solo) izpiljen zvok pihal. Zelo lepo fraziranje je imela oboa. Godala so pokazala mojstrstvo v izpiljenih pasažah tonskega slikanja in enotnem agogičnem gibanju. Dinamično stopnjevanje v orkestru se je z jasnostjo prelilo v oris sončnega vzhoda in s kontrastom še pripeljalo mesec na koncu prvega dela oratorija. Enotnost celotne interpretacije je slonela na temelju poglobljenega znanja, kar se je slišalo v zboru in orkestru. Predvsem navdušujoč je bil zbor z izjemno barvno pestrostjo in tehnično popolnim nastopom. Malo manj prepričljivi so bili solisti.

Sopranistka Luba Orgonasova je s tehnično izpiljenim glasom podajala zaokroženo gladko fraziranje. Pri sami interpretaciji pa se je premalo vživela v vlogi Gabriela, zato je delovala prestrogo. Na trenutke je kljub popolnosti koloratur prevladoval občutek deklamatoričnosti. Njen nastop je kazal večjo vznesenost v tercetih v drugem in tretjem delu oratorija.Toplejši in bolj lirično osrediščen nastop je podal (tenor) Christian Elsner, čeprav se je celo prvo polovico koncerta pojavljala hrapavost v glasu, se je ta po odmoru zmanjšala.Najmanj inspirativen je bil Reinhardt Hagen (bas), ki je s sicer čisto intonacijo solidno nastopil v recitativih, vendar je bila melodika v arioznih delih rigidnejša.

Vsekakor pa je bil to zdaleč najboljši koncert od katerega smo lahko odšli z navdušenjem in novim upanjem. Izvedba na takšni ravni bi morala biti zgled našim orkestrom. Tokrat so bile ovacije popolnoma zaslužene.

Maia Golobič

torek, 20. julij 2010

Sezona pod črto

Čas ob zaključkih abonmajev, ciklov in drugih sezonskih serij ter ob začetku številnih poletnih festivalov je (bil) ponekod tudi čas ovrednotenja doživetega v minuli sezoni. Tak prepogosto pozabljen kritiški žanr bi moral ponuditi široko skico dogajanja ali pač mirovanja na sceni, v našem primeru pa bo (žal) bolj usmerjen v simfonične cikle in na izpostavljanja vredne premike v naših logih. Na blogu je zmanjkalo kar nekaj komentarjev zanimivejših dogodkov, kot je bil na primer nastop izjemnega Iana Bostridgea, zabeležili pa smo na primer vtise o koncertu Simfoničnega orkestra iz Pittsburgha.


Predramljeni trenutki Filharmonije
Orkester SF je skozi sezono nakazoval nekatere prijetne trende in se kajpak oklepal tistih nadležnih. V boljši pol gostujočih dirigentskih moči bi vendarle postavil Clauda Schnitzlerja ali Matthiasa Bammerta, uspešno se je s Šostakovičem pred orkester vrnil tudi George Pehlivanian. Med gostujočimi solisti je bilo več nastopov, ki bi jih raje pozabili. Tak bi lahko bil gotovo violinist Čuan Jun Li – posebej zato, ker je odgovorni za program nedvomno vedel za kako brutalno neobčutljivega, cirkusantsko virtuoznega solista gre. Po sorodni poti se je z Bruchom odpravila tudi Sarah Chang, a uspela zadržati notranjo dinamiko in uravnoteženost. Popolnoma drugačen se je zdel introvertiran pianizem Adama Neimana.

Daleč največja muzika te sezone se je prikradla skozi nastop Kennetha Montgomeryja. Dirigent, ki po referencah na primer sploh ne izstopa, je iz Mozartovega Jupitra napravil véliko glasbeno krasoto – natančnost, enormno domišljijo in povrh vsega polnokrvnega Mozartovega duha. Montgomeryjevega Mozarta bi še poslušali!


Danes lahko kak namig na interpretativne dosežke novega šefa dirigenta Emmanuela Villauma v njegovi izvedbi Beethovnove Sedme. Ob kričeče eksponirani orkestrski moči smo slišali tudi nekaj pozorno oblikovanih pasusov. Vse njegove adute in hibe bi lahko ugledali v fin-de-sieclovskem triptihu, v Izvedbah Mahlerjeve Devete, tretjega dejanja Wagnerjevega Parsifala in Brucknerjeve Sedme simfonije. Filharmoniki so bili sploh v drugi polovici sezone zvočno predramljen orkester, prožen in očitno dovolj voljen. Villaume je lahko delal s solidnim orkestrom, rezultati so znali biti pravi, a ne brez pomanjkljivosti. V Mahlerju se je pokazala njegova nagnjenost k vročičnemu izpostavljanju najbolj eruptivnih delov partiture, zanemaril pa je prenekatero značilnost Mahlerjevega simfonizma. V Wagnerjevi partituri je bil uspešnejši, a vendar je umanjkalo marsikaj pravoverno wagnerjanskega.

Orkester je bil pod Villaumom spreten uzvočevalec afektov, a pri ravnanju z vodilno motiviko še ni dosegal vloge budnega, oprezajočega psihološkega ozadja ter preroškega opazovalca, ki končno razodeva tudi bistvo vseh stvari. A vendar ne smemo mimo tistega, kar resnično veseli. To je pač dejstvo, da je raven Orkestra SF v zadnjem času visoka, poleg tega pa je Villaume po Mahlerju s Parsifalom stopil še stopnico višje v orkestrski urejenosti. Dosegel je dovršeno zvočno oblikovanje, sugestivnost igre glasbenikov, še zlasti pa homogenost trobil. Zdaj je vendar že jasno, da Villaume v Ljubljano prinaša kulturo tona ter muzično prebujenost igre. Če je Emmanuel Villaume torej zanesljiv oblikovalec zvoka, pa to niti ni pospremljeno s poskusom razjasnitve misli Mahlerjevega univeruzma ali fanatičnim brskanjem za resnicami, zapisanimi v Wagnerjevi partituri. Zlitje obojega je pač priborjeno le velikim.

Zatem je z Brucknerjem pravzaprav sledilo razočaranje, saj se je Villaumu kljub vsej ustvarjalni želji izmuznila prav zvočna prečiščenost orkestra, ki smo jo občudovali še nedolgo nazaj. Po izvedbi Mahlerjeve Druge simfonije na Festivalu Ljubljana se žal počasi razblinja upanje v Villaumove zvočno-oblikovalske sposobnosti. Vendarle pa veseli poteza SF, da bi se koncerti povezovali v pripovedujoče programske linije – da naveza Mahler-Wagner-Bruckner le ni bila izjema.


Redki utrinki Radijskega orkestra
Simfoniki RTV so nadaljevali z velikimi kakovostnimi nihanji iz prejšnjih sezon. Šef dirigent En Šao je bil s Straussom v svoji pravi formi, prav takrat pa je razveselila tudi zgledno naštudirana Ramovševa skladba. V nadaljevanju so bili njegovi nastopi presenetljivo kritični. Razočaral je tako na koncertu, posvečenemu Chopinu, posebej pa na tretjem abonmajskem večeru. Tudi stari znanec orkestra Anton Nanut je bil v Mahlerjevi Peti simfoniji muzikantsko upehan, Nicholas Milton pa je nad Straussovo simfoniko besnel s trdo, destruktivno taktirko. Če je bil nastop K. Montgomeryja bleščeča umetnina filharmonične sezone, bi nekaj podobnega za Radijski orkester prav radi rekli za zmagovito vrnitev Christiana Mandeala in njegovega Brucknerja. Koncert, ki – vsaj tako bi si želeli – odtehta veliko balasta iz sezone!


Programska brezobličnost obeh orkestrov se je letos razgalila večkrat – celo skupaj. Zakaj smo v razmiku nekaj tednov poslušali dve (podpovprečni) izvedbi istega Prvega klavirskega koncerta Čajkovskega? Delujeta v majhnem mestu z manj dogodki, kot pomembnejša središča, domujeta nekaj minut hoje narazen, menda celo živimo v informacijski dobi, a njuni vodstvi ne zmoreta komunicirati, niti malo.

Domači repertoarni deleži in naročila
Naročniški politiki orkestrov sta pravzaprav kar predvidljivi. Simfonični jazz s svojimi odvodi in bližnjimi sorodniki, ki ga že po svoji institucionalni konstituciji gojijo Simfoniki je pogrešljiv del programske identitete. Na to pa radi pozabimo ob kontinuiranem naročanju glasbe domačih umetniških avtoritet – Božidar Kos in Lojze Lebič sta znova pripravila dognani skladbi. Simfoniki so ponudili še koncert Lipovškove glasbe in ga s tem ponovno pravilno prikazali kot pojem trajne resničnosti v slovenski glasbi.

Če so kaj podobnega na primeru Ajdiča in njegove celovečerne predstavitve poskusili v SF, so z zaletom brcnili v temo. Tudi nostalgično impresionistična produkta Šavlija in Mihelčiča bi le težko šteli med uspehe, Bavdkovo noviteto vseeno malo lažje. Prvovrstni polom se je zgodil z Lazarjevim novim izdelkom, napisanim povsem v maniri minimalizma. A ne kakršnegakoli minimalizma ali po bolj splošni matrici te muzike, pač pa jasno in natančno, a tudi slepo nereflektirano po vzoru estetike in tehnik Phillipa Glassa. Človeku se je že kar hitro po začetku zazdelo, da posluša repeticije z ameriške celine, oglašanje orkestra pa potrdi sum, da je celotna stvar – z brzečimi arpeggii v flavtah, brezkončni figuraliki in nedomišljenimi drobci tem, ki se sicer začnejo, kot bi hotele povedati nekaj pomembnega a to svojo namero nato le ponavljajo – zrasla prav na Glassovem zelniku in da se pred nami igra le zato, da bi prikimala še najzlobnejšim stereotipnim pripombam na račun minimalizma.

Na Slovenskih glasbenih dnevih je bilo zaznati kar nekaj stvaritev na visokem nivoju – izjemno izvedbo Lebičevega Koranta, zanimiv ŠIR Urške Pompe, poleg omenjenega Lipovška s Simfoniki pa tudi komorno opero Uroša Rojka. Prav ob Rojkovem delu bi se lahko nekateri glasbeniki iz koncerta MD7 podučili, kako s preprostimi sredstvi ustvariti veliko. In še vedno sem mnenja, da world music, filmske podlage in komponiran, dosledno izpisan džéz nimajo važnega mesta na koncertnih odrih, na katerih je nekdaj domovala velika Umetnost. Sicer pa se mora po svojem bistvu tudi kritika pridružiti razpotjem v glasbeni realnosti.

Ko glasba dobi svojo smer
Srhljivo predvidljivi so lahko včasih umetniški presežki. Kvintet Slowind je že dodobra razkril svoje mojstrsko komorno muziciranje, zadnji festival pa je bolj kot to v ospredje postavil slovensko »odkrivanje« markantne glasbe in karizme Edgrada Varesa. Seveda na način, ki smo ga vajeni – temeljito, večplastno pregneteno, izprašujoče in odgovarjajoče.


Cikel Predihano, ki se je lani nihanje približeval prav čudnim skrajnostim – navdušujočim in skrbi vrednim – se je letos zazrl v spektralizem. Tokrat je bil cikel kreacija novega ansambla Neofonía, še enega dosežka Stevena Loya, tudi umetniškega vodje. Vse skupaj se je začelo z Akustičnimi prostori, ki je pravi opus magnum Gérarda Griseya, nadaljevalo prek številnih trdno zamišljenih del, izstopajoče glasbe npr. Saariahove ali Haasa ter mojstrov med solisti, kot so violist Garth Knox, flavtist Aleš Kacjan v Murailovih Etrih ali pianistka Nina Prešiček.

Odločitev, da naj se v Predihanem predstavljajo oblikovalci in sopotniki spektralne glasbene smeri se zdi za naše razmere kot naročena. Gre pač za glasbo, ki ne zahteva absolutno najpozornejšega strukturalnega poslušanja, saj se že v svojem jedru sama prilagaja ušesu. To je za slovensko sceno še posebej dobrodošlo, če se spomnimo da je prav na moč podobna kompozicijska ideja v naše kraje od šestdesetih let dalje najbolj posrečeno uvedla stik z evropskim glasbenim modernizmom – mislim na poljsko šolo, ki se je od rigidnosti strukturiranja raje začela jasno obračati k zvoku in instrumentalnim barvam. In ko takole gledamo nazaj, prav lahko uvidimo posrečeno ujemanje med zvočno-barvno, celo prostorsko-akustično občutljivim Varesom, ki smo ga poslušali na Slowindovem festivalu in čutnimi spektralisti iz Predihanega, poleg tega pa smo decembra poslušali še glasbo Božidarja Kosa, ki goji podobne povezave glasbe z naravnim pojavom harmonskega spektra, kot francoski skladatelji iz sedemdesetih. Špekulacije gredo lahko še korak dlje – cikel Predihano je sklenilo Jezero Tristana Muraila, po svoji fakturi že kar orkestralna glasba, v prihajajoči sezoni pa bomo v abonmaju SF poslušali Barve znanca s Predihanega, M.-A. Dalbavia. Kot bi domača poustvarjalnost za trenutek dobila smer …

Primož Trdan

ponedeljek, 19. julij 2010

Nerazumljiva in cenena Carmen

8.7., Križanke
produkcija Hrvaškega narodnega gledališča iz Zagreba
G. Bizet: Carmen
www.ljubljanafestival.si


Opera je že leta šibka točka slovenske glasbene dejavnosti. Vendar pa smo bili lahko priča dogodku, ki je pokazal, da se tudi druge države spopadajo s podobnim problemom. Slaba kvaliteta izvajalcev, neposrečena kostumografija in scena ter nerazumljiva režija so tudi v tokratni različici Bizeteve opere Carmen dokazale, da je opera zelo zahtevna zvrst in da le malokomu uspe udejanjiti in izpeljati začetno idejo, ne da bi se pri tem izvirno sporočilo, ki ga je želel publiki posredovati skladatelj, zamazalo in izgubilo.

Pred začetkom predstave so bila pričakovanja velika, saj je modernejša uprizoritev nakazovala nek svež veter, ki bi zapihal in dodobra prevetril operno sceno. Vendar pa žal temu ni bilo tako. Zdi se, kakor da začetna ideja morda niti ni bila tako slaba, vendar pa se je dodobra izpridila. Že sama okrajšava partiture je privedla do prvega trka. Mislim, da so nepoznavalci in zgolj ljubitelji opere uživali v znanih arijah, ki jih seveda ustvarjalci predstave niso mogli izpustiti, vendar pa je krajšava prinesla tudi veliko nejasnosti in nerazumevanja, saj se je rdeča nit in poanta opere izgubila. Tako brez predhodnega poznavanja in poslušanja opere prikazanih "odlomkov" ni bilo mogoče povezati v smiselno celoto. Tudi sama scenografija, ki je spominjala na nekakšno kanalizacijo, torej nekaj najbolj umazanega in nizkotnega, nekako do samega konca ni razodela svojega namena in pravega pomena. Kostumografija je delovala ceneno in ne moderno, kakor je bil najbrž njen prvotni namen. Kar se tiče samih nastopajočih, tudi ni bilo slišati posebnih presežkov, celo nasprotno. Glavna solistka je bila pevsko zelo slaba, na nekaterih delih intonančno zelo šibka, Luis Chapa, v glavni moški vlogi, pa pevsko in igralsko popolnoma prazen in brezbarven. Nekoliko so igralsko predvsem pa pevsko izstopali samo Tamara Franetović Felbinger, v vlogi Micaele in pa Ivana Lazar v vlogi Frasquite ter Helena Lucić v vlogi Mercedes. Orkester je deloval povsem otopelo, v njegovem igranju ni bilo začutiti ničesar toliko subtilnega, da bi tako lahko doumeli prave razsežnosti Bizeteve glasbe. Orkester se je nekoliko bolje odzival samo na določene soliste in se razigral le v redkih trenutkih. Prav tako hladno naučeno je deloval operni zbor, ki je z vojaško natančnostjo korektno odpel svoje in nas ob koncu pustil popolnoma hladne.

Kar se tiče kontroverznosti, katere so nam jo obljubljali polno mero, je bilo celo preveč. V umetnosti kljub vsemu obstajajo neke nevidne meje in zelo nazorne ponazoritve določenih stvari v poslušalcu ne vzbujajo nič dobrega. Menim, da naj bi bistvo ostalo očem nevidno in naj bi se določene stvari pustile poslušalcem v premislek še dolgo potem, ko se odrske luči ugasnejo. Navsezadnje je eden od primarnih namenov umetnosti, da ti da misliti in ti ob koncu pusti nekaj v razmislek. Zelo tanka je namreč tudi meja med estetskim in pohujšljivim odrskim uprizarjanjem. V tej različici so šli čez mejo in so dosegli nasproten učinek od pričakovanega, razen če je bil njihov namen vsesplošno zgražanje občinstva, ki je spremljalo predstavo, dodobra oropano domišljije.

Najbolj zgrešeno podana pa je bila sama karakterizacija naslovne vloge, Carmen. Prvotno naj bi to bila na eni strani usodna ženska na drugi strani pa naj bi poosebljala pristno svobodo človeškega duha, neodvisnost. V dotični upodobitvi pa smo lahko prišli do zaključka, da si na celem svetu zares nihče ne bi želel biti taka oseba. Predstavljena je bila kot največji antagonist in nizkotna oseba s sprijenimi moralnimi vrednotami in še celo več, njena smrt je bila upravičena in popolnoma samoumevna.

Ob "modernih" uprizoritvah opere, kot je bila slednja, bi človek najraje zatisnil oči, predvsem pa ušesa in mirno odšel dalje. V takšnih uprizoritvah, kot je bila današnja bi se vsak vsej modernosti navkljub raje preslikal na Dunaj in tam poslušal že »staromodno« a kljub vsemu v svojem bistvu neokrnjeno različico večne Bizeteve opere Carmen.

Anuša Plesničar

sobota, 17. julij 2010

Človek božji, igraj raje Bacha

13.7., Ljubljanski grad, Stanovska Dvorana
Martin Stadtfeld (klavir)
program: W. A. Mozart, A. Berg, J. S. Bach, R.Wagner (priredba: Franz Liszt), Franz Liszt


Skorajda me mika, da bi zapis o torkovem nastopi pianista Martina Stadtfelda na Ljubljanskem gradu pričel kot nekakšen »doživljajski spis« o neki prav zares zanimivi glasbeni izkušnji. Vzpostaviti velja predvsem prepad med pričakovanji, ki jih je Stadtfeldov nastop vzbujal ter končnim rezultatom, sestavljenim iz dveh nekompatibilnih polovic.

Martin Stadtfeld je nedvomno ena od zvezd črnobelih tipk. Najmočnejši je v glasbenem svetu Johanna Sebastiana Bacha; o tem priča tudi prva nagrada na Mednarodnem Bachovem tekmovanju v Leipzigu iz leta 2002, ki si je štirinajst let ni zaslužil prav nihče – od tedaj gre njegova glasbena kariera samo še strmo navzgor. No, po njegovem torkovem nastopu – vsa sreča, da je nastopil v Ljubljani in ne v kakšnem pravem glasbenem velemestu – pa se lahko vprašamo, za koliko odstotnih točk bo njegov umetniški ugled zanihal.

Dokaj »zanimivo« zastavljen spored; Mozart, Berg in Bach v prvi ter Lizst, Liszt in Liszt (ne, ni tipkarski škrat) v drugi polovici večera lahko razumemo skorajda kot pianistov krik: »pa saj znam igrati tudi kaj drugega kot Bacha, tudi Liszta!«. Po torkovi izkušnji pa je tale krik izzvenel bolj kot ne v prazno, katerega odmev se je še dolgo tragično razprostiral po, za solo klavir akustično vse prej kot ustrezni, Stanovski dvoran Ljubljanskega gradu.

Res pa je, da se je koncert pričel kar dostojno. Mogoče je »Sonata v C-duru, K. 279« Wolfganga Amadeusa Mozarta na začetku še zvenela nekoliko hektično. Prvi stavek, Allegro, je namreč pustil mešana občutja; na eni strani se je Stadtfeldu venomer nekam mudilo, skoraj bi se zdelo, da je recitalu pristopil z malce preveč lahkotnega duha, na drugi strani je pa v igranju bilo vseeno moč zaznati inteligentno interpretacijo ter doprinos svojskosti. Vtis je popravil senzibilneje predstavljen Andante, kvaliteta njegovega nastopa se je pa tekom prve polovice recitala samo še višala. »Sonata op. 1« Albana Berga je izzvenela jasno, izrazno prečiščeno ter skoraj pod popolno kontrolo – polifoni značaj Bergovega dela je pianistu več kot ustrezal. Glede na to, da je Bachova glasba Stadtfeldu blizu, kaj manj od odličnosti izvedbe »Angleške suite št. 4 v F-duru« nismo pričakovali – to smo tudi dobili, interpretacijo, ki je izražala uvid v strukturo, poglobljen premislek z osebnim doprinosom.

Nato je pa prišla na vrsto bomba po imenu Franz Liszt in njegovi dve priredbi Wagnerja ter variacije na Bachovo temo. Prav zares se sprašujem kaj je Stadtfeld s to drugo polovico hotel sporočiti zbranemu občinstvu. To, da je tehnično dorasel Lizstovi akrobatiki? Če sodimo po »Tannhäuserju« in »Izoldini smrti« bi skoraj lahko rekli, da bi lahko to bilo vprašanje večera. Res, da je bila opazna pianistova želja po doživeti interpretaciji, a kaj, ko je vse ostalo, bolj kot ne, le pri pobožnih željah, sam rezultat je bil pa 'približno točno' odigrano in nezrelo razbijanje po klavirju. Prednost pred podajanjem vsebine je tako imel ekshibicionistični show s poudarkom na grobo ter (zanj) prehitro odigranih akordičnih tvorbah. Nekoliko se je Stadtfeld le umiril pri »Variacijah na Bachov motiv« - dobili smo vtis, kot da je Bach nekakšen predpogoj za kompetentno igranje, pa četudi le v imenu skladbe. Zatorej je skoraj na mestu (malce z jezo torkovega večera obarvan) nasvet, naj se Martin Stadtfeld v prihodnje raje drži Bacha. Pa brez zamere…

Marko Šetinc


četrtek, 15. julij 2010

Sir Charles Mackerras

Avstralski mediji danes objavljajo novico o smrti dirigenta sira Charlesa Mackerrasa. Mackerras kot dirigent nikoli ni bil nenehni inovator, vedno je bil v iskanju popolno uravnotežene interpretacije in kar najtemeljitejšega razumevanja glasbe, ki jo je dirigiral. Bil je velik poznavalec operne in simfonične glasbe slovanskih narodov, posebej Janáčkovih oper in Dvořakovih simfoničnih pesnitev, poleg tega pa so izstopajoče njegove izvedbe Mozartovih oper in simfonij. Ravno za najnovejše posnetke (konec osemdesetih je vse simfonije že posnel za Telarc) poznih Mozartovih simfonij je lani dobil nagrado BBCjeve glasbene revije za ploščo leta.
Mackerras gets so much light and shade in these works, even grandeur. The Prague in particular is wonderfully ample and majestic. Yet everything is alert and alive – nothing appears to be an accompaniment figure, but everything seems to be a part of a grand design.
Michael Tanner, 5/2009
I agree the Jupiter symphony is a towering masterwork, but I don’t believe Mozart wrote it as his final statement on the form. By the age of 35, Mozart was in total command of his powers of composition, he could have written anything. For me No. 38, the Prague, has Mozart’s greatest symphonic movement, the first. It’s so incredibly cleverly wrought, every time the three themes appear they are slightly different.
sir Charles Mackerras, 5/2009





četrtek, 8. julij 2010

Prihodnjič bo popolno!

7.7., Slovenska filharmonija
Zbor in orkester Festivala Schleswig Holstein, Rolf Beck (dirigent), solisti: Jana Mamonova, Sophie Harmsen, Benjamin Bruns, Wiard Witholt
program: G.F. Haendel: Mesija
www.ljubljanafestival.si

Mesija. O tem Haendlovem delu je bilo že toliko povedanega, še več napisanega, a vendarle se nam zdi, da pred začetkom ocene oz. poročila s koncerta (namenoma se izogibam besedi na k., saj v sebi skriva resnično bit našega početja) delim z vami naša razmišljanja, ki so se nam porajala tekom celotnega koncerta: kako neverjetno katarzično delo! Še vedno, slabih tristo let po nastanku. Za vsakogar, ki nosi v sebi vsaj delček evropske katoliške kulture ali pa je preprosto odprte glave in dojemljiv za vibracije/sporočilo/funkcijo, ki jih delo sporoča poslušalcu. Najverjetneje se kolegi strinjajo z menoj, da je najprimernejša točka oratorija za takšno katarzo arija Vem, da moj zveličar živi, sami pa smo mnenja, da je precejšen del poslušalcev doživel taisti občutek ob povsem korektno izvedenem zboru Aleluja.

In treba je priznati, da je bila večina koncerta zelo korektna. Dirigent Rolf Beck nam je postregel s prenekatero izvirno domislico v interpretaciji. Predvsem sta nas razveselili dve (izsiljeni) kadenci v sopranski partiji (nekako imamo na sumu sopranistko, da jo sama zahtevala; in seveda, mojstrsko izvedla). Nekoliko rigidna in šolska je bila zgolj izvedba accompagnatov: pri štirinajsti točki je (spet) sopranistka zaradi dramatičnosti besedila dirigentu v celoti ušla izpod nadzora. Sami smo bili presenečeni, da (nemški!) orkester na tem mestu dirigenta preprosto ni ignoriral... Podobna situacija se je zgodila basistu na samem začetku, a ga je Beck z nemško trdo roko vendarle obvladal.

Iz povprečja korektnosti je (kot ste verjetno že opazili) drastično izstopala sopranistka Jana Mamonova. Priznamo, da je njen glas nekoliko tanek in kričeč (sploh v višjih legah, kar ga dela nepotrebno živčnega), a je vendarle očarala, ne: navdušila, s prezenco, dramskim podajanjem besedila oz. vsebine (resda mestoma z zelo nenavadno – rusko (?) – angleščino) in neverjetno domišljijo ter interpretativno zrelostjo pri dodajanju okraskov (in to ne samo pri da capo). Tudi basist, Wiard Withold je nekoliko izstopil iz korektnosti, predvsem zaradi igralskega daru in dobrega nadzora nad glasom, tenorist Benjamin Bruns je bil korekten (oz. nekoliko pod njenim pragom, spričo izjemno nosljatega petja, ki je zabavalo tudi njegove kolege na odru), altistka Sophie Harmsen pa je bila slabo zasedena. Po življenjepisu sodeč je mezzosopranistka, čeprav ima neverjetno temen in zadajpostavljen glas, motila pa je tudi njegova aspiriranost. Glede na steklenost njenih oči lahko zgolj upamo, da je imela težave z alergijami, in da zamenjava ni bila na voljo.

Kot smo že namignili, je dirigent postregel s prenekatero domislico: tako nas je, med drugim, navduševala tudi neenaka artikulacija v orkestru. Pogosto se je zgodilo, da je koncertni mojster posamezne pasuse artikuliral povsem drugače kot drugi in tretji pult (kar se je, vsaj po našem mnenju, v Haendlovem času pogosto dogajalo). Zanimiva odločitev je bila tudi, da orkester skoraj po pravilu okrašuje prve nastope motivov, drugi oz. tretji nastop pa sta zaigrana »po notah« (to je bilo posebej opazno pri, recimo, Naj se dvigne dolina). Ko smo ravno pri okraskih, je morda zmotilo zgolj to, da bolj smo se bližali koncu oratorija, manj jih je bilo (na začetku jih je bilo ogromno, da je vse skupaj zvenelo že skoraj kot kakšen Rameau pri Minkovskem, nekje na polovici jih je bilo ravno prav, ob koncu pa jih skorajda ni bilo več). Dedukcija, upamo, ni potrebna... In morda je zmotilo še pomanjkanje čembala; seveda ni nujen, a vendarle bi s tem dodatkom v naših očeh izvajalci še bolj pridobili na avtentičnosti.

Zbor je bil takorekoč popoln. Imel je čudovit, mlad zvok, kot korpus pa so bili neverjetno gibki. Za naš okus so imeli nekoliko premesen zvok, ki pa je bil nujno potreben za Beckove domislice: v mislih imamo predvsem neverjetne pianissime pri točkah 37. in 41. Malce je zmotila le mestoma neenaka izgovorjava (nemški vs. angleški Adam pri Kakor po človeku), malo bolj pa je zmotila nedosledna izpeljava tem (recimo pri fugi V boga je zaupal) oz. okraskov (»for ever and ever« v Aleluji). A temu navkljub res neverjetno vodljiv in odprt korpus, ki je reagiral na najmanjši dirigentov gib.

Zasedba s tem imenom (v najverjetneje nekoliko drugačni postavi, kar gre sklepati iz samega načina nastanka) se je na Festivalu Ljubljana predstavila že lani, ko je pustila kar grenak priokus, saj je njihov koncert izzvenel kot »učna ura« oz. javna generalka. Letos so vtis bistveno popravili! Iskreno si želimo, da bi bili gostje tudi prihodnje leto, s čembalom v zasedbi.

Aljoša Škorja