Hortus Musicus

11.8., Križanke
Ansambel Hortus Musicus
program: glasba na križpotjih kultur in časa
www.ljubljanafestival.si

Sumim, da je zasaditev estonskega glasbenega vrtička v precejšnji meri pogojena z letom medkulturnega dialoga, torej je stara že skorajda eno celo leto. Osnovna premisa koncertnega programa bi v lastni abstrahirani obliki lahko bila: indijska (sakralna) klasična glasba = izraelitska – naziv povzemam po koncertnem listu, čeravno se mi močno dozdeva, da nosi negativno konotacijo – (sakralna) glasba = zgodnja (sakralna) polifonija = (sakralni) korali (gregorijanski, armenski, luteranski) = (posvetna) poznosrednjeveška plesna glasba = (posvetna) Carmina Burana = (vulgarna) trubadurska glasba. Zanimiva premisa, ki bi lahko gradila predvsem na iskanju skupne izpovedne poetike, žal pa se je iskanje svetega grala enakosti začelo in končalo pri dodajanju bordunskih in falsobordonskih spremljav.

Obiska koncerta sem se zelo veselil, nenazadnje so člani zasedbe takorekoč živi fosili oralcev ledine historične izvajalske prakse za železno zaveso, torej sem nanj prišel odprtega duha in glave, brez predsodkov, odšel pa živčen in zlorabljen. Kot je bila zlorabljena – no, naj bom iskren: posiljena – tudi glasba.

Koncert se je začel – v stalni praksi Festivala – z dobrodošlico v tujem jeziku in obvestilom o korekciji programa. Kot sem uspel razbrati kasneje, so napovedane balkanske melose nadomestili z minnesangerskimi napevi. Sledil je glasen krik, udarec z nogo in markanten poteg loka; in dejanje se je začelo...

Če dobro pomislim, so glasbeniki dokaj pogumni: indijsko klasično glasbo so izvajali brez table (kljub temu je bila druga kompozicija – vsaj naslovljena – kot predstavitev tala Adi) in stoje (!); da ne omenjam izjemno uspešnega krčenja sicer nekajdesetminutnih kompozicij na minuto ali dve. K sreči so uporabili vsaj sintetizirano tampuro, ki pa je – seveda – niso preuglašali. Na splošno sem dobil občutek, da igrajo, bolj kot na izvajalsko ustreznost, na karto teatralnosti, neoziraje se na dejstvo, da skrunijo sveto glasbo.

Med najbolj uspele trenutke koncerta štejem izvedbe zgodnje polifonije in pesmi iz kodeksa Carmina Burana, ki prenesejo mnogo več svobode pri interpretaciji. Sploh pa sta tu zasijala oba pevca (Jaan Arder in Joosep Vahermaegi) z dokaj smiselno, morda nekoliko nazalno tehniko petja. Na splošno so tu vsi člani sestava dokazali, da so tehnični mojstri na svojih glasbilih. Žal pa se je tu še najbolj pokazala – ja, rekel bom – "šlamparija" pri samem študiju kompozicij: od uporabe res slabih transkripcij (pozor, pišem o ansamblu specializiranem za staro glasbo!) - 8. skladba koncerta (v koncertnem listu napovedana kot Istampitta Isabel, čeravno je šlo za trubadursko balado) je bila transkribirana s taktom redukcije v alternaciji s taktom brez redukcije - do res nedopustnih spodrsljajev v izgovorjavi – v Franciji je u prešel v ü že nekje v 7. stoletju, torej je povsem nerazumljivo zakaj v skladbi, nastali na francoskih tleh v 13. stoletju, še vednom slišimo Deus in ne Deü(s)...

Pa bi bil pripravljen vse našteto spregledati in odpustiti, saj je bilo cel koncert slutiti nekakšen nadih jazza (skladbe so se na primer med seboj povezovale z večinoma zelo uspelimi violinskimi improvizacijami), če le ne bi bilo jasno, da gre za diktatorski jazz, pod absolutnim in brezkompromisnim lokom umetniškega vodje Andresa Mustonena.

Odlična ideja ob primernem času, a žal – po možnosti zgolj in samo zaradi pridobitev sredstev kakšnega inštituta za medkulturni dialog – izpeljana brez tehntnega premisleka pod neuspelo pretvezo svobodne improvizacije.

Aljoša Škorja

Aleksandrovo slavje

20.7., Slovenska filharmonija
Orkester in zbor Glasbenega festivala Schleswig-Holstein, Rolf Beck (dirigent), Jana Namonova (sopran), Lucia Duchonova (mezzo), Benjamin Bruns (tenor), Wiard Witholt (bas)
program: G. F. Haendel
www.ljubljanafestival.si

V letu, ko ves (glasbeni) svet obeležuje 250. obletnico smrti velikega člana baročne trojke, čast slovenskih glasbenih festivalov rešuje prav Festival Ljubljana, ki sicer nima izrazitega programskega poudarka na historični glasbi, z izvedbo Haendlove – v koncertnem listu klasificirane – ode oz. (nedramatskega) oratorija Aleksandrovo slavje v izvedbi poletne glasbene šole s severa Nemčije.

Zvezdi večera sta bili dve: prva je bila sopranistka Jana Namonova, ki je očarala s čudovito tankim, a skorajda kastratsko podprtim sopranom, predvsem pa z opaznim teoretskim znanjem o načinih okraševanja sicer suhih baročnih linij, ki je bilo več kot opazno in izstopajoče (preostali trije solisti se v tem niso ravno izkazali - z drobno izjemo Wiarda Witholta) v da capo arijah. Druga zvezda pa je bil brez dvoma zbor: tehnično izvrsten, v interpretacijah mladostno vodljiv in voljan (navkljub nekoliko ostareli dirigentski roki), zvokovno pa ravno prav zajeten, da je v spomin priklical nesrečne poskuse oživljanja Haendlove glasbe z 250 članskimi zbori, a hkrati dovolj eksakten in enovit, da so do izraza prišli tudi tehnično zahtevnejši pasusi, ki so jih dodatno podprli še s spektakularno artikulacijo. Pravzaprav sta bila le zbor in sopranistka sposobna podajati besedilo (oz. sem ju bil sposoben razumeti...).

Med solisti je bil nekoliko markantnejši še basist Wiard Witholt – predvsem v interpretaciji. Mezzosopranistka (očitno je alt postal osovražen naziv) se nikakor ni vtisnila v spomin, zelo pa je zmotil tenorist Benjamin Bruns z grozljivo nazalnim in prepotentnim petjem. Seveda bi z veseljem zapisal kje v oratoriju je bilo vse našteto najočitneje, a več o tem nekoliko kasneje.
Orkester me je izjemno razveselil z izborom glasbil: pri nekoliko cenejših in lažje dostopnih godalih se je dirigent (ali koncertni mojster – tudi o tem več kasneje) odločil za historična glasbila s črevjimi strunami (podobna odločitev je padla le še pri flavtah in continuo skupini), pri pihalih, trobilih in tolkalih (tj. pavkah) pa so uporabili naša glasbila: zelo uspel kompromis, ki bi ga priporočil tudi kateremu izmed slovenskih profesionalnih sestavov. Še vedno pa ne razumem, kaj je botrovalo izbiri glasbil za continuo skupino: portativ se je pojavljal le pri orkestrskih številkah (?) lutnja pa je plenkala takorekoč brez pravila...

Orkestraši so zelo razveselili tudi z neverjetno dinamično subtilnostjo in izbranim okusom okraševanja: končno izvedba Haendla po nemško! in ne po francosko, kot je postala praksa predvsem čez lužo (seveda so flavtice ostale zveste francoski preobloženosti).

Žal pa so bile vajeti celotne izvedbe prepuščene neusposobljenemu kočijažu: maestro Beck je očitno zelo dober teoretik (upam vsaj, da so vse pozitivne strani koncerta njegova zasluga) in dokaj spodoben zborovski dirigent, česar pa orkester ne potrebuje! Orkester – za razliko od zbora – ne potrebuje pomočnika v izraznosti, temveč zgolj nek suveren metronom; posledično koncertna mojstrica, ki je bila prisiljena prevzeti vlogo metronoma, ni imela časa, da bi interpretacijsko sodelovala s solisti in zborom. Beckova odločitev, da ne bo dirigiral recitativov pa se je izkazala za več kot zgolj napačno. Prepričan sem, da bodo ponovitve koncerta v drugih državah že občutno boljše in v končni fazi ne bodo izzvenele kot resnejša vaja, saj bo orkester že nekoliko bolj uigran in navajen sam nase ter bo posledično imel dovolj časa še za muziciranje.

Ob koncu se moram ustaviti ob spremnem besedilu koncerta, kar je – priznam – zelo nehvaležna postaja. Četudi zanemarim odsotnost besedila ode (?) - bojda ga izvajalci niso posredovali -, ki (če bi bili solisti eksaktnejši) niti ne bi povzročala večjih težav in manko solističnih imen (tudi teh niso sporočili), ki se jih je sicer dalo pridobiti od nadvse prijaznega producenta koncerta v pavzi, sta tako koncertni list kot napoved v festivalski knjižici nejasni, da ne zapišem slabi in zavajajoči: do prvih taktov glasbe sploh nisem vedel, kaj bom poslušal na koncertu! Ali bo to res Haendlov oratorij Aleksandrovo slavje, ali bo to Himna sv. Ceciliji, ali celo nekakšna kompilacija obeh in še nekaj zraven. Da o nelogičnem navajanju in vsebinskem povzemanju izgubljenih del z istim naslovom ter citiranju obskurnih pasusov izvedenega oratorija sploh ne izgubljam besed. Torej kot nekakšna kompilacija treh člankov z Wikipedije. Dogodku, ki rešuje čast slovenskih hendlologov, skrajno nezadosten, torej. Popravni izpit: čez 50 let.

Aljoša Škorja

Klavirski kvintet Kontrasti

3.8, Viteška dvorana, Križanke
Klavirski kvintet Kontrasti
program: J. Haydn, D. Bortnjanski, F. Kreisler, C. Debussy, F. Lizst, L. Levucki, I. Šamo, M. Skorik
www.ljubljanafestival.si

Zdi se, da je pridevnik, ki bi najbolje opisal koncert klavirskega kvinteta Kontrasti, prav njegovo ime. V viteški dvorani Križank smo namreč lahko slišali kontrastno izveden kontrastni program, ki ga je izvedlo dokaj kontrastno izvajalsko telo, kar je bilo v tem primeru prej graja, kot pa pohvala. Začnimo kar pri godalni sekciji, kjer smo bili priča precej heterogenemu sestavu, ki ni dihal kot celovito telo, ampak je deloval skoraj kot ad hoc sestavljena zasedba značajsko preveč različnih glasbenikov. Če bi morala Svjatoslava Semčuk voditi kvartet, je včasih v njeno vlogo posegel drugi violinist, Jevgenij Kostricki, viola (Andrej Tučapec) in violončelo (Aleksander Makarenko) pa sta včasih delovala kar preveč mehansko in neizrazno. Nekako v takšnem duhu je izzvenel Haydnov Godalni kvartet v C-duru „Ptič“, ki je resda bil izveden brez napak, mu je pa v prvi violini manjkalo „ptičje“ razigranosti, kot tudi globlje komunikacije med instrumentalisti.

S Koncertom za klavir in godala Dmitrija Bortnjanskega, se je kvartetu pridružila pianistka Jevgenija Basalajeva, za katero bi lahko rekli, da je viteška dvorana Križank slišala že boljše pianistične interpretacije. Delo Bortnjanskega ter Preludij in Allegro za klavir in godala Fritza Kreislerja nam je kvintet predstavil v dokaj grobi maniri, saj je Basalajeva skoraj preveč tekmovalno zavzela položaj umetniške vodje ter si podredila godalni kvartet v korist prikazovanja svojih interpretativnih zmožnosti, ki pa na žalost niso bile preveč hvalevredne.

Skoraj kot kontrast prejšnjim delom sta bila Debussyeva Mesečina ter Lisztov Ljubezenski sen. Čeprav gre za skladbi, ki se ju zavoljo popularnosti včasih res etiketira s klišejskim, je izvedba v interpretaciji kvinteta prinesla nekaj svežine. Očitno je Basalajevi bližje romantični ter ekspresionistični repertoar, saj je delo izvedla tehtnejše ter z več zanosa, kot tudi z večjim ozirom na godalni kvartet, kateremu je dopustila več prostora pri izražanju.

Eden od ciljev kvinteta je tudi popularizacija ukrajinske resne glasbe, glede katere pa smo se - po slišanih zadnjih treh delih, lahko vprašali, če res sodijo v domeno resne glasbe. Preludij Leva Revuckega, Suita „Po slikah ruskih slikarjev“ Igorja Šame ter skladbi Miroslava Kvorika so namreč izžarevale določene socrealistične težnje, ki pa jih dandanes komajda lahko jemljemo z resnostjo in če je bila namera kvinteta prikazati ukrajinsko resno glasbo v najboljši luči, je izbira repertoarja skorajda odpovedala. Zagotovo lahko rečemo, da bi se lahko ukrajinska resna glasba v Viteški dvorani Križank tistega večera prikazala v boljši luči.


Marko Šetinc

Luis Meireles in Maria José Souza Guedes

6.8., Viteška dvorana
Luis Meireles, flavta; Maria José Souza Guedes, klavir
program: F.Kuhlau, C.Debussy, B.Bartók, R.Strauss
www.ljubljanafestival.si

Na tokratnem koncertu komorne glasbe je nastopil zakonski par – flavtist Luis Meireles in pianistka Maria José Souza Guedes z nekonvencionalnim flavtističnim repertoarjem. Pravzaprav je bila v prvotni različici za flavto pisana le ena skladba – Rondo op.85 (iz Grande Sonate Concertante za flavto in klavir) Friedricha Kuhlaua. Po programskem listu sodeč naj bi ga sodobniki klicali »Beethoven flavte«, sama pa težko vidim podobnost med dvema razen seveda po dejstvu, da je eden napisal množico skladb za flavto, drug pa za klavir. Šlo naj bi seveda za to, da je Kuhlau izkoristil možnosti flavte, ki se res lahko izkaže v vsej svoji umetelni virtuoznosti, vendar pa se zdi, da drugega namena te skladbe nimajo, česar pa nikakor ne moremo trditi za prav tako virtuozna Beethovnova dela. Flavtisti smo sicer lahko občudovali spretne prste Luisa Meirelesa, kakšnega globljega estetskega užitka pa ob tej skladbi ni bilo mogoče občutiti. Morda je šlo bolj za nekakšno seznanitev z nastopajočima, ki sta že v prvi točki lahko odvrgla breme dokazovanja virtuoznih zmožnosti.

Bilitine pesmi Clauda Debussya v priredbi Karla Lenskega (prvotno so bile pisane kot priložnostna, odrska glasba za dve flavti, dve harfi, čelesto in pripovedovalca, kasneje pa prirejene za klavir štiriročno) so ponujale več izraznih možnosti. Meireles je izbrane tri stavke zares poustvaril zelo subtilno, poetično in z barvitim tonskim razponom, prav kakor narekuje navodilo Karla Lenskega. Guedesova pa se je žal držala le vloge korepetitorke in se ni dovolj vživela v barvitost impresij, ki jih je Meireles pretanjeno slikal s pomočjo svoje flavte. Morda bi bila za impresionistična dela vendarle bolj primerna kovinska flavta (igral je namreč na leseno z modernim mehanizmom), saj ima po mojem mnenju več izrazne kapacitete in bi Meirelesov zvočni spekter prišel še bolj do izraza.

Sledili sta predelavi Bartókove Suite Paysanne Hongroise, sicer pisane za klavir in pa violinske Sonate op.18 v Es-duru Richarda Straussa. Pri prirejevanju violinskih del za flavto največji problem predstavljajo dolge fraze, ki jih violinisti zlahka odigrajo, flavtisti pa smo vezani na količino zraka. Meireles se je temu problemu izognil s tehniko krožnega dihanja, intenziteta zvoka pa je pri tem upadla le za trenutek, ko je nov zrak moral nadomestiti starega. Morda je ravno zaradi tega Sonata zvenela nekoliko utrujeno in z manj moči, kot pa celoten prvi del koncerta. Dolge fraze in obsežni stavki sonate pač pripadajo violini. Seveda lahko razumem težnjo po širitvi železnega flavtističnega repertoarja – v obdobju romantike je bila namreč flavta potisnjena na stran in zanjo niso pisala velika imena glasbenega kanona, četudi je v sredini 19. stoletja doživela dovolj izboljšav, da bi lahko sledila zahtevam časa v virtuoznosti, pa tudi polnosti zvoka. Ponovno jo je odkril impresionizem in tako lahko, skladno z zgodovinskim razvojem, trdimo, da je bila najbolje izvedena in tudi najprimernejše izbrana skladba večera nedvomno Debussyev Bilitis.

Anja Brezavšček

Traviata

22.7., Cankarjev dom
Opera in balet SNG Maribor, Hugo de Ana (režiser), Francesco Rosa (dirigent)
Giuseppe Verdi: Traviata, opera v treh dejanjih
www.ljubljanafestival.si

Traviata v režiji mariborske opere je še enkrat več osvetlila domet slovenske opere kot institucije. Če iz seznama črta celotno operno produkcijo dvajsetega stoletja, potem bi bila lahko vsaj nekoliko bolj subtilna pri izbiri starejših del. Razumljivo, v skladu s slovensko operno zavestjo, pa ji ne preostane nič drugega, kot da sledi izključno ekonomskim interesom, ki podajajo roko zgolj čutnemu zadovoljevanju znanega in preverjenega, odklanjajo pa vsakršno zvezo z notranjostjo umetniškega dela. Kot že rečeno, kriva ni le mariborska Opera, pač pa nizka operna zavest, ki delno sicer izhaja iz njenega delovanja, delno tudi iz krize ljubljanske, je pa tudi rezultat časov, v katerih neprofitna kultura nima kaj iskati. Slovenci na žalost Cankarjevega doma ne moremo napolniti z do te mere ozaveščenimi poslušalci, da bi kdaj slišali npr. Bergovo opero.

Predstava se je sicer odvila sprejemljivo, pač v okviru sposobnosti mariborske opere, brez ekscesov, ki bi zmotili tudi laično uho. Očitke, ki bi leteli na izvajalce, moram vsaj delno prihraniti, prav zaradi širšega problema slovenske opere.

Hrvaška sopranistka Lana Kos v vlogi Violette ni blestela v skladu z zaključnimi ovacijami. Predvsem v prvem dejanju so se mi pred očmi pojavljale negativne kritike premiere predstave, v drugih dveh pa je Kosova vseeno zapela bolje. Njen ljubimec Alfredo, ki ga je pel in igral Marius Manea je svoje delo vse skozi opravil vsaj zadovoljivo, ekskurzi v pretirano ponotranjenost in subtilnost bi bili za občinstvo tako ali tako odveč. Kar se tiče režije, ta ni prinesla nič pretresljivega. Poskusa vabljive aktualizacije ni bilo, režiser je zavestno ali podzavestno vedel, da mora ciljati na naivnost povprečnega okusa.

Dirigent Francesco Rosa je pustil nekako medel vtis. Orkester pač ni igral brez napak, mene osebno je zmotila predvsem neizrazita in linearna dinamična os, ki je le nekajkrat dosegla forte, mogoče delno tudi zaradi same Gallusove dvorane, ki pač ni operna dvorana. Če že ne delno upravičeno, pa vsaj pričakovano, je bil končni rezultat povprečen.

Aljaž Zupančič

Baročni koncert z Orkestrom Concerto de' Cavalieri

5.8., Atrij Uršulinskega samostana
Orkester Concerto de' Cavalieri, Marcello Di Lisa (dirigent), Stefano Bagliano (kljunasta flavta), Francesca Vicari (prva violina)
program: A. Vivaldi, G. Sammartini, G. F. Händel, G. P. Telemann
www.ljubljanafestival.si

Festival Ljubljana je v komornem tednu po repertoarno izpraznjenemu ponedeljkovemu in interpretacijsko prepričljivemu torkovemu koncertu v sredo ponudil še baročni koncert. Orkester Concerto de' Cavalieri ni transparentno razkrival skrbi za historično ozaveščeno izvajanje stare glasbe, je pa razkril poudarjeno oseben pristop do baročnega koncerta.

Orkester, ki svoje delovanje dopolnjuje s tvornim sodelovanjem s stroko, je že kmalu presenetil s fleksibilnostjo in zvočno močjo sicer zgodovinskih glasbil, kar je ob specifičnem barvnem odtenku zbujalo velika pričakovanja. In res smo poslušali izredno odziven, kultiviran sestav, ki se suvereno giblje skozi glasbeno fakturo s čistim in mehkim zvenom, ki mu nekoliko manjka le globine. Pomembnejša lastnost orkestra pa se verjetno skriva v sebi lastnem interpretativnem pristopu, ki dopolni zvočno dimenzijo. Orkestrski tuttiji so živeli od lastne glasbene snovi in bistveno manj od dramaturško podčrtanega kontrastiranja, sekvenciranje in orkestrska igra pa sta segli preko golega motoričnega pulza, kar lahko posplošimo kot vseprisotno izvajalsko načelo orkestra in dirigenta Marcella Di Lisa – glasba se je razraščala iz notranje vsebine, ne toliko iz svoje oblike.

Francesca Vicari je izstopala kot prva violina, ni pa bila povsem kos solističnim zahtevam, šibkejša je bila zlasti v sicer zahtevni figuraliki. Boljši je bil Stefano Bagliano. Flavtist z jasno glasbeno prezenco je bil prepričljiv v motoriki, mnogo boljši kot v razpenjanju širših linij pa se je zdel v pozornem oblikovanju posameznih manjših detajlov. Prav zato je izstopal zlasti v Sammartinijevem delu.

Primož Trdan

Evropski godalni orkester, Stefan Milenković

30.7., Slovenska filharmonija
Evropski godalni orkester, Rista Savić (dirigent), Stefan Milenković (violina)
program: J. Haydn, F. Mendelssohn Bartholdy, F. Schubert
www.ljubljanafestival.si

Mešani občutki se porajajo ob razmišljanju o koncertu Evropskega godalnega orkestra s solistom Stefanom Milenkovićem, ki smo mu bili priča v četrtek, 30. avgusta v veliki dvorani Slovenske filharmonije. Že prva tema Haydnove 49. simfonije je namreč zazvenela slabo in površno, kot da je orkester napol spal. Takšen vtis je dajal čez celotno simfonijo. Res da Pasijonska simfonija zahteva drugačen pristop, kot pa nekatera druga, vedrejša Haydnova dela – zaradi same dramatičnosti ter otožnosti celo bolj poglobljeno študijo in subtilnejšo izvedbo, kar pa orkester pod vodstvom Riste Savića ni bil zmožen prikazati. Dirigentova gestika je bila ponekod neizrazna ter nenatančna, kar se je odražalo v nekaterih manj izpiljenih vstopih, spet drugič pretirano pompozno naravnana. Nedvomno bi bil orkester, katerega sestavljajo odlični evropski glasbeniki, zmožen prikazati boljšo interpretacijo Haydna v rokah bolj zbranega dirigenta.

Prihod solista Stefana Milenkoviča je vzbujal visoka pričakovanja in jih tudi izpolnil. Mendelssohnov Koncert za violino in orkester v d-molu je izvedel nad pričakovanji; izvrstna tehnika, ponotranjena izraznost, „Mendelssohnovska“ igrivost, vse to je pozitivno vplivalo na orkester, ki je deloval morda bolj zbrano, vendar še ne na takšni ravni, da bi se lahko kosal s solistom, ki je s svojo prezenco skoraj zasenčil orkester. Zopet smo bili priča nekaterim „šolskim“ napakam, kot so nenatančni vstopi ter nezbrano sledenje dirigentu.

Schubertova Peta simfonija je, glede na prejšnji skladbi, kar malce presenetila, saj je bila izvedena na skoraj zavidljivi ravni. Igriv in vedrejši značaj Schubertove simfonije sta mogoče bolj prijala orkestru ter dirigentu kot pa resnobnejša Pasijonska simfonija, čeprav smo spet lahko bili deležni nekaterih preveč udarnih fortissimov. Očitno je Rista Savić izvajana dela razumel v malce bolj grobi maniri, kar lahko prinese določeno svežino, je pa takšno poigravanje včasih dvorezen meč.


Marko Šetinc

Praški komorni orkester

28.7., Slovenska filharmonija
Praški komorni orkester, Antonin Hradíl (umetniški vodja), Corrado Greco (klavir), Vicente Campos (trobenta)
program: B. Martinů, D. Šostakovič, L. Janáček, A. Dvořak
www.ljubljanafestival.si


Torkov večer v Slovenski filharmoniji je vsem ljubiteljem poznoromantične in zgodnjemodernistične glasbe ter zvoka godalnega orkestra ponudil veliko užitka.

Ob 50-letnici smrti Bohuslava Martinůja, skladatelja in violinista Češke filharmonije, je okester izvedel njegovo Serenado št. 2, iz leta 1932, ki je eno izmed zgodnejših del, v katerih skladatelj uporablja sodobni glasbeni jezik. Ravno ta je na nekaj mestih izvajalcem ponudil varno in neopazno zavetišče ob manjših tehničnih in intonančnih napakah, ki pa niso pokvarile pozitivnega splošnega vtisa. Skoraj istočasno, leta 1933, je Dmitrij Šostakovič napisal Koncert za klavir in orkester št. 1, v katerem poleg klavirja pomembno vlogo igra tudi solistična trobenta. Zelo znana in vedno zanimiva skladba je bila izvedena povsem solidno. Pohvaliti je treba solista, ki pa je svojo živo obrazno mimiko in temperament žal le delno prenesel v svojo igro. Zaradi tega je, kljub prijetni komunikaciji orkestra in obeh solistov, izvedba vendarle ostala v mejah kvalitetnega povprečja.

Po odmoru sta sledili še dve deli za godalni orkester, prvo iz 1878. drugo pa iz 1975. leta. Čas nastanka ni edino, kar ju povezuje. Prvo delo – Idilo za godala – je namreč napisal Leoš Janáček, ki je za zgled verjetno imel Antonina Dvořaka, čigar dela je poznal in kot dirigent v Brnu tudi izvajal, na tem koncertu pa smo slišali njegovo Serenado v E-duru.
Orkester je pri obeh skladbah pokazal vso svojo tehnično in interpretativno zrelost, ter celotni spekter zvočnih barv, ki bi lahko kot šolski primer predstavljal lepoto zvoka godalnega orkestra. Tukaj je treba posebno pohvaliti umetniškega vodja in koncertnega mojstra, Antonina Hradíla, ki vdano vodi zasedbo, ki po številu članov presega tipične mere komornega orkestra, pa vendarle pod Hradílovim vodstvom več kot uspešno igra brez dirigenta.

Aplavz poln zadovoljstva je nastopajoče še dvakrat priklical na oder, tako da so nas razveselili s kar dvema dodatkoma. Izvedli so zelo učinkoviti in primerno izbrani skladbi Leoša Janáčka.

Tomaž Gržeta

Apotekar

25.7., Ljubljanski grad
Franz Joseph Haydn: Apotekar (Lo Speziale) – Komična opera v treh dejanjih
www.ljubljanafestival.si

Vreme, ki je cel dan grozilo, da bo morala biti zaradi njegove muhavosti predstava odpovedana, se je do večera vendarle umirilo. Dvorišče Ljubljanskega gradu je bilo pripravljeno za zabaven glasbeni dogodek. Ob prihodu sem bil rahlo skeptičen glede majhnega odra, stisnjenega med grajska poslopja, še bolj pa zaradi orkestra, ki je bil postavljen kar pod arkade ob odru. Ko je Orkester ljubljanskega SNG Opere in baleta pod vodstvom Uroša Lajovica zaigral uverturo in ko so nastopili pevci, pa je bilo bojazni konec – prostor je bil zelo primerno izbran, visoko nad hrupom mesta na sobotni večer.

Kot je bilo za opero buffo v navadi, je tudi tukaj vokalna zasedba majhna. Štirje solisti: Aljaž Farasin (Sempronio), Andreja Zakonjšek Krt (Grilletta), Dejan Vrbančič (Mengone) in Dunja Spruk (Volpino), si zaslužijo vso pohvalo za odlično odpete in odigrane komične vloge. Zahvaljujoč jasni dikciji in sugestivni igri je prišla do izraza skoraj vsaka beseda v slovenščino prevedenega libreta Carla Goldonija. Pohvala gre tudi Roccu za spretno, prostoru prilagojeno scenografijo in enostavne, pa vendarle učinkovite kostume. Haydnova opera buffa, prvič izvedena davnega leta 1768., je s svojo glasbo in smislom za humor še danes živa. Še dodatno zaradi v ljubljansko uprizoritev domiselno vloženih šal na račun (sedaj že zares) smešnih prepirov med hrvaško in slovensko politično sceno.

Tomaž Gržeta

MD7 (2)

17.7., Križanke
Ansambel za sodobno glasbo MD7, Steven Loy (dirigent), Pavel Mihelčič (umetniški vodja)
program: T. Mauko, N. Firšt, U. Pompe, K. Tsepkolenko, V. Žuraj, P. Mihelčič, P. Šavli
www.ljubljanafestival.si

Na prevroč petkov večer smo v Viteški dvorani Križank prisostvovali lekciji z naslovom Kaj je sodobna (slovenska) glasba - eno od sedmih del je bilo tuje, ki jo je realiziral Ansambel za sodobno glasbo MD7, pod taktirko Stephena Loya in skrbnih očesom/ušesom umetniškega vodje, Pavla Mihelčiča.

Sence Tine Mauko so nas navdušile z ekstremnim polariziranjem, na eni strani z "neglasbenimi" šumi, poki, torej z estetiko grdega v glasbi in na drugi strani z melodijo, harmonijo, absolutno glasbeno lepim. Verjetno je že samoumevno, da sodobna, postmoderna glasba teži k sopostavljanju različnega in preizpraševanju samoumevnega, zato je namera mlade skladateljice na mestu. Glede uresničitve le-te pa velja omeniti nekaj pripomb. Sopostavljanja smo že bili deležni, je bila pa sama glasbena materija dokaj selektivnom izbrana, pa še to ne hkratno. Tako smo lahko v določenem trenutku slišali šum, ki mu je pa že kmalu, brez glasbene povezave, sledila glasbeno lepa, postromantična harmonija. Takšni grobi skoki med tema dvema poloma pričajo o omejenosti zaloge glasbenih izrazil in okornosti pri njihovi uporabi. Mogoče so pa to le porodni krči mlade skladateljice, ki navsezadnje še nima velike kilometrine. Nasprotno lahko rečemo za Violab za violo in ansambel Nenada Firšta, ki ni bil tako drastično modernističen v uporabi izrazil, je pa le-te bolje povezal v koherentno celoto. Delo je mišljeno kot laboratorij, v katerem je raziskoval odnos viola-ansambel in na tem mestu velja omeniti solistko Katjo Krajnik, ki je samozavestno in odločno, a tudi premišljeno ter subtilno, celotno kompozicijo pripeljala do konca.

Eden od viškov koncerta je bila nedvomno izvedba skladbe Urške Pompe, Srž, kjer smo lahko spremljali odlično notranjo glasbeno dramaturgijo ter moderen jezik, ki ni zaplaval v nerazpoznavnost glasbenega tkiva ali afektno pompoznost golega zvena, temveč je vseskozi jasno pripovedoval odlično zastavljeno glasbeno misel. Prvi del koncerta je zaključila Karmella Tsepkolenko s skladbo The lift of desires, za katero pa bi si upal trditi, da ni pretirano navdušila. Delo nas je hotelo prepričati z večplastnostjo, je bila pa na žalost skladateljičina želja mnogo višje, kot pa njena izpolnitev. V primerjavi s prejšnjo skladbo so nas tukaj pričakali relativno nepovezani deli ter v določenih odsekih skoraj vulgarna izraba tutti ansambla, ki bi bolje izpadla v kakšnem holivudskem spektaklu; blišč pred poglobljeno izpovednostjo torej.

Po prepotrebni pavzi in pišu svežega zraka je bilo na vrsti odlično delo mladega skladatelja Vita Žuraja, Spray, ki se v določeni meri spogleduje s spektralno glasbo; gradnja tekstur - tukaj velja omeniti zanimivo uporabo vibrafona, strukturna izdelanost, stilska večplastnost, dramaturška celovitost ter širok spekter izraznosti pričajo o perspektivnem skladatelju. Bucina Pavla Mihelčiča naj bi bila, po njegovih besedah, nekakšna študija pozavne ter njenega zgodovinskega razvoja. Solist Mihael Šuler je predvideno gradivo odlično zaigral, mu pa skladatelj, razen pretiranega poigravanja s sordino, ni nudil veliko manevrirnega prostora za tako izrazno bogato glasbilo, kot je pozavna. Tudi sama skladba po poslušalčevi izkušnji modernizma druge polovice dvajsetega stoletja ne nudi velikega estetsko-kontemplativnega zadoščenja. Kot zadnji sem nam je predstavil Peter Šavli s skladbo Solsticij. Glede na njegovo izpopolnjevanje na področju sodobnih kompozicijskih tehnik, nas je z dotično skladbo kar malce razočaral. Že na začetku nas je pričakala skorajšnja naivnost glasbenega stavka v smislu enostavne tonalnosti, kasneje pa se je to še pokazalo v nizanju afektov ter poigravanju z metrumom. Reči je treba, da z obrtniškega stališča delu nič ne manjka, skladba je znotraj okvirov, ki jih je začrtal skladatelj, napisana korektno, problem je pa v samih okvirih, ki so poslušalsko-izkustveno omejujoči in ne nudijo glasbene izkušnje, ki bi se lahko globje vtisnila v spomin.

Na koncu pa še nekaj malega o izvajalcih, katerim gredo le pohvale. Nedvomno gre za skupino ljudi, ki je kompetentna izvajati stilsko še tako raznoliko glasbo in to na zavidljivi ravni. Upajmo le, da bo na visoki ravni tudi prihodnja izbira izvajanih skladb.

Marko Šetinc

Ansambel za sodobno glasbo MD7 (1)

17.7., Križanke
Ansambel za sodobno glasbo MD7, Steven Loy (dirigent), Pavel Mihelčič (umetniški vodja)
program: T. Mauko, N. Firšt, U. Pompe, K. Tsepkolenko, V. Žuraj, P. Mihelčič, P. Šavli
www.ljubljanafestival.si

Gotovo je eden izmed mnogih problemov sodobne glasbene umetnosti pri nas tudi pomanjkanje specializiranih, redno delujočih sestavov. Eden izmed redkih je Ansambel za sodobno glasbo MD7, ki se posveča izvajanju novonastalih del predvsem slovenskih skladateljev. Plemenito poslanstvo, a vse bolj se kaže, da se repertoar skupine giblje po v resnici zelo ozkem domačem avtorskem krogu.

Skladateljski podmladek je tokrat zastopala Tina Mauko s svojimi Sencami. V delu, ki se menda sooča s fenomenom hrupa, sopostavlja šume in tolkalske izbruhe ter lirične in recitativne (morda koralne?) melodično-harmonske sklope. Sprva se sicer še zdi, da želi skladateljica vsaj delno razširjati sredstva svojega predvsem tradicionalističnega izraza, a se kmalu izkaže, da izrablja nekatere modernistične prvine s prav mačehovsko ignoranco in brez posebne razgledanosti o estetskih in kompozicijskih premikih v zadnji polovici stoletja. Ni namreč ključna pridobitev povojnih glasbenih gibanj emancipacija šuma kot glasbenega sredstva, pač pa zavest o novih glasbenih parametrih in temeljna vprašanja povezana z njimi. Tudi Nenad Firšt se ne ozira prav daleč od svojega trdno zasidranega sloga in nadaljuje ustvarjanje v ekspresionistični smeri. Znova se ni mogel odpovedati godalnemu zvoku in z delom Violab ustvaril miniaturno študijo koncertantnih situacij.

Kot iz popolnoma drugega sveta pa se zdita kompoziciji U. Pompe in V. Žuraja. Srž Urške Pompe me je navdušil z igro združevanja, zgoščevanja in redčenja drobnih, resnično muzikalnih fragmentov, zajetih v docela naravno in lucidno formo. Tudi Spray Vita Žuraja je prinesel podobno »razpršene« teksture, ki so se le na prvi pogled zazdele nekako hladno racionalne, a že takoj zatem prepričale s svojo impulzivnostjo. Za kratek čas smo doživeli resnično komorno senzibilnost.

Prav zato se zdi razkorak z nekaterimi drugimi skladbami tako nerazumljivo velik. Karmella Tsepkolenko v skladbi The lift of desires prelevi sedem solistov v komorni orkester, ki niza utripajoče plasti v prav brezoblično linearnost. Nekaj podobnega se zgodi tudi v Šavlijevem Solsticiju – skladatelj z nenehno mehkobo usmeri utripajoč material v jasno usmerjen tok, skoraj orkestrska zvočna nasičenost pa zakrije (morebitno) meditativno podstat. Vdori unisone teme so sicer še najbolj logičen kontrast, tudi glasbeniki so poskušali izdatno barvno animirati teksture, a vse to skladbe ni moglo rešiti. Umetniški vodja ansambla Pavel Mihelčič je tokrat prispeval Bucino za pozavno in ansambel, prvenstveno melodično delo z gosto, statično harmonsko oporo. Še najzanimivejše je bilo postopno preobražanje trobila, več pa izvajalci iz skladbe niti niso mogli izvabiti. Tako s strani Mihelčiča, kot Šavlija smo slišali že več, mnogo več.

MD7 je več kot očitno skupina suverenih glasbenikov pod vodstvom odličnega Stevena Loya, je pa to tudi ansambel , ki nima prav velike umetniške vizije. Je skupina, ki čedalje bolj spominja na izvajalski servis v službi izbranih skladateljev in njihovih študentov ter v tem smislu izgublja pravo umetniško avtonomijo. Tudi golo število novitet ne sme in ne more biti merilo kvalitete, kaj šele temelj glasbene identitete kateregakoli umetniškega sestava.

Primož Trdan

Video: Daljši odsek skladbe Sence Tine Mauko

Jagodni izbor: Freddy Cole in Take 6

7.7., Križanke
Freddy Cole (vokal, klavir), Randy Napoleon (kitara), Elias Bailey (bas), Curtis Boyd (bobni)
TAKE 6
www.ljubljanafestival.si

V Križankah smo prisostvovali Rončelovemu jagodnemu izboru. Na oder je najprej povabil štiričlansko zasedbo z jazzovsko legendo Freddyem Coleom. Mlajši brat slavnejšega Nata King Colea je za razliko od brata odrasel ob prodoru bebopa in zato je njegov zvok modernejši.
Že njegov prihod na oder nas je ponesel v drug svet in čas. Priletni gospod v podaljšanem suknjiču je brez besed položil roke na klavir in pustil glasbi, da govori sama zase. S hrapavim, rahlo raskavim glasom nas je Freddy Cole očaral že v prvem taktu. Tukaj ne gre za točnost, lepoto, ali čistost vokala, gre predvsem za žar interpretacije in fraziranja, ki te s svojo neposrednostjo ponese drugam. Slišali smo uspešnice kot so: Mona Lisa, Paper Moon … Spremljevalna zasedba je zbrano sledila staremu mačku, občasno so mu ušli z vajeti le pri koncih skladb, kjer so končali razdrobljeno. Opazila sem tudi rahel nesporazum pri kitarskem solu, ki pa so ga glasbeniki elegantno rešili.
V spominu mi bo koncert ostal tudi zaradi drugih zanimivosti, ki sem jih opazila tekom koncerta. Po začetnih treh skladbah, je pianist pomignil v zaodrje in kmalu se je na odru prikazal deček, ki je gospodu prinesel brisačo. Le ta ni bila namenjena brisanju potu, temveč brisanju klavirskih tipk. Mojster je delo opravil s takim občutkom, kot da bi šlo za posvečeno dejanje z globokim spoštovanjem do inštrumenta.

V drugem delu koncerta je oder zavzel vokalni sekstet Take 6. V želji, da bi se vzdušje nadaljevalo, smo bili nekateri rahlo razočarani. Zasedba je svoj nastop začela s kupom nepotrebnih besed, ki so odvračale pozornost od glasbenega bistva. S svojimi pripombami o enkratnosti koncerta tukaj in zdaj, publike in Slovenije žal niso uspeli prepričati nikogar. Zabavljanje me je spomnilo na začetke jazza, ko so marsikateri jazzovski glasbeniki poleg svoje glasbe »prodajali« tudi bolj ali manj posrečene šale.
Vtis je sekstet popravil z izvedbo nekaterih skladb in izdelano koreografijo. Zasedbo odlikuje kompakten zvok, zvenenje harmonij in neomajen ritem, kar je glavna zasluga basista in njihovih korenin. Izhajajo iz tradicije vokalne in gospel glasbe, ki jo nadgrajujejo s spogledovanjem z modernimi glasbenimi zvrstmi, kot sta hip-hop in rap. Zanimivo je tudi njihovo vokalno posnemanje instrumentov: trobent, pozavn, nepogrešljivih bobnov,… Predstavili so njihove starejše uspešnice s poudarkom na njihovi zadnji zgoščenki »The Standard«. Žal je bil njihov glavni vokal na »slabem« glasu, kar se je pokazalo v višjih legah, kjer je njegov glas zvenel stisnjeno.
Nekoliko me je razočaralo tudi dejstvo v kolikšni meri je njihova glasba opremljena z efekti. Povsem sprejemljivo in razumljivo mi je dejstvo, da morajo biti vokalno posnemani bobni ojačeni z mikrofoni, vendar v nekaterih delih z efekti pretiravajo. Zbodel me je primer, ko je pri posnemanju trobente pevec odmaknil mikrofon od ust, vendar smo bili poslušalci še nekaj časa deležni njenega zvoka.

Za zaključek lahko rečem samo to, da bi si poslušalci takšnih koncertov še želeli, pa najsi gre za vokalne pevce ali vokalne skupine. Je že tako da na drugi strani luže domuje kvalitetna glasba in zato ne smemo zamuditi teh redkih priložnosti, ko jo lahko slišimo »v živo«.

Ana Erčulj

Dvořak v izvedbi Praškega simfoničnega orkestra

9.7. 2009, Gallusova dvorana Cankarjevega doma
Praški simfonični orkester
violončelo: Gautier Capuçon
dirigent: Jiři Kout
www.ljubljanafestival.si

Orkester nam je za uvod zaigral Uverturo k operi Katja Kabanova Leoša Janačka. Kratka uvertura, s katero so obeležili 150. obletnico skladateljevega rojstva, razen češkega porekla, kakšne globlje povezave s preostalim programom ni imela – Koncertom za violončelo v h-molu in Deveto simfonijo Antonina Dvořaka, obe deli sta bili napisani v času skladateljevega izseljeništva v Ameriki. Že v prvih taktih Uverture je poslušalstvo lahko ugotovilo, da ta večer pač ne bodo priča vrhunski izvedbi. Orkestru so probleme povzročali predvsem skupni vstopi, za kar pa sami glasbeniki pravzaprav niti niso krivi, za to sta kriva dirigent Jiři Kout in (vsaj delno) koncerti mojster. Dirigentovi gibi so bili nerazločno robotski, koncertni mojster pa ni prevzel vloge dirigenta, kot se praviloma zgodi v vseh boljših orkestrih, ko dirigent ne opravlja nalog, ki so mu zadane.

Mladega glasbenika Gautierja Capuçona, ki se je predstavil z Dvořakovim Koncertom za violončelo in orkester v h-molu, so organizatorji predstavljali kot vzhajajočo zvezdo. Mladenič je svoj medijski naziv v celoti upravičil. Koncert je odigral tehnično brezhibno, z velikim zaletom, bogatim tonom, dobrim komornim muziciranjem s preostalimi orkesterskimi solisti (ki se na srečo niso preveč ozirali na dirigentovo robotiziranje). Njegova še ne popolna zrelost pa se je kazala v sicer redkih ekscesih npr. preširok vibrato, ki iznakazi sicer intonačno pravilno postavljen ton. Na tem mestu bi vseeno lahko pohvalil dirigenta (morda pa je to zasluga glasbenikov v orkestru), saj mu je uspelo dobro uravnovesiti glasnost solista in orkestra, s čimer poslušalcev ni prikrajšal za lepe melodične linije v solo instrumentu.

V drugem delu koncerta smo lahko prisluhnili že tolikokrat slišani 9. Dvořakovi simfoniji, imenovani tudi Iz novega sveta. Orkester je pokazal, da je zmožen široke palete barv z niansiranimi prehodi med razpoloženji od mirnih in nežnih odsekov do razburkanega (in glasnega). Interpretacija Jiřija Krouta je tako našim, »ljubljanskim« ušesom zvenela drugače, čeprav smo morda že vajeni pompoznih orkestrskih tuttijev.

Jaka Trilar in Anja Brezavšček

Komorni godalni orkester slovenske filharmonije in Aleksander Rudin (2)

8.7., Slovenska filharmonija
Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije, Aleksander Rudin (violončelo)
program: N. Šenk, L. Boccherini, J. Haydn, L. Janáček
www.ljubljanafestival.si

Nina Šenk, Boccherini, Haydn in Janáček; vrstni red, ki je v svojem časovnem kontrastu nedvomno prinesel nekaj svežine med poslušalstvo, že preveč navajeno na romantični repertoar, lahko razumemo kot pogovor mlade skladateljice s starostami klasične glasbe, katere povednost pa je za slovenski prostor morda še nekoliko prezahtevna. Concerto grosso namreč pluje po, za naše poslušalstvo, še dokaj neraziskanih vodah postmodernizma, ki se ga še vedno prerado povezuje z raznimi neo-stili. Skladateljica nas je v svojem delu popeljala skozi gozd sodobnih kompozicijsko-izvajalskih tehnik ter ironičnega spogledovanja s preteklostjo, kar nedvomno zahteva določeno glasbeno širino poslušalstva – zato mogoče bolj plašen aplavz občinstva. Kar se tiče izvajalskega telesa, lahko govorimo le v superlativih. Priča smo bili subtilni izvedbi, ki jo je krmaril koncertni mojster Janez Podlesek, kateri na našo srečo ni podlegel izpraznjeni pompoznosti, ampak je celotno delo disciplinirano izpeljal do konca, kar se je še posebej pokazalo v drugem stavku, ki je po skladateljičinih besedah »Concetino za violino solo in godala«.

S koncertoma Boccherinija in Haydna se nam je na odru pridružil violončelist Alekdander Rudin in ponudil zvrhano mero tehnične spretnosti ter poetične izpovednosti. Komunikacija med solistom in orkestrom je bila na zavidljivi ravni, več fleksibilnosti bi mogoče lahko pokazal orkester, ki v določenih trenutkih ni uspel razbrati Rubinovih namigov, v čemer se kaže tudi nekaj manjših razlik v interpretaciji teksta. Če je solist predstavil bolj razgibano vizijo klasicistične glasbe, je orkester, v primerjavi z delom Nine Šenk, deloval malce bolj statično, skoraj plašno, kar lahko v določeni meri pripišemo tudi karizmi Aleksandra Rudina, vseeno pa lahko orkester pohvalimo.

V zadnji četrtini koncerta smo bili deležni Janáčkove Suite za godala, ki je, v primerjavi s prejšnjimi tremi deli, bolj lahkotnega značaja in je mogoče malce zamajala dramaturgijo celotnega koncerta, zato bi jo bilo bolje izvesti kot prvo. Samo izvedbo lahko zopet zgolj pohvalimo, saj je v dobri meri zaobjela liričnost in mladostno zasanjanost mladega, v času nastanka komaj 23-letnega Janáčka.

Za zaključek lahko rečem, da si v prihodnosti želim še več takšnih koncertov, kjer bo poglobljena izpovednost pred izpraznjeno pompoznostjo in kjer ne bodo na repertoarju zgolj dela železnega, dandanes že zarjavelega romantičnega repertoarja.

Marko Šetinc

Mahler - odkritja (2)

10.7., Slovenska filharmonija
Ulf Baestlein (basbariton), Axel Bauni (klavir), Godalni kvartet Kairos, Ya-ou Xie (klavir), Tomaž Sevšek Šramel (harmonij)
program: A. Mahler, G. Mahler, J. Strauss ml., A. Schönberg
www.ljubljanafestival.si

Naslov oz. tema koncerta je simbolično povezala dela, ki smo jih v petek 10. julija imeli priložnost slišati v Slovenski filharmoniji. Nastopajoči glasbeniki so v sodelovanju s študenti aplikativne muzikologije s Celovške univerze sestavili kratek, vendar zelo poučen pregled, skozi katerega smo lahko odkrivali glasbo ne samo znamenitega Gustava Mahlerja, temveč tudi njegove žene Alme, katere opus je širši publiki precej manj znan.

Na začetku so člani Godalnega kvarteta Kairos ter pianistka Ya-ou Xie z izvedbo Mahlerjevega klavirskega kvarteta v a-molu ustvarili čudovito melanholično vzdušje, ki se ujema z dejstvom, da gre za eno izmed žal redkih ohranjenih del iz skladateljeve mladosti.

V kontekstu odkrivanja glasbe so zazveneli štirje samospevi Alme Mahler, ki je zelo ekspresivno povezala besedila in glasbo ter dokazala, da so mnogi manj znani glasbeniki manj znani po krivici. Samospeve sta doživeto in uigrano izvedla basbaritonist Ulf Baestlein in pianist Axel Bauni.

V drugem delu koncerta sta se prepletala dva svetova plesnih ritmov – sproščeni svet salona ali plesne dvorane ter svet v katerem ples in igrivost lahko razumemo kot oster sarkazem. Prvega predstavlja Straussov valček Rože z juga, ki ga je Schönberg priredil za salonski orkester (tokrat Godalni kvartet Kairos, Ya-ou Xie na klavirju ter Tomaž Sevšek Šramel na harmoniju). Med odseki valčka sta že omenjena Ulf Baestlein in Axel Bauni izvedla štiri pesmi iz Mahlerjeve zbirke Dečkov čudežni rog. Njuna izvedba je bila, tako kot prej, zelo solidna, česar pa na žalost ne moremo reči za Rože z juga, ki niso zares zaživele in zadišale po pravem Dunajskem salonu..

Ustnim razlagam izvedenih skladb in koncertnem listu je sicer manjkalo nekaj bolj izčrpnih podatkov, vendar je to malenkost, ki jo lahko zanemarimo. To pa zato, ker je bilo s tem koncertom vsekakor pokazano, da nas uspešno sodelovanje glasbenikov izvajalcev in muzikologov lahko popelje na pravo pot odkritij.

Tomaž Gržeta

Gustav Mahler in njegove interpretacije (1)

10.7., Slovenska filharmonija
Ulf Baestlein (basbariton), Axel Bauni (klavir), Godalni kvartet Kairos, Ya-ou Xie (klavir), Tomaž Sevšek Šramel (harmonij)
program: A. Mahler, G. Mahler, J. Strauss ml., A. Schönberg
www.ljubljanafestival.si

Skladateljski opus Gustava Mahlerja gre razumeti kot poskus totalnega »uzvočenja« sveta, življenja in smrti v vseh njihovih odtenkih. Sinočnji koncert je osvetlil intimnejšo in navidez lahkotnejšo plat teh njegovih prizadevanj, ob bok velikemu skladatelju pa sta bila postavljena še njegova žena, skladateljica samospevov Alma Mahler in valček sodobnika Johanna Straussa ml. v priredbi Arnolda Schönberga. Nenavadne programske poteze so bile plod sodelovanja glasbenikov in študentov aplikativne muzikologije iz Celovca – koncert je prikazoval povezave med zadnjim velikim simfonikom 19. stoletja, »nerazumljivim« modernistom in kraljem valčkov. Pohvalna poteza (da je potrebno občinstvo tudi glasbeno ozaveščati, je pri nas jasno le redkim), v prebranih življenjepisih pa sem pogrešal uporabnejše razlage skladb.

Stavek iz Mahlerjevega nedokončanega Klavirskega kvarteta predstavlja mladega avtorja in še ne odslikuje idej wagnerjanske smeri in kasnejše glasbene razplastenosti. Trije člani Godalnega kvarteta Kairos in pianistka Ya-ou Xie so v izvedbi predvsem poudarili oblikovni lok od intimnejše, klasično zadržane ekspozicije proti drznejši izpeljavi, ki skoraj daje slutiti skladateljeve simfonične ambicije, k zaključni kontemplativni reprizi.

Težko je reči, zakaj je Alma Mahler razmeroma (ne)znana skladateljica – ji je del ugleda odvzelo bivanje in ustvarjanje v senci moža, ki je bil brez dvoma tudi večji umetnik, ali pa njeno glasbo še danes poznamo prav zaradi povezave z njim? Tiho mesto je gotovo eno njenih najboljših del, saj razkriva natančno premišljen odnos med besedilom in glasbo, poleg tega pa tudi uspešno izrisuje duha fin de sièclea, glasbene moderne in drugih sočasnih umetniških gibanj. Drugačen vtis pa na primer daje samospev Ta, ki je sprevidel (Der Erkennende), za katerega se zdi, da izkorišča tekst zgolj kot brezpomensko snov za bravurozno uglasbitev. Vseskozi solidni baritonist Ulf Baestlein je tu upravičeno sledil predvsem glasbeni logiki ter jo še dodatno potenciral.

V drugem delu smo poslušali preplet Schönbergove priredbe Vrtnic z juga J. Straussa in Mahlerjevih samospevov. Straussov valček je z vsemi intonančnimi spodrsljaji vred deloval kar nekako brezkrvno, brez tiste briljance in zaleta, ki sicer prijeten »šlager« prekvalificirata v vrhunsko muziko. Boljše je bilo Baestleinovo izvajanje Mahlerjevih samospevov iz Dečkovega čudežnega roga (vmes se je prikradla še uglasbitev Rückertove Vdihnil sem mili vonj, ki bi sicer bolj spadala v prvo polovico koncerta). Baritonist je do pesmi pristopil z ekstremno teatraličnostjo, kar je včasih že mejilo na grotesko. Ne moremo pa prezreti, da so bile izbrane predvsem skladbe s plesnimi konotacijami. Pomembna je bila torej povezava med Straussom in Mahlerjem, saj smo bili priče interpretaciji glasbe v dveh različnih pomenih: poslušali smo umetniško interpretacijo, torej izvajanje skladb in interpretacijo, tolmačenje glasbe skozi soočenje dveh avtorjev. Straussova glasba je spolirana varianta plesne glasbe (danes bi temu rekli pop), medtem ko je Mahler v svojo glasbo rad vključeval plese in koračnice iz mnogo težje razumljivih vzgibov. Sinočnjo koncertno interpretacijo (razlago, tolmačenje) sam razumem nekako takole: Strauss jemlje svoje »valčkanje« neproblematično in neobremenjeno, a vendar popolnoma resno, medtem ko Mahler s tem verjetno posega po (samo)ironiji in gradi večplastno pomenljivost svoje umetnosti.

Primož Trdan

Aleksander Rudin in KGO SF (1)

8.7., Slovenska filharmonija
Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije, Aleksander Rudin (violončelo)
program: N. Šenk, L. Boccherini, J. Haydn, L. Janáček
www.ljubljanafestival.si

Koncertno zbliževanje slogovno in zgodovinsko tako različnih glasbenih obdobij, kot sta sodobnost in klasicizem, pogosto povzroča prevelike recepcijske preskoke, za Concerto grosso Nine Šenk pa bi lahko rekli, da ga prav s starejšim repertoarjem povezuje sicer latentno izkoriščena koncertantna dramaturgija. A dialog s preteklostjo le redko postane vsebina skladbe, pač pa toliko pogosteje prostor za razvijanje osupljive intenzivnosti, območij zgostitve in za skladateljico značilne virtuozne pisave. Za uspešno izvedbo dela velja izpostaviti angažiranost koncertnega mojstra Janeza Podleska, za razliko od siceršnje izvajalske prakse matičnega orkestra pa so se glasbeniki namesto k silovitosti in surovi energiji v finalnih izbruhih raje ozirali proti bogastvu zvena. Janáčkova zgodnja Suita za godala je orkestru sicer ponujala nekoliko manj interpretativnega manevrskega prostora, a smo vendarle lahko slišali jasno izpostavljen trpko-sladek karakter te glasbe.

Pravi vrhunec koncerta pa je poosebljal violončelist Aleksander Rudin. V dveh klasicističnih koncertantnih delih Boccherinija in Haydna je navduševal z izjemno mehkobo tona, gibkostjo in vseskozi osmišljeno artikulacijo. Skozi skladbi je postopno razpiral in razvijal glasbeno pripoved ter – vedno z mislijo na muzikalno situacijo – razkazoval širok izrazni diapazon svojega instrumenta. Orkester ob Rudinu razen v nekaterih dialogih upravičeno ni imel priložnosti za izstopanje, vse prevečkrat je tudi zvenel razmazano in razrahljano (igrali so brez dirigenta), ponekod pa bi bilo smiselno bolj jasno podčrtati notranja nasprotja (prvi stavek Boccherinija). Kljub temu so glasbeniki uspeli dopolniti solista z značilno klasicistično utripajočim poletom (zadnji stavek Haydna) in s prosojnostjo tekstur.

Na koncu lahko ugotovim, da je koncert predstavil marsikaj, česar nam domača abonmajska ponudba ne servira pogosto – solista, ki ima kaj povedati, sodobno umetnost, ki ne zaudarja po slovenskem glasbenem akademizmu in delež klasicizma, za katerega se včasih zdi, da se vedno bolj umika s koncertnih sporedov.

Primož Trdan

Zborovska poslastica: Komorni zbor Kamer iz Latvije

7.7.2009 ob 20h, Cerkev sv. Jožefa
Komorni zbor Kamer - Pesmi sveta Soncu
Umetniški vodja in šef dirigent: Maris Sirmais
Dirigent: Janis Liepins
www.ljubljanafestival.si

Mladinski zbor Kamer pod vodstvom dirigenta Marisa Sirmaisa nam je na koncertu v cerkvi sv. Jožefa predstavil štirinajst skladb v okviru projekta Pesmi sveta Soncu (Songs of the World to the Sun). Idejna zasnova sega v leto 2005, ko je tedanja latvijska predsednica Vaira Vike-Freiberga izbrala osem latvijskih ljudskih pesmi za nove uglasbitve skladateljev. Projekt je nadaljeval sedanji dirigent zbora Maris Sirmais s povabilom sedemnajstim skladateljem celega sveta, da uglasbijo pesmi o soncu za Komorni zbor Kamer. Na koncertu so bili skladatelji zastopani z eno pesmijo, tako da sta iz programa izpadli skladbi Rojstvo skladatelja Peteris Vasksa in Če bi mi sonce podalo roko skladatelja Raimondsa Paulsa.

Že s prvo skladbo-miniaturo je zbor s svojim zvokom napolnil cerkev, kar v tako akustičnem prostoru, roko na srce, niti ni bilo posebno težko. Kljub temu je program v nadaljevanju postregel z zahtevnimi skladbami skladateljev Sandstroma, Urmasa Sisaska in Vytautasa Miškinisa. Zbor se je izkazal z mehkimi prehodi med ženskim in moškim delom zbora, očarali so lebdeči soprani z enotnim zvokom, ki ga na naših tleh redko slišimo. V skladbi Urmasa Sisaska Čudežna stvaritev za sonce so izvrstno poudarili dinamične kontraste in kontraste med enoglasnimi in mogočnimi skupnimi deli, čeprav se je na trenutke zdelo, da je moški del zbora v svoji polnosti zvoka nekoliko zaostajal za ženskim.

Zbor odlikujejo izvrstni solisti, ki so se izkazali v delu Miškinisa in avstralskega skladatelja Stephena Leeka. Še posebej bi pohvalila izbiro solistke v pesmi Ne odhajaj sonce (V.Miškinis), katere glas se je imenitno spajal z zvokom piščali skuduči. Prav tako so solistke v skladbi Stephena Leeka Knowee s svetilkami, begajočimi pogledi, tavajočim gibanjem, srce parajočimi klici in stabilno intonacijo ob spremljavi zbora zvenečega kot avstralski didžeridu, ustvarile posebno vzdušje in uspele osupniti občinstvo.

Izpostavila bi še skladbo venezuelskega skladatelja Alberta Graua, v kateri naj bi do izraza prišel ritem »bossa nove«, vendar zaradi dolgega odmeva to žal ni bilo mogoče. Skladba je opremljena s koreografijo, ki korenini v Južni Ameriki in se v njej pevci prav zaradi tega niso najbolje znašli, kar se je kazalo predvsem v neskladnih gibih teles in pomanjkanju »južnjaškega« temperamenta. Kljub temu je koncert Komornega zbora Kamer navdušil s svojim prepričljivim, kompaktnim zborovskim zvokom in discipliniranostjo mladih pevcev in pevk. Ne bi bilo slabo, če bi njihove metode pod drobnogled vzele tudi ustanove, ki se ukvarjajo z vzgojo mladih pevcev v našem prostoru.

Veljalo bi razmisliti tudi o primernosti prostora za zbor s tako široko paleto zborovskih zmogljivosti. Prepogosto je bila njihova natančnost interpretacije, izgovorjave in ritma prikrita zaradi odmeva, kar je pri poslušalcih pustilo rahlo grenak priokus. Zbor s takšnimi dosežki in zmožnostmi bi si zaslužil dvorano primerno svoji kvaliteti.

Glede na to, da slovimo kot narod z razvito pevsko tradicijo, sem na koncertu pogrešala kakšnega zborovskega pevca več. Mogoče je k slabi obiskanosti koncerta botrovalo tudi dejstvo, da so samo uro kasneje v Križankah nastopili Fred Cole in Take 6. Vsekakor bi bilo bolje, da se koncerta ne bi odvijala na isti termin, ker imata večinoma enako ciljno publiko.


Ana Erčulj

La Scala in Pink Floyd

6.7.2009 ob 20h, Gallusova dvorana Cankarjevega doma
Balet gledališča La Scala - Balet Pink Floyd
Avtor projekta in koreograf: Roland Petit
Odrska postavitev: Jean Phillippe Halnaut, Lienz Chang
Glasba: Pink Floyd
Oblikovalec luči: Jean-Michel Désiré
www.ljubljanafestival.si


Milanska Scala. Popolna usklajenost gibov, gracioznost, eleganca, morda najboljši plesalci sveta.

Pink Floyd. Močna povednost besedil v povezavi z glasbo, konceptualni albumi in koncerti, kitare, bobni.

Kako ju lahko sestavimo v enovito umetniško predstavo? V ponedeljek, 6.7.2009 smo bili v nabito polni dvorani (dejansko nisem opazila skoraj nobenega praznega sedeža) priča otvoritvi Ljubljanskega poletnega festivala, ki se je zgodil s pompom, nagovorom Darka Brleka in občinstvom ljubega župana Zorana Jankovića in napovedjo kvalitete prihajajoče predstave (in induktivno tudi vseh naslednjih prireditev).

Kvalitete smo bili tudi zares deležni. Plesalci so delovali usklajeno, njihovi gibi so bili izpopolnjeni, šlo je za koreografijo, ki je želela izstopiti iz strogih okvirjev klasičnega baleta tudi s pomočjo »rock« glasbe, če že hočemo žanrsko opredeliti Pink Floyde. Predstava je bila izpeljana izvrstno, s strani plesalcev dovršeno, brez spodrsljajev, z dovolj entuziazma. Tudi nekateri koreografski elementi so bili inovativni, mestoma skoraj spektakelski.

S strani plesalcev smo torej dobili izvrstno predstavo. Poznavalci glasbene podlage, ki skoraj ni bila več kot to, pa smo ostali mešanih občutkov. Zdelo se je, da je predstavo sestavljal niz plesnih točk, ki jih je povezoval le skupni izvor glasbe. Koreograf je želel ostati »rockovski« tudi ob glasbi, ki je izražala osamljenost in odtujenost od sveta, pri »the wall was too high as you can see« se je plesni par srečno objemal in držal za roke, predvsem pa ni bilo skupnega koncepta celotne predstave. Kar se ne bi zdelo problematično, če ne bi bili Pink Floydi skorajda izumitelji konceptualnih albumov. Tu se seveda odpira večno vprašanje – v kolikšni meri umetnost še lahko nastopa kot lepa umetnost, ki je sama sebi namen in nima nikakršne sporočilnosti? Je dovolj, če slikar upodobi lepo pokrajino ali tihožitje? Je dovolj, če glasba zgolj »boža naša ušesa« ali pa nam v današnjem času lahko ponudi še kaj več? Edward Clug nam je v zadnjih nekaj letih v našem prostoru dokazal, da je plesna predstava lahko še kako sporočilna – tudi če jo plešejo klasični baletni plesalci.

Naj še enkrat poudarim, da je bila predstava vizualno več kot zadovoljiva in seveda lahko razumem huronski aplavz in stoječe ovacije občinstva. Jaz pa bi si želela večjo navezavo na predvajano glasbo in nekaj, kar bi skupek plesnih točk povezovalo v celoto.

Anja Brezavšček