Objave
Simfonični orkester RTV Slovenija, Jenska filharmonija, Nicholas Milton (dirigent), Nina Prešiček (klavir), Benjamin Ziervogel (violina)
program: L. Lebič, R. Strauss
www.cd-cc.si
Znano je, da je glasbeni modernizem druge polovice dvajsetega stoletja gojil veliko nezaupanje v zvrsti. Po Mahlerjevih simfoničnih gigantih in neoklasicističnem vračanju k jasni formi, je povojni modernizem simfonijo razumel predvsem v starogrškem pomenu sinfonie (sozvenenja, sozvočja) in bistveno manj kot idealno tipski žanr kakršnega je poznalo 19. stoletje. Podobno nezaupljivost najdemo tudi pri »otroku modernizma« Lojzetu Lebiču in zato je pozornost vzbudil že napovedan naslov njegove nove skladbe – Koncert za klavir in orkester. Tudi Lebič se je tokrat po nasvet obrnil k staremu Grku in zato gre razloge za pojavljanje nekaterih osnovnih koncertantnih načel iskati v prej omenjenem oziranju k etimološki razlagi zvrsti. Diafonija (diafonia – gr. razzvočje) prinaša pravi instrumentalni ognjemet, v katerem se ob nizanju raznovrstnega gradiva izkristalizirata harmonsko tkanje in melodični namigi. Melodična linija, ki tli pod celotnim meditativno-divje pestrim zvočnim dogajanjem, se proti koncu z vso sugestijo vrne v enem tistih edinstvenih Lebičevih neubesedljivih momentih zveneče magije. Nina Prešiček se je temeljito posvetila svojemu klavirskemu partu in v njem še posebej učinkovito odkrivala izzvenevanje tona.
Zavzet, a ne vedno tako zvočno učinkovit je bil tudi orkester, sestavljen iz naših Simfonikov RTV in Jenske filharmonije, ki je svoj čvrst ton razkazoval v simfonični pesnitvi Junakovo življenje Richarda Straussa. Koncertni mojster Benjamin Ziervogel je z koncertantnim intermezzom simfonične pesnitve dokazal kako izvrstno se znajde v svoji nalogi, a to je tudi zadnja točka, na kateri bi na tem mestu govorili o plemenitosti v odnosu do glasbe. Pri ravnanju dirigenta Nicholasa Miltona človek ni mogel preslišati nekakšne sovražnosti do Strassove simfonične pesnitve. Ob neustavljivem ugašanju vsakega bohotnega razcvetenja orkestrskega zvoka in pomenljivih artikulacijskih nastavkov, je raslo dirigentovo lastno besnenje nad Straussom. Višek Miltonove trde tiranske taktirke, ki je dirigirala nič manj samozadovoljno spisano partituro, je bil seveda na Straussovem bojnem polju, pri čemer je bila destruktivna izvedbena sila vse prej kot le ilustrativna – navzela se je z glasbo označevane militantnosti ter jo prenesla tik pred poslušalca do te mere, da bi lahko njena neposredna bližina marsikoga resnično pognala v beg pred najhujšim.
Zavzet, a ne vedno tako zvočno učinkovit je bil tudi orkester, sestavljen iz naših Simfonikov RTV in Jenske filharmonije, ki je svoj čvrst ton razkazoval v simfonični pesnitvi Junakovo življenje Richarda Straussa. Koncertni mojster Benjamin Ziervogel je z koncertantnim intermezzom simfonične pesnitve dokazal kako izvrstno se znajde v svoji nalogi, a to je tudi zadnja točka, na kateri bi na tem mestu govorili o plemenitosti v odnosu do glasbe. Pri ravnanju dirigenta Nicholasa Miltona človek ni mogel preslišati nekakšne sovražnosti do Strassove simfonične pesnitve. Ob neustavljivem ugašanju vsakega bohotnega razcvetenja orkestrskega zvoka in pomenljivih artikulacijskih nastavkov, je raslo dirigentovo lastno besnenje nad Straussom. Višek Miltonove trde tiranske taktirke, ki je dirigirala nič manj samozadovoljno spisano partituro, je bil seveda na Straussovem bojnem polju, pri čemer je bila destruktivna izvedbena sila vse prej kot le ilustrativna – navzela se je z glasbo označevane militantnosti ter jo prenesla tik pred poslušalca do te mere, da bi lahko njena neposredna bližina marsikoga resnično pognala v beg pred najhujšim.
Primož Trdan
