Kremerata Baltica

10.3., Cankarjev dom
Kremerata Baltica, Gabriela Montero (klavir), Andrej Poškarev (vibrafon, tolkala)
program: J.S. Bach, L. van Beethoven, A. Piazzolla, C. Corea, P. Desenne
www.cd-cc.si

Glede na zadnjo koncertno izkušnjo Kremerata Baltica, skupina vrhunskih muzikov, tonsko čist ansambel z visoko kulturo godalnega zvoka niti ne izžareva osebnosti violinskega maga Gidona Kremerja, ki bdi nad delovanjem zasedbe. Njihov razjasnjen pogled na potek Beethovnove glasbe iz Mahlerjeve priredbe Godalnega kvarteta v f-molu op. 95, v kateri je bilo vse na svojem mestu, je bil dopolnjen z vselej zaokroženimi linijami in celo moto prvega stavka se je zdel ob vseh vstopih v celoti lepo oblikovan. Morda celo preveč. Samo uzvočenje glasbe, tudi tam, kjer Beethoven prav po simfonično zarobanti nad samim seboj ter nad tem svetom, je bilo namreč ob vsej izdelanosti vedno nekam akademsko zadržano.

Dva solista – Andrej Puškarev in Gabriela Montero – sta skozi izvedbi projicirala pristopa k Bachovi glasbi, ki bi bila težko bolj vsaksebi. Tolkalec Puškarev je v priredbi Koncerta za violino v a-molu za vibrafon razdajal mnogo glasbenih lepote in se vseskozi držal svoje mojstrske sposobnosti drobnega razločevanja palete med perkusivnimi impulzi in mehkim instrumentalnim barvanjem. Če je bilo glavno orožje Puškareva neskončen arzenal glasbenih lepot, pa je bila igra Monterove uničujoča iz čisto druge plati, s strani, drznem si reči, nekoliko večjih reči. Njeno igranje Busonijeve klavirske priredbe Bachove Chaconne iz Partite v d-molu za violino solo sploh ni bilo tako lepo, je pa bil to učinkujoč, idejno dosleden, izvedbeno vseeno bolj zamazan splet tonske mase, čvrstih vertikal ter usmerjenega gibanja v kontrapunktu. Gabriela Montero je prav ob koncu koncerta postregla še z dvema improvizacijama in tudi potem, ko je bilo jasno, da se v svojem igranju, ki pač ni bila improvizacija v pravem pomenu, zanaša na stilne kalupe, ji je bilo treba iskreno priznati neverjetno hitrost v odzivnosti in glasbenem razmišljanju.

Sprva napovedovano delo sodobne ruske skladateljice je zamenjal odkrit crossover. Nimam se za kakšnega posebnega purista, a se mi zdijo taki spoji že po svoji definiciji le kompromisi. Piazzollova glasba v svoji linearnosti vseeno premore dovolj zanimivejših glasbenih domislekov, celo nekaj momentov resnične resnosti. Jazz, kakršnega je v začetkih svojega Return to forever igral Chick Corea, odlična fuzija v najbolj impulzivno navdušujoči obliki, očitno ne prenese ujetja med taktnice partiture, prav tako kot je na primer verno zapisovanje pravega swinga praktično nemogoče in s tem nesmiselno. Te glasbe v tonski osnovi enosmernega modalnega jazza si človek pač ne more ravno zaželeti v izvedbi glasbenikov, ki se niso prepustili niti dinamičnemu razbohotenju v Beethovnu. Nabor muzike špansko-latinskega kolorita je zaključila novejša Velika kastrolada Paula Desenneja, postmodernizem najbolj prismojene (naglas je poljuben) vrste. Če ne drugega, nam je drugi del koncerta Kremerate Baltica sporočal vsaj to, da neposrečena združevanja umetnosti in v svojem bistvu oslabljene glasbene zabave niso lastna le domačim koncertnim »štacunam«.

Primož Trdan

Mahlerjeva Deveta simfonija | Emmanuel Villaume in SF

5.2., Cankarjev dom
Orkester Slovenske filharmonije, Emmanuel Villaume (dirigent)
program: G. Mahler
radijski prenos: Radio Slovenija, program Ars
www.cd-cc.si

Mahler po Villaumovo

V svetu simfoničnega ustvarjanja je nedvomno nekaj magičnega na številki devet. Beethovnova zadnja simfonija je pustila tako močan pečat, da je v mislih nekaterih Brahmsovo prvo simfonično delo (dirigent Hans von Bülow jo je imenoval kar jo Beethovnova Deseta) edino pravo nadaljevanje simfonične misli, ki je bila kar pol stoletja v mistični senci negotovosti. Ni čudno, da je Mahler v svoji Deveti simfoniji videl angela in hudiča hkrati. Njegova zadnja dokončana simfonija je prinašala mnoga pričakovanja, hkrati ga je pa opominjala na »prekletstvo devete«. Mogoče je prav zato v tej simfoniji čutiti tako zloveščo slutnjo konca, kot tudi odrešujoče zavedanje transcendentalnosti duha.

Na plečih Emanuella Villauma je bila tako zares velika odgovornost; gre za delo, ki v premnogih karakterjih združuje skorajda vse vidike človekovega bivanja, naj si bo to resnobna tragičnost minljivosti, puhlost vsakdanjika, ali odrešujoča misel večnosti posameznikovega bistva. Po resnici povedano se ob razmišljanju o petkovi izvedbi porajajo malce mešani občutki. Uvod, ki prinese vso motivično gradivo simfonije in ki je skorajda rojstvo dela, je deloval, kot da gre za skorajšnjo nepomembnost v smislu »pa naj že zazveni prva tema«. Po drugi strani je pa zadnji stavek, Adagio, vseskozi dihal v pričakovanju neizbežnega konca, ki ga je Villaume prav mojstrsko popeljal do zadnjega zvočnega izdiha. Redki so trenutki, ko je po izvedbi nekaj sekund pred bučnim aplavzom v zraku čutiti skorajda električno napetost. Ländler in Rondo-Burleska sta bila res zaigrana točno (pohvaliti je treba orkester, ki kaže željo po napredovanju), pa vendar smo se nekateri spraševali, ali je pretirana natančnost (skorajda bi lahko rekli hladnost) in neizraznost ironije, ki naj bi skoznju presevala (izgovor, ki tu pride na misel je, da ima dirigent prav vso pravico skladbo interpretirati, kakor sam razume tekst) zavestna odločitev ali zgolj stranski produkt stopnje dirigentovega znanja, sposobnosti poglobljenega branja…

Celostno gledano je petkov glasbeni večer v Gallusovi dvorani lepo pokazal, kako naj simfonična glasba zveni, pa čeprav je bila malce »boulezovska«.

Marko Šetinc

Veliko Glasbe, manj Mahlerja

Veliki dosežki naše civilizacije verjetno hkrati osupnejo svoje naslednike in jim odstrejo pogled na pot naprej. Taka je tudi Mahlerjeva Deveta simfonija s svojo mojstrsko strukturo in glasbeno gramatiko, v kateri tonaliteta najde višek svoje muzične (iz)povednosti. Simfonija je od začetka, od srčike notranje strukture, nekajtaktnega uvoda začetega z usodno »aritmijo«, pa vse do finalne resignacije ob ugašanju moči mogočna eksistencialna, kar eshatološka izjava velikega umetnika na prestopu dveh dob in blizu praga smrti. Taka umetnina zahteva na dirigentskem podiju tudi močnega interpreta, a osebno mi je čedalje bolj jasno, da so resnični razjasnitvi Mahlerjevega univeruzma kos le največji. Drugim je prepuščeno »le« igranje in to je bilo v tokratnem primeru Villaumea izvrstno.

Orkester Slovenske filharmonije že celo drugo polovico sezone navdušuje z ravnjo svojega igranja, v čemer je pač prepuščen neenakovrednim dirigentskim močem. Emmanuel Villaume je izkoristil ponujeno (ali priborjeno) kakovost in poslušali smo dobro pripravljeno igranje zahtevne, gosto kontrapunktično pisane Mahlerjeve partiture. Dirigenta so v prvem stavku bolj kot kantabilna tematska jedra, v katerih slišimo nekaj najlepše Mahlerjeve pozne glasbe, zanimala polja eksponirane orkestrske moči in zato se je glasbena gestikulacija Villauma zdela najbolj razživeta v izpeljavi – na primer ob partiturni oznaki Besno (Mit Wut) ali ob sami kulminaciji. A pri vsem skupaj je šlo za natančno odmerjen orkestrski glas, kar se zdi prav posebna odlika.

Da se pred nami spleta vrhunska igra, ki pa ji manjka »teže« je bilo jasno v finalu. Izbira tempa se mi navadno zdi eno najbolj trivialnih kritiških meril, v Adagiu Mahlerjeve Devete, v svojem bistvu pač transformacijskem izkustvu, ki zahteva svojo časovno širino in prostor za gradnjo tona, pa je bil izbran pospešen pristop kritičen. Potrdil je, da je v Villaumovi viziji Devete ogromno Glasbe in precej manj Mahlerja.

Primož Trdan