Objave
Orkester Slovenske filharmonije, Uroš Lajovic (dirigent), Rita Kinka (klavir)
program: A. Ajdič
www.cd-cc.si
Tarnanje nad mačehovskim odnosom programskih politik do slovenske glasbe bi skoraj lahko bila ena izmed neprijetnih, a neizbežnih tradicij domače glasbene kritike, Slovenska filharmonija pa nas je s zadnjim podvigom podučila vsaj o tem, da mora biti človek s željami previden. Tokrat si je kar celovečerno pozornost prislužil Alojz Ajdič, o razlogih ali vzvodih za tako potezo pa skoraj raje ne ugibam, saj na koncu koncev ni največje vprašanje, zakaj se je v tako enkratno imenitni vlogi znašel prav Ajdič, temveč kje so v filharmoničnem obletniškem preigravanju slovenske glasbe obtičali preostali letošnji jubilanti.
Izbira Klavirskega koncerta za ponovno predstavitev občinstvu je skladatelju prinesla sila klavrno uslugo. Avtor solistki Riti Kinka s svojim delom ni ponudil posebne vabljivosti in tako mu tudi ni mogla prav veliko vrniti. Ob tem je izkazala svojo mehansko roko, ki ni čisto neodporna tudi na površnosti. Podobno tudi Urošu Lajovicu ne moremo posebej zameriti, če je svojo poustvarjalno pozornost prihranil za drugi del. Ajdičev Klavirski koncert sproti propada v razpadanje skic gradiva, ki se kljub očitni želji po stikanju izpovedi z dramo velike oblike nikoli popolnoma ne izvije iz repetitivne motorike, povrhu tega pa se iz barvne neizrazitosti le redko pokaže nekaj posrečenih instrumentalnih druženj. In kot da res ne bi vedel, kako se rešiti iz lastne pasti, se skladatelj na koncu zateče še v vandaliziranje orkestra. Težava Ajdičeve partiture je v razdrobljenem oblikovanju, gre za glasbo brez pravega učinkujočega smotra vzroka in posledice, je le malo več kot puščobno, s hipnimi prebliski ozvočen čas. Krivda je navsezadnje na strani snovalca, ki je delo poznal, ali bi ga vsaj moral.
Seveda poznamo prave muzike, ki znajo veliko glasbo čarati tudi zgolj iz sebe, mimo nujnosti nadrobne strukture, a to Ajdič ni. Njegova prava moč je v razgrinjanju ekspresivnih zamahov, v pravzaprav kratkosapnem ramificiranju ideje, ki se ne rojeva toliko iz vsebinskosti materiala, kot iz njegove estetske »razgretosti«. Ob tem Ajdič ne zmore največjih oblik, v Koncertu zaradi razpadajoče fragmentarnosti, v Simfoniji št. 2, ki smo jo poslušali v drugem delu pa zaradi neuravnotežene simfonične pripovedi. Lepljenka stavkov, ki jih ne povezuje mnogo več, kot le razpoznaven odtenek avtorjevega glasu, je tja do izzvena Večerne pesmi še na dovolj jasni poti do dopolnitve začetega, potem pa vse skupaj ne prispe do čvrstega epiloga. A v posameznih stavkih se kljub vsemu razkriva Ajdičev omenjeni dar, zlasti v Oknu duše v prebujenosti zanimivega členjenja ali v loku nad pedalnim tonom Fatamorgane. Druga simfonija tako ne izkazuje graditelja zares velikega simfonizma, zaradi česar zadnja programska poteza SF le še bolj evidentno trpi za hudo strokovno revščino.
Primož Trdan
