Hortus Musicus

11.8., Križanke
Ansambel Hortus Musicus
program: glasba na križpotjih kultur in časa
www.ljubljanafestival.si

Sumim, da je zasaditev estonskega glasbenega vrtička v precejšnji meri pogojena z letom medkulturnega dialoga, torej je stara že skorajda eno celo leto. Osnovna premisa koncertnega programa bi v lastni abstrahirani obliki lahko bila: indijska (sakralna) klasična glasba = izraelitska – naziv povzemam po koncertnem listu, čeravno se mi močno dozdeva, da nosi negativno konotacijo – (sakralna) glasba = zgodnja (sakralna) polifonija = (sakralni) korali (gregorijanski, armenski, luteranski) = (posvetna) poznosrednjeveška plesna glasba = (posvetna) Carmina Burana = (vulgarna) trubadurska glasba. Zanimiva premisa, ki bi lahko gradila predvsem na iskanju skupne izpovedne poetike, žal pa se je iskanje svetega grala enakosti začelo in končalo pri dodajanju bordunskih in falsobordonskih spremljav.

Obiska koncerta sem se zelo veselil, nenazadnje so člani zasedbe takorekoč živi fosili oralcev ledine historične izvajalske prakse za železno zaveso, torej sem nanj prišel odprtega duha in glave, brez predsodkov, odšel pa živčen in zlorabljen. Kot je bila zlorabljena – no, naj bom iskren: posiljena – tudi glasba.

Koncert se je začel – v stalni praksi Festivala – z dobrodošlico v tujem jeziku in obvestilom o korekciji programa. Kot sem uspel razbrati kasneje, so napovedane balkanske melose nadomestili z minnesangerskimi napevi. Sledil je glasen krik, udarec z nogo in markanten poteg loka; in dejanje se je začelo...

Če dobro pomislim, so glasbeniki dokaj pogumni: indijsko klasično glasbo so izvajali brez table (kljub temu je bila druga kompozicija – vsaj naslovljena – kot predstavitev tala Adi) in stoje (!); da ne omenjam izjemno uspešnega krčenja sicer nekajdesetminutnih kompozicij na minuto ali dve. K sreči so uporabili vsaj sintetizirano tampuro, ki pa je – seveda – niso preuglašali. Na splošno sem dobil občutek, da igrajo, bolj kot na izvajalsko ustreznost, na karto teatralnosti, neoziraje se na dejstvo, da skrunijo sveto glasbo.

Med najbolj uspele trenutke koncerta štejem izvedbe zgodnje polifonije in pesmi iz kodeksa Carmina Burana, ki prenesejo mnogo več svobode pri interpretaciji. Sploh pa sta tu zasijala oba pevca (Jaan Arder in Joosep Vahermaegi) z dokaj smiselno, morda nekoliko nazalno tehniko petja. Na splošno so tu vsi člani sestava dokazali, da so tehnični mojstri na svojih glasbilih. Žal pa se je tu še najbolj pokazala – ja, rekel bom – "šlamparija" pri samem študiju kompozicij: od uporabe res slabih transkripcij (pozor, pišem o ansamblu specializiranem za staro glasbo!) - 8. skladba koncerta (v koncertnem listu napovedana kot Istampitta Isabel, čeravno je šlo za trubadursko balado) je bila transkribirana s taktom redukcije v alternaciji s taktom brez redukcije - do res nedopustnih spodrsljajev v izgovorjavi – v Franciji je u prešel v ü že nekje v 7. stoletju, torej je povsem nerazumljivo zakaj v skladbi, nastali na francoskih tleh v 13. stoletju, še vednom slišimo Deus in ne Deü(s)...

Pa bi bil pripravljen vse našteto spregledati in odpustiti, saj je bilo cel koncert slutiti nekakšen nadih jazza (skladbe so se na primer med seboj povezovale z večinoma zelo uspelimi violinskimi improvizacijami), če le ne bi bilo jasno, da gre za diktatorski jazz, pod absolutnim in brezkompromisnim lokom umetniškega vodje Andresa Mustonena.

Odlična ideja ob primernem času, a žal – po možnosti zgolj in samo zaradi pridobitev sredstev kakšnega inštituta za medkulturni dialog – izpeljana brez tehntnega premisleka pod neuspelo pretvezo svobodne improvizacije.

Aljoša Škorja

Aleksandrovo slavje

20.7., Slovenska filharmonija
Orkester in zbor Glasbenega festivala Schleswig-Holstein, Rolf Beck (dirigent), Jana Namonova (sopran), Lucia Duchonova (mezzo), Benjamin Bruns (tenor), Wiard Witholt (bas)
program: G. F. Haendel
www.ljubljanafestival.si

V letu, ko ves (glasbeni) svet obeležuje 250. obletnico smrti velikega člana baročne trojke, čast slovenskih glasbenih festivalov rešuje prav Festival Ljubljana, ki sicer nima izrazitega programskega poudarka na historični glasbi, z izvedbo Haendlove – v koncertnem listu klasificirane – ode oz. (nedramatskega) oratorija Aleksandrovo slavje v izvedbi poletne glasbene šole s severa Nemčije.

Zvezdi večera sta bili dve: prva je bila sopranistka Jana Namonova, ki je očarala s čudovito tankim, a skorajda kastratsko podprtim sopranom, predvsem pa z opaznim teoretskim znanjem o načinih okraševanja sicer suhih baročnih linij, ki je bilo več kot opazno in izstopajoče (preostali trije solisti se v tem niso ravno izkazali - z drobno izjemo Wiarda Witholta) v da capo arijah. Druga zvezda pa je bil brez dvoma zbor: tehnično izvrsten, v interpretacijah mladostno vodljiv in voljan (navkljub nekoliko ostareli dirigentski roki), zvokovno pa ravno prav zajeten, da je v spomin priklical nesrečne poskuse oživljanja Haendlove glasbe z 250 članskimi zbori, a hkrati dovolj eksakten in enovit, da so do izraza prišli tudi tehnično zahtevnejši pasusi, ki so jih dodatno podprli še s spektakularno artikulacijo. Pravzaprav sta bila le zbor in sopranistka sposobna podajati besedilo (oz. sem ju bil sposoben razumeti...).

Med solisti je bil nekoliko markantnejši še basist Wiard Witholt – predvsem v interpretaciji. Mezzosopranistka (očitno je alt postal osovražen naziv) se nikakor ni vtisnila v spomin, zelo pa je zmotil tenorist Benjamin Bruns z grozljivo nazalnim in prepotentnim petjem. Seveda bi z veseljem zapisal kje v oratoriju je bilo vse našteto najočitneje, a več o tem nekoliko kasneje.
Orkester me je izjemno razveselil z izborom glasbil: pri nekoliko cenejših in lažje dostopnih godalih se je dirigent (ali koncertni mojster – tudi o tem več kasneje) odločil za historična glasbila s črevjimi strunami (podobna odločitev je padla le še pri flavtah in continuo skupini), pri pihalih, trobilih in tolkalih (tj. pavkah) pa so uporabili naša glasbila: zelo uspel kompromis, ki bi ga priporočil tudi kateremu izmed slovenskih profesionalnih sestavov. Še vedno pa ne razumem, kaj je botrovalo izbiri glasbil za continuo skupino: portativ se je pojavljal le pri orkestrskih številkah (?) lutnja pa je plenkala takorekoč brez pravila...

Orkestraši so zelo razveselili tudi z neverjetno dinamično subtilnostjo in izbranim okusom okraševanja: končno izvedba Haendla po nemško! in ne po francosko, kot je postala praksa predvsem čez lužo (seveda so flavtice ostale zveste francoski preobloženosti).

Žal pa so bile vajeti celotne izvedbe prepuščene neusposobljenemu kočijažu: maestro Beck je očitno zelo dober teoretik (upam vsaj, da so vse pozitivne strani koncerta njegova zasluga) in dokaj spodoben zborovski dirigent, česar pa orkester ne potrebuje! Orkester – za razliko od zbora – ne potrebuje pomočnika v izraznosti, temveč zgolj nek suveren metronom; posledično koncertna mojstrica, ki je bila prisiljena prevzeti vlogo metronoma, ni imela časa, da bi interpretacijsko sodelovala s solisti in zborom. Beckova odločitev, da ne bo dirigiral recitativov pa se je izkazala za več kot zgolj napačno. Prepričan sem, da bodo ponovitve koncerta v drugih državah že občutno boljše in v končni fazi ne bodo izzvenele kot resnejša vaja, saj bo orkester že nekoliko bolj uigran in navajen sam nase ter bo posledično imel dovolj časa še za muziciranje.

Ob koncu se moram ustaviti ob spremnem besedilu koncerta, kar je – priznam – zelo nehvaležna postaja. Četudi zanemarim odsotnost besedila ode (?) - bojda ga izvajalci niso posredovali -, ki (če bi bili solisti eksaktnejši) niti ne bi povzročala večjih težav in manko solističnih imen (tudi teh niso sporočili), ki se jih je sicer dalo pridobiti od nadvse prijaznega producenta koncerta v pavzi, sta tako koncertni list kot napoved v festivalski knjižici nejasni, da ne zapišem slabi in zavajajoči: do prvih taktov glasbe sploh nisem vedel, kaj bom poslušal na koncertu! Ali bo to res Haendlov oratorij Aleksandrovo slavje, ali bo to Himna sv. Ceciliji, ali celo nekakšna kompilacija obeh in še nekaj zraven. Da o nelogičnem navajanju in vsebinskem povzemanju izgubljenih del z istim naslovom ter citiranju obskurnih pasusov izvedenega oratorija sploh ne izgubljam besed. Torej kot nekakšna kompilacija treh člankov z Wikipedije. Dogodku, ki rešuje čast slovenskih hendlologov, skrajno nezadosten, torej. Popravni izpit: čez 50 let.

Aljoša Škorja

Klavirski kvintet Kontrasti

3.8, Viteška dvorana, Križanke
Klavirski kvintet Kontrasti
program: J. Haydn, D. Bortnjanski, F. Kreisler, C. Debussy, F. Lizst, L. Levucki, I. Šamo, M. Skorik
www.ljubljanafestival.si

Zdi se, da je pridevnik, ki bi najbolje opisal koncert klavirskega kvinteta Kontrasti, prav njegovo ime. V viteški dvorani Križank smo namreč lahko slišali kontrastno izveden kontrastni program, ki ga je izvedlo dokaj kontrastno izvajalsko telo, kar je bilo v tem primeru prej graja, kot pa pohvala. Začnimo kar pri godalni sekciji, kjer smo bili priča precej heterogenemu sestavu, ki ni dihal kot celovito telo, ampak je deloval skoraj kot ad hoc sestavljena zasedba značajsko preveč različnih glasbenikov. Če bi morala Svjatoslava Semčuk voditi kvartet, je včasih v njeno vlogo posegel drugi violinist, Jevgenij Kostricki, viola (Andrej Tučapec) in violončelo (Aleksander Makarenko) pa sta včasih delovala kar preveč mehansko in neizrazno. Nekako v takšnem duhu je izzvenel Haydnov Godalni kvartet v C-duru „Ptič“, ki je resda bil izveden brez napak, mu je pa v prvi violini manjkalo „ptičje“ razigranosti, kot tudi globlje komunikacije med instrumentalisti.

S Koncertom za klavir in godala Dmitrija Bortnjanskega, se je kvartetu pridružila pianistka Jevgenija Basalajeva, za katero bi lahko rekli, da je viteška dvorana Križank slišala že boljše pianistične interpretacije. Delo Bortnjanskega ter Preludij in Allegro za klavir in godala Fritza Kreislerja nam je kvintet predstavil v dokaj grobi maniri, saj je Basalajeva skoraj preveč tekmovalno zavzela položaj umetniške vodje ter si podredila godalni kvartet v korist prikazovanja svojih interpretativnih zmožnosti, ki pa na žalost niso bile preveč hvalevredne.

Skoraj kot kontrast prejšnjim delom sta bila Debussyeva Mesečina ter Lisztov Ljubezenski sen. Čeprav gre za skladbi, ki se ju zavoljo popularnosti včasih res etiketira s klišejskim, je izvedba v interpretaciji kvinteta prinesla nekaj svežine. Očitno je Basalajevi bližje romantični ter ekspresionistični repertoar, saj je delo izvedla tehtnejše ter z več zanosa, kot tudi z večjim ozirom na godalni kvartet, kateremu je dopustila več prostora pri izražanju.

Eden od ciljev kvinteta je tudi popularizacija ukrajinske resne glasbe, glede katere pa smo se - po slišanih zadnjih treh delih, lahko vprašali, če res sodijo v domeno resne glasbe. Preludij Leva Revuckega, Suita „Po slikah ruskih slikarjev“ Igorja Šame ter skladbi Miroslava Kvorika so namreč izžarevale določene socrealistične težnje, ki pa jih dandanes komajda lahko jemljemo z resnostjo in če je bila namera kvinteta prikazati ukrajinsko resno glasbo v najboljši luči, je izbira repertoarja skorajda odpovedala. Zagotovo lahko rečemo, da bi se lahko ukrajinska resna glasba v Viteški dvorani Križank tistega večera prikazala v boljši luči.


Marko Šetinc

Luis Meireles in Maria José Souza Guedes

6.8., Viteška dvorana
Luis Meireles, flavta; Maria José Souza Guedes, klavir
program: F.Kuhlau, C.Debussy, B.Bartók, R.Strauss
www.ljubljanafestival.si

Na tokratnem koncertu komorne glasbe je nastopil zakonski par – flavtist Luis Meireles in pianistka Maria José Souza Guedes z nekonvencionalnim flavtističnim repertoarjem. Pravzaprav je bila v prvotni različici za flavto pisana le ena skladba – Rondo op.85 (iz Grande Sonate Concertante za flavto in klavir) Friedricha Kuhlaua. Po programskem listu sodeč naj bi ga sodobniki klicali »Beethoven flavte«, sama pa težko vidim podobnost med dvema razen seveda po dejstvu, da je eden napisal množico skladb za flavto, drug pa za klavir. Šlo naj bi seveda za to, da je Kuhlau izkoristil možnosti flavte, ki se res lahko izkaže v vsej svoji umetelni virtuoznosti, vendar pa se zdi, da drugega namena te skladbe nimajo, česar pa nikakor ne moremo trditi za prav tako virtuozna Beethovnova dela. Flavtisti smo sicer lahko občudovali spretne prste Luisa Meirelesa, kakšnega globljega estetskega užitka pa ob tej skladbi ni bilo mogoče občutiti. Morda je šlo bolj za nekakšno seznanitev z nastopajočima, ki sta že v prvi točki lahko odvrgla breme dokazovanja virtuoznih zmožnosti.

Bilitine pesmi Clauda Debussya v priredbi Karla Lenskega (prvotno so bile pisane kot priložnostna, odrska glasba za dve flavti, dve harfi, čelesto in pripovedovalca, kasneje pa prirejene za klavir štiriročno) so ponujale več izraznih možnosti. Meireles je izbrane tri stavke zares poustvaril zelo subtilno, poetično in z barvitim tonskim razponom, prav kakor narekuje navodilo Karla Lenskega. Guedesova pa se je žal držala le vloge korepetitorke in se ni dovolj vživela v barvitost impresij, ki jih je Meireles pretanjeno slikal s pomočjo svoje flavte. Morda bi bila za impresionistična dela vendarle bolj primerna kovinska flavta (igral je namreč na leseno z modernim mehanizmom), saj ima po mojem mnenju več izrazne kapacitete in bi Meirelesov zvočni spekter prišel še bolj do izraza.

Sledili sta predelavi Bartókove Suite Paysanne Hongroise, sicer pisane za klavir in pa violinske Sonate op.18 v Es-duru Richarda Straussa. Pri prirejevanju violinskih del za flavto največji problem predstavljajo dolge fraze, ki jih violinisti zlahka odigrajo, flavtisti pa smo vezani na količino zraka. Meireles se je temu problemu izognil s tehniko krožnega dihanja, intenziteta zvoka pa je pri tem upadla le za trenutek, ko je nov zrak moral nadomestiti starega. Morda je ravno zaradi tega Sonata zvenela nekoliko utrujeno in z manj moči, kot pa celoten prvi del koncerta. Dolge fraze in obsežni stavki sonate pač pripadajo violini. Seveda lahko razumem težnjo po širitvi železnega flavtističnega repertoarja – v obdobju romantike je bila namreč flavta potisnjena na stran in zanjo niso pisala velika imena glasbenega kanona, četudi je v sredini 19. stoletja doživela dovolj izboljšav, da bi lahko sledila zahtevam časa v virtuoznosti, pa tudi polnosti zvoka. Ponovno jo je odkril impresionizem in tako lahko, skladno z zgodovinskim razvojem, trdimo, da je bila najbolje izvedena in tudi najprimernejše izbrana skladba večera nedvomno Debussyev Bilitis.

Anja Brezavšček

Traviata

22.7., Cankarjev dom
Opera in balet SNG Maribor, Hugo de Ana (režiser), Francesco Rosa (dirigent)
Giuseppe Verdi: Traviata, opera v treh dejanjih
www.ljubljanafestival.si

Traviata v režiji mariborske opere je še enkrat več osvetlila domet slovenske opere kot institucije. Če iz seznama črta celotno operno produkcijo dvajsetega stoletja, potem bi bila lahko vsaj nekoliko bolj subtilna pri izbiri starejših del. Razumljivo, v skladu s slovensko operno zavestjo, pa ji ne preostane nič drugega, kot da sledi izključno ekonomskim interesom, ki podajajo roko zgolj čutnemu zadovoljevanju znanega in preverjenega, odklanjajo pa vsakršno zvezo z notranjostjo umetniškega dela. Kot že rečeno, kriva ni le mariborska Opera, pač pa nizka operna zavest, ki delno sicer izhaja iz njenega delovanja, delno tudi iz krize ljubljanske, je pa tudi rezultat časov, v katerih neprofitna kultura nima kaj iskati. Slovenci na žalost Cankarjevega doma ne moremo napolniti z do te mere ozaveščenimi poslušalci, da bi kdaj slišali npr. Bergovo opero.

Predstava se je sicer odvila sprejemljivo, pač v okviru sposobnosti mariborske opere, brez ekscesov, ki bi zmotili tudi laično uho. Očitke, ki bi leteli na izvajalce, moram vsaj delno prihraniti, prav zaradi širšega problema slovenske opere.

Hrvaška sopranistka Lana Kos v vlogi Violette ni blestela v skladu z zaključnimi ovacijami. Predvsem v prvem dejanju so se mi pred očmi pojavljale negativne kritike premiere predstave, v drugih dveh pa je Kosova vseeno zapela bolje. Njen ljubimec Alfredo, ki ga je pel in igral Marius Manea je svoje delo vse skozi opravil vsaj zadovoljivo, ekskurzi v pretirano ponotranjenost in subtilnost bi bili za občinstvo tako ali tako odveč. Kar se tiče režije, ta ni prinesla nič pretresljivega. Poskusa vabljive aktualizacije ni bilo, režiser je zavestno ali podzavestno vedel, da mora ciljati na naivnost povprečnega okusa.

Dirigent Francesco Rosa je pustil nekako medel vtis. Orkester pač ni igral brez napak, mene osebno je zmotila predvsem neizrazita in linearna dinamična os, ki je le nekajkrat dosegla forte, mogoče delno tudi zaradi same Gallusove dvorane, ki pač ni operna dvorana. Če že ne delno upravičeno, pa vsaj pričakovano, je bil končni rezultat povprečen.

Aljaž Zupančič

Baročni koncert z Orkestrom Concerto de' Cavalieri

5.8., Atrij Uršulinskega samostana
Orkester Concerto de' Cavalieri, Marcello Di Lisa (dirigent), Stefano Bagliano (kljunasta flavta), Francesca Vicari (prva violina)
program: A. Vivaldi, G. Sammartini, G. F. Händel, G. P. Telemann
www.ljubljanafestival.si

Festival Ljubljana je v komornem tednu po repertoarno izpraznjenemu ponedeljkovemu in interpretacijsko prepričljivemu torkovemu koncertu v sredo ponudil še baročni koncert. Orkester Concerto de' Cavalieri ni transparentno razkrival skrbi za historično ozaveščeno izvajanje stare glasbe, je pa razkril poudarjeno oseben pristop do baročnega koncerta.

Orkester, ki svoje delovanje dopolnjuje s tvornim sodelovanjem s stroko, je že kmalu presenetil s fleksibilnostjo in zvočno močjo sicer zgodovinskih glasbil, kar je ob specifičnem barvnem odtenku zbujalo velika pričakovanja. In res smo poslušali izredno odziven, kultiviran sestav, ki se suvereno giblje skozi glasbeno fakturo s čistim in mehkim zvenom, ki mu nekoliko manjka le globine. Pomembnejša lastnost orkestra pa se verjetno skriva v sebi lastnem interpretativnem pristopu, ki dopolni zvočno dimenzijo. Orkestrski tuttiji so živeli od lastne glasbene snovi in bistveno manj od dramaturško podčrtanega kontrastiranja, sekvenciranje in orkestrska igra pa sta segli preko golega motoričnega pulza, kar lahko posplošimo kot vseprisotno izvajalsko načelo orkestra in dirigenta Marcella Di Lisa – glasba se je razraščala iz notranje vsebine, ne toliko iz svoje oblike.

Francesca Vicari je izstopala kot prva violina, ni pa bila povsem kos solističnim zahtevam, šibkejša je bila zlasti v sicer zahtevni figuraliki. Boljši je bil Stefano Bagliano. Flavtist z jasno glasbeno prezenco je bil prepričljiv v motoriki, mnogo boljši kot v razpenjanju širših linij pa se je zdel v pozornem oblikovanju posameznih manjših detajlov. Prav zato je izstopal zlasti v Sammartinijevem delu.

Primož Trdan

Evropski godalni orkester, Stefan Milenković

30.7., Slovenska filharmonija
Evropski godalni orkester, Rista Savić (dirigent), Stefan Milenković (violina)
program: J. Haydn, F. Mendelssohn Bartholdy, F. Schubert
www.ljubljanafestival.si

Mešani občutki se porajajo ob razmišljanju o koncertu Evropskega godalnega orkestra s solistom Stefanom Milenkovićem, ki smo mu bili priča v četrtek, 30. avgusta v veliki dvorani Slovenske filharmonije. Že prva tema Haydnove 49. simfonije je namreč zazvenela slabo in površno, kot da je orkester napol spal. Takšen vtis je dajal čez celotno simfonijo. Res da Pasijonska simfonija zahteva drugačen pristop, kot pa nekatera druga, vedrejša Haydnova dela – zaradi same dramatičnosti ter otožnosti celo bolj poglobljeno študijo in subtilnejšo izvedbo, kar pa orkester pod vodstvom Riste Savića ni bil zmožen prikazati. Dirigentova gestika je bila ponekod neizrazna ter nenatančna, kar se je odražalo v nekaterih manj izpiljenih vstopih, spet drugič pretirano pompozno naravnana. Nedvomno bi bil orkester, katerega sestavljajo odlični evropski glasbeniki, zmožen prikazati boljšo interpretacijo Haydna v rokah bolj zbranega dirigenta.

Prihod solista Stefana Milenkoviča je vzbujal visoka pričakovanja in jih tudi izpolnil. Mendelssohnov Koncert za violino in orkester v d-molu je izvedel nad pričakovanji; izvrstna tehnika, ponotranjena izraznost, „Mendelssohnovska“ igrivost, vse to je pozitivno vplivalo na orkester, ki je deloval morda bolj zbrano, vendar še ne na takšni ravni, da bi se lahko kosal s solistom, ki je s svojo prezenco skoraj zasenčil orkester. Zopet smo bili priča nekaterim „šolskim“ napakam, kot so nenatančni vstopi ter nezbrano sledenje dirigentu.

Schubertova Peta simfonija je, glede na prejšnji skladbi, kar malce presenetila, saj je bila izvedena na skoraj zavidljivi ravni. Igriv in vedrejši značaj Schubertove simfonije sta mogoče bolj prijala orkestru ter dirigentu kot pa resnobnejša Pasijonska simfonija, čeprav smo spet lahko bili deležni nekaterih preveč udarnih fortissimov. Očitno je Rista Savić izvajana dela razumel v malce bolj grobi maniri, kar lahko prinese določeno svežino, je pa takšno poigravanje včasih dvorezen meč.


Marko Šetinc