Praški komorni orkester

28.7., Slovenska filharmonija
Praški komorni orkester, Antonin Hradíl (umetniški vodja), Corrado Greco (klavir), Vicente Campos (trobenta)
program: B. Martinů, D. Šostakovič, L. Janáček, A. Dvořak
www.ljubljanafestival.si


Torkov večer v Slovenski filharmoniji je vsem ljubiteljem poznoromantične in zgodnjemodernistične glasbe ter zvoka godalnega orkestra ponudil veliko užitka.

Ob 50-letnici smrti Bohuslava Martinůja, skladatelja in violinista Češke filharmonije, je okester izvedel njegovo Serenado št. 2, iz leta 1932, ki je eno izmed zgodnejših del, v katerih skladatelj uporablja sodobni glasbeni jezik. Ravno ta je na nekaj mestih izvajalcem ponudil varno in neopazno zavetišče ob manjših tehničnih in intonančnih napakah, ki pa niso pokvarile pozitivnega splošnega vtisa. Skoraj istočasno, leta 1933, je Dmitrij Šostakovič napisal Koncert za klavir in orkester št. 1, v katerem poleg klavirja pomembno vlogo igra tudi solistična trobenta. Zelo znana in vedno zanimiva skladba je bila izvedena povsem solidno. Pohvaliti je treba solista, ki pa je svojo živo obrazno mimiko in temperament žal le delno prenesel v svojo igro. Zaradi tega je, kljub prijetni komunikaciji orkestra in obeh solistov, izvedba vendarle ostala v mejah kvalitetnega povprečja.

Po odmoru sta sledili še dve deli za godalni orkester, prvo iz 1878. drugo pa iz 1975. leta. Čas nastanka ni edino, kar ju povezuje. Prvo delo – Idilo za godala – je namreč napisal Leoš Janáček, ki je za zgled verjetno imel Antonina Dvořaka, čigar dela je poznal in kot dirigent v Brnu tudi izvajal, na tem koncertu pa smo slišali njegovo Serenado v E-duru.
Orkester je pri obeh skladbah pokazal vso svojo tehnično in interpretativno zrelost, ter celotni spekter zvočnih barv, ki bi lahko kot šolski primer predstavljal lepoto zvoka godalnega orkestra. Tukaj je treba posebno pohvaliti umetniškega vodja in koncertnega mojstra, Antonina Hradíla, ki vdano vodi zasedbo, ki po številu članov presega tipične mere komornega orkestra, pa vendarle pod Hradílovim vodstvom več kot uspešno igra brez dirigenta.

Aplavz poln zadovoljstva je nastopajoče še dvakrat priklical na oder, tako da so nas razveselili s kar dvema dodatkoma. Izvedli so zelo učinkoviti in primerno izbrani skladbi Leoša Janáčka.

Tomaž Gržeta

Apotekar

25.7., Ljubljanski grad
Franz Joseph Haydn: Apotekar (Lo Speziale) – Komična opera v treh dejanjih
www.ljubljanafestival.si

Vreme, ki je cel dan grozilo, da bo morala biti zaradi njegove muhavosti predstava odpovedana, se je do večera vendarle umirilo. Dvorišče Ljubljanskega gradu je bilo pripravljeno za zabaven glasbeni dogodek. Ob prihodu sem bil rahlo skeptičen glede majhnega odra, stisnjenega med grajska poslopja, še bolj pa zaradi orkestra, ki je bil postavljen kar pod arkade ob odru. Ko je Orkester ljubljanskega SNG Opere in baleta pod vodstvom Uroša Lajovica zaigral uverturo in ko so nastopili pevci, pa je bilo bojazni konec – prostor je bil zelo primerno izbran, visoko nad hrupom mesta na sobotni večer.

Kot je bilo za opero buffo v navadi, je tudi tukaj vokalna zasedba majhna. Štirje solisti: Aljaž Farasin (Sempronio), Andreja Zakonjšek Krt (Grilletta), Dejan Vrbančič (Mengone) in Dunja Spruk (Volpino), si zaslužijo vso pohvalo za odlično odpete in odigrane komične vloge. Zahvaljujoč jasni dikciji in sugestivni igri je prišla do izraza skoraj vsaka beseda v slovenščino prevedenega libreta Carla Goldonija. Pohvala gre tudi Roccu za spretno, prostoru prilagojeno scenografijo in enostavne, pa vendarle učinkovite kostume. Haydnova opera buffa, prvič izvedena davnega leta 1768., je s svojo glasbo in smislom za humor še danes živa. Še dodatno zaradi v ljubljansko uprizoritev domiselno vloženih šal na račun (sedaj že zares) smešnih prepirov med hrvaško in slovensko politično sceno.

Tomaž Gržeta

SWINGLE SINGERS

26.7. Piazza dell'Unita d'Italia, Trst
www.triestelovesjazz.com

V nedeljo je na tržaški Piazzi dell'Unita v okviru festivala Triestelovesjazz nastopila a cappella zasedba Swingle singers, ki je ravno pričela s turnejo ob izidu svojega novega albuma Ferris Wheels, ki je izšel 10. julija. Uvod z Bachom je kazal, da bo koncert precej klasično obarvan, vendar so pevci kmalu prešli na nekoliko bolj komercialen repertoar No more I love you's (Annie Lennox), Lullaby (Billy Joel), River man (Andy Bey) v domiselnih aranžmajih Joane Forbes. Presenetljiv obseg pevk in odlična izvedba bobnov, činel in baterije pevcev sta premaknila primorsko publiko v poplesavanje in ritmično spremljanje zasedbe. Igrivost na odru, ki je podkrepljena tudi s samimi koreografijami za skladbe je navdušila občinstvo, ki je bilo številčnejše od stolov. Vrhunec, vsaj v tehničnem smislu, je bila skladba Erica Satieja Gymnopedie št. 1, ki jo je v akordski spremljavi v višavah odpela sopranistka Sara Brimer. Skok v španske ritme Astorja Piazzole je bil silovit, kar je dokaz, da so pevci in pevke zelo previdno izbrani. Vsak glas nosi specifično barvo in nehote opazimo tudi njihovo različno glasbeno izobrazbo od jazzovske do klasične, kar se še posebej pokaže v solih. Tako lahko zasedba v svoj repertoar vmeša stile, ki so na prvi pogled nezdružljivi. Verjetno je za to tudi kriva ameriška lahkotnost in optimizem (večina pevcev se je vsaj nekaj časa izobraževala tudi v ZDA), ki jo v evropskih zasedbah velikokrat primanjkuje.

Da ne bi govorili na pamet lahko na tem mestu omenimo naše Perpetuum Jazzile, ki so v petek nastopili v Izoli, ravno tako na prostem, ravno tako v poletnem vzdušju ob otvoritvi 3. Evropskega mladinskega kongresa Izzovi, predlagaj, ukrepaj! Sicer je njihova Afrika zaradi okrnjene zasedbe (in slabšega ozvočenja) odzvenela precej bolj klavrno kot rekordna tri milijone tristo krat obiskana youtube-ovska Afrika, je pa verjetno viden problem predstavljala tudi postavitev samega koncerta ob pomolu na promenadi, kjer se ljudje niso bili pripravljeni toliko sprostiti, si vzeti čas in prisluhniti krajšemu nastopu zbora (mogoče opozorilo organizatorjem naj v bodoče postavijo stole, da bo dogodek deloval bolj koncertno) in se je eden naših najboljših zborov znašel v konkurenci s sladoledom, palačinkami in pivom. Medtem pa so v Trstu ljudje iz lokalov odhajali na trg, da bi prisluhnili kaj se dogaja, manjkali so le koncertni listi ali pa vsaj spored skladb. Vzdušje je bilo neprimerljivo, čeprav je bila zvrstnost obeh na istem bregu. In tudi, če sta ti dve mesti tako blizu in si radi domišljamo kako smo si podobni, je mogoče vse le v naših glavah.

Tjaša Poklar

MD7 (2)

17.7., Križanke
Ansambel za sodobno glasbo MD7, Steven Loy (dirigent), Pavel Mihelčič (umetniški vodja)
program: T. Mauko, N. Firšt, U. Pompe, K. Tsepkolenko, V. Žuraj, P. Mihelčič, P. Šavli
www.ljubljanafestival.si

Na prevroč petkov večer smo v Viteški dvorani Križank prisostvovali lekciji z naslovom Kaj je sodobna (slovenska) glasba - eno od sedmih del je bilo tuje, ki jo je realiziral Ansambel za sodobno glasbo MD7, pod taktirko Stephena Loya in skrbnih očesom/ušesom umetniškega vodje, Pavla Mihelčiča.

Sence Tine Mauko so nas navdušile z ekstremnim polariziranjem, na eni strani z "neglasbenimi" šumi, poki, torej z estetiko grdega v glasbi in na drugi strani z melodijo, harmonijo, absolutno glasbeno lepim. Verjetno je že samoumevno, da sodobna, postmoderna glasba teži k sopostavljanju različnega in preizpraševanju samoumevnega, zato je namera mlade skladateljice na mestu. Glede uresničitve le-te pa velja omeniti nekaj pripomb. Sopostavljanja smo že bili deležni, je bila pa sama glasbena materija dokaj selektivnom izbrana, pa še to ne hkratno. Tako smo lahko v določenem trenutku slišali šum, ki mu je pa že kmalu, brez glasbene povezave, sledila glasbeno lepa, postromantična harmonija. Takšni grobi skoki med tema dvema poloma pričajo o omejenosti zaloge glasbenih izrazil in okornosti pri njihovi uporabi. Mogoče so pa to le porodni krči mlade skladateljice, ki navsezadnje še nima velike kilometrine. Nasprotno lahko rečemo za Violab za violo in ansambel Nenada Firšta, ki ni bil tako drastično modernističen v uporabi izrazil, je pa le-te bolje povezal v koherentno celoto. Delo je mišljeno kot laboratorij, v katerem je raziskoval odnos viola-ansambel in na tem mestu velja omeniti solistko Katjo Krajnik, ki je samozavestno in odločno, a tudi premišljeno ter subtilno, celotno kompozicijo pripeljala do konca.

Eden od viškov koncerta je bila nedvomno izvedba skladbe Urške Pompe, Srž, kjer smo lahko spremljali odlično notranjo glasbeno dramaturgijo ter moderen jezik, ki ni zaplaval v nerazpoznavnost glasbenega tkiva ali afektno pompoznost golega zvena, temveč je vseskozi jasno pripovedoval odlično zastavljeno glasbeno misel. Prvi del koncerta je zaključila Karmella Tsepkolenko s skladbo The lift of desires, za katero pa bi si upal trditi, da ni pretirano navdušila. Delo nas je hotelo prepričati z večplastnostjo, je bila pa na žalost skladateljičina želja mnogo višje, kot pa njena izpolnitev. V primerjavi s prejšnjo skladbo so nas tukaj pričakali relativno nepovezani deli ter v določenih odsekih skoraj vulgarna izraba tutti ansambla, ki bi bolje izpadla v kakšnem holivudskem spektaklu; blišč pred poglobljeno izpovednostjo torej.

Po prepotrebni pavzi in pišu svežega zraka je bilo na vrsti odlično delo mladega skladatelja Vita Žuraja, Spray, ki se v določeni meri spogleduje s spektralno glasbo; gradnja tekstur - tukaj velja omeniti zanimivo uporabo vibrafona, strukturna izdelanost, stilska večplastnost, dramaturška celovitost ter širok spekter izraznosti pričajo o perspektivnem skladatelju. Bucina Pavla Mihelčiča naj bi bila, po njegovih besedah, nekakšna študija pozavne ter njenega zgodovinskega razvoja. Solist Mihael Šuler je predvideno gradivo odlično zaigral, mu pa skladatelj, razen pretiranega poigravanja s sordino, ni nudil veliko manevrirnega prostora za tako izrazno bogato glasbilo, kot je pozavna. Tudi sama skladba po poslušalčevi izkušnji modernizma druge polovice dvajsetega stoletja ne nudi velikega estetsko-kontemplativnega zadoščenja. Kot zadnji sem nam je predstavil Peter Šavli s skladbo Solsticij. Glede na njegovo izpopolnjevanje na področju sodobnih kompozicijskih tehnik, nas je z dotično skladbo kar malce razočaral. Že na začetku nas je pričakala skorajšnja naivnost glasbenega stavka v smislu enostavne tonalnosti, kasneje pa se je to še pokazalo v nizanju afektov ter poigravanju z metrumom. Reči je treba, da z obrtniškega stališča delu nič ne manjka, skladba je znotraj okvirov, ki jih je začrtal skladatelj, napisana korektno, problem je pa v samih okvirih, ki so poslušalsko-izkustveno omejujoči in ne nudijo glasbene izkušnje, ki bi se lahko globje vtisnila v spomin.

Na koncu pa še nekaj malega o izvajalcih, katerim gredo le pohvale. Nedvomno gre za skupino ljudi, ki je kompetentna izvajati stilsko še tako raznoliko glasbo in to na zavidljivi ravni. Upajmo le, da bo na visoki ravni tudi prihodnja izbira izvajanih skladb.

Marko Šetinc

Ansambel za sodobno glasbo MD7 (1)

17.7., Križanke
Ansambel za sodobno glasbo MD7, Steven Loy (dirigent), Pavel Mihelčič (umetniški vodja)
program: T. Mauko, N. Firšt, U. Pompe, K. Tsepkolenko, V. Žuraj, P. Mihelčič, P. Šavli
www.ljubljanafestival.si

Gotovo je eden izmed mnogih problemov sodobne glasbene umetnosti pri nas tudi pomanjkanje specializiranih, redno delujočih sestavov. Eden izmed redkih je Ansambel za sodobno glasbo MD7, ki se posveča izvajanju novonastalih del predvsem slovenskih skladateljev. Plemenito poslanstvo, a vse bolj se kaže, da se repertoar skupine giblje po v resnici zelo ozkem domačem avtorskem krogu.

Skladateljski podmladek je tokrat zastopala Tina Mauko s svojimi Sencami. V delu, ki se menda sooča s fenomenom hrupa, sopostavlja šume in tolkalske izbruhe ter lirične in recitativne (morda koralne?) melodično-harmonske sklope. Sprva se sicer še zdi, da želi skladateljica vsaj delno razširjati sredstva svojega predvsem tradicionalističnega izraza, a se kmalu izkaže, da izrablja nekatere modernistične prvine s prav mačehovsko ignoranco in brez posebne razgledanosti o estetskih in kompozicijskih premikih v zadnji polovici stoletja. Ni namreč ključna pridobitev povojnih glasbenih gibanj emancipacija šuma kot glasbenega sredstva, pač pa zavest o novih glasbenih parametrih in temeljna vprašanja povezana z njimi. Tudi Nenad Firšt se ne ozira prav daleč od svojega trdno zasidranega sloga in nadaljuje ustvarjanje v ekspresionistični smeri. Znova se ni mogel odpovedati godalnemu zvoku in z delom Violab ustvaril miniaturno študijo koncertantnih situacij.

Kot iz popolnoma drugega sveta pa se zdita kompoziciji U. Pompe in V. Žuraja. Srž Urške Pompe me je navdušil z igro združevanja, zgoščevanja in redčenja drobnih, resnično muzikalnih fragmentov, zajetih v docela naravno in lucidno formo. Tudi Spray Vita Žuraja je prinesel podobno »razpršene« teksture, ki so se le na prvi pogled zazdele nekako hladno racionalne, a že takoj zatem prepričale s svojo impulzivnostjo. Za kratek čas smo doživeli resnično komorno senzibilnost.

Prav zato se zdi razkorak z nekaterimi drugimi skladbami tako nerazumljivo velik. Karmella Tsepkolenko v skladbi The lift of desires prelevi sedem solistov v komorni orkester, ki niza utripajoče plasti v prav brezoblično linearnost. Nekaj podobnega se zgodi tudi v Šavlijevem Solsticiju – skladatelj z nenehno mehkobo usmeri utripajoč material v jasno usmerjen tok, skoraj orkestrska zvočna nasičenost pa zakrije (morebitno) meditativno podstat. Vdori unisone teme so sicer še najbolj logičen kontrast, tudi glasbeniki so poskušali izdatno barvno animirati teksture, a vse to skladbe ni moglo rešiti. Umetniški vodja ansambla Pavel Mihelčič je tokrat prispeval Bucino za pozavno in ansambel, prvenstveno melodično delo z gosto, statično harmonsko oporo. Še najzanimivejše je bilo postopno preobražanje trobila, več pa izvajalci iz skladbe niti niso mogli izvabiti. Tako s strani Mihelčiča, kot Šavlija smo slišali že več, mnogo več.

MD7 je več kot očitno skupina suverenih glasbenikov pod vodstvom odličnega Stevena Loya, je pa to tudi ansambel , ki nima prav velike umetniške vizije. Je skupina, ki čedalje bolj spominja na izvajalski servis v službi izbranih skladateljev in njihovih študentov ter v tem smislu izgublja pravo umetniško avtonomijo. Tudi golo število novitet ne sme in ne more biti merilo kvalitete, kaj šele temelj glasbene identitete kateregakoli umetniškega sestava.

Primož Trdan

Video: Daljši odsek skladbe Sence Tine Mauko

Jagodni izbor: Freddy Cole in Take 6

7.7., Križanke
Freddy Cole (vokal, klavir), Randy Napoleon (kitara), Elias Bailey (bas), Curtis Boyd (bobni)
TAKE 6
www.ljubljanafestival.si

V Križankah smo prisostvovali Rončelovemu jagodnemu izboru. Na oder je najprej povabil štiričlansko zasedbo z jazzovsko legendo Freddyem Coleom. Mlajši brat slavnejšega Nata King Colea je za razliko od brata odrasel ob prodoru bebopa in zato je njegov zvok modernejši.
Že njegov prihod na oder nas je ponesel v drug svet in čas. Priletni gospod v podaljšanem suknjiču je brez besed položil roke na klavir in pustil glasbi, da govori sama zase. S hrapavim, rahlo raskavim glasom nas je Freddy Cole očaral že v prvem taktu. Tukaj ne gre za točnost, lepoto, ali čistost vokala, gre predvsem za žar interpretacije in fraziranja, ki te s svojo neposrednostjo ponese drugam. Slišali smo uspešnice kot so: Mona Lisa, Paper Moon … Spremljevalna zasedba je zbrano sledila staremu mačku, občasno so mu ušli z vajeti le pri koncih skladb, kjer so končali razdrobljeno. Opazila sem tudi rahel nesporazum pri kitarskem solu, ki pa so ga glasbeniki elegantno rešili.
V spominu mi bo koncert ostal tudi zaradi drugih zanimivosti, ki sem jih opazila tekom koncerta. Po začetnih treh skladbah, je pianist pomignil v zaodrje in kmalu se je na odru prikazal deček, ki je gospodu prinesel brisačo. Le ta ni bila namenjena brisanju potu, temveč brisanju klavirskih tipk. Mojster je delo opravil s takim občutkom, kot da bi šlo za posvečeno dejanje z globokim spoštovanjem do inštrumenta.

V drugem delu koncerta je oder zavzel vokalni sekstet Take 6. V želji, da bi se vzdušje nadaljevalo, smo bili nekateri rahlo razočarani. Zasedba je svoj nastop začela s kupom nepotrebnih besed, ki so odvračale pozornost od glasbenega bistva. S svojimi pripombami o enkratnosti koncerta tukaj in zdaj, publike in Slovenije žal niso uspeli prepričati nikogar. Zabavljanje me je spomnilo na začetke jazza, ko so marsikateri jazzovski glasbeniki poleg svoje glasbe »prodajali« tudi bolj ali manj posrečene šale.
Vtis je sekstet popravil z izvedbo nekaterih skladb in izdelano koreografijo. Zasedbo odlikuje kompakten zvok, zvenenje harmonij in neomajen ritem, kar je glavna zasluga basista in njihovih korenin. Izhajajo iz tradicije vokalne in gospel glasbe, ki jo nadgrajujejo s spogledovanjem z modernimi glasbenimi zvrstmi, kot sta hip-hop in rap. Zanimivo je tudi njihovo vokalno posnemanje instrumentov: trobent, pozavn, nepogrešljivih bobnov,… Predstavili so njihove starejše uspešnice s poudarkom na njihovi zadnji zgoščenki »The Standard«. Žal je bil njihov glavni vokal na »slabem« glasu, kar se je pokazalo v višjih legah, kjer je njegov glas zvenel stisnjeno.
Nekoliko me je razočaralo tudi dejstvo v kolikšni meri je njihova glasba opremljena z efekti. Povsem sprejemljivo in razumljivo mi je dejstvo, da morajo biti vokalno posnemani bobni ojačeni z mikrofoni, vendar v nekaterih delih z efekti pretiravajo. Zbodel me je primer, ko je pri posnemanju trobente pevec odmaknil mikrofon od ust, vendar smo bili poslušalci še nekaj časa deležni njenega zvoka.

Za zaključek lahko rečem samo to, da bi si poslušalci takšnih koncertov še želeli, pa najsi gre za vokalne pevce ali vokalne skupine. Je že tako da na drugi strani luže domuje kvalitetna glasba in zato ne smemo zamuditi teh redkih priložnosti, ko jo lahko slišimo »v živo«.

Ana Erčulj

Dvořak v izvedbi Praškega simfoničnega orkestra

9.7. 2009, Gallusova dvorana Cankarjevega doma
Praški simfonični orkester
violončelo: Gautier Capuçon
dirigent: Jiři Kout
www.ljubljanafestival.si

Orkester nam je za uvod zaigral Uverturo k operi Katja Kabanova Leoša Janačka. Kratka uvertura, s katero so obeležili 150. obletnico skladateljevega rojstva, razen češkega porekla, kakšne globlje povezave s preostalim programom ni imela – Koncertom za violončelo v h-molu in Deveto simfonijo Antonina Dvořaka, obe deli sta bili napisani v času skladateljevega izseljeništva v Ameriki. Že v prvih taktih Uverture je poslušalstvo lahko ugotovilo, da ta večer pač ne bodo priča vrhunski izvedbi. Orkestru so probleme povzročali predvsem skupni vstopi, za kar pa sami glasbeniki pravzaprav niti niso krivi, za to sta kriva dirigent Jiři Kout in (vsaj delno) koncerti mojster. Dirigentovi gibi so bili nerazločno robotski, koncertni mojster pa ni prevzel vloge dirigenta, kot se praviloma zgodi v vseh boljših orkestrih, ko dirigent ne opravlja nalog, ki so mu zadane.

Mladega glasbenika Gautierja Capuçona, ki se je predstavil z Dvořakovim Koncertom za violončelo in orkester v h-molu, so organizatorji predstavljali kot vzhajajočo zvezdo. Mladenič je svoj medijski naziv v celoti upravičil. Koncert je odigral tehnično brezhibno, z velikim zaletom, bogatim tonom, dobrim komornim muziciranjem s preostalimi orkesterskimi solisti (ki se na srečo niso preveč ozirali na dirigentovo robotiziranje). Njegova še ne popolna zrelost pa se je kazala v sicer redkih ekscesih npr. preširok vibrato, ki iznakazi sicer intonačno pravilno postavljen ton. Na tem mestu bi vseeno lahko pohvalil dirigenta (morda pa je to zasluga glasbenikov v orkestru), saj mu je uspelo dobro uravnovesiti glasnost solista in orkestra, s čimer poslušalcev ni prikrajšal za lepe melodične linije v solo instrumentu.

V drugem delu koncerta smo lahko prisluhnili že tolikokrat slišani 9. Dvořakovi simfoniji, imenovani tudi Iz novega sveta. Orkester je pokazal, da je zmožen široke palete barv z niansiranimi prehodi med razpoloženji od mirnih in nežnih odsekov do razburkanega (in glasnega). Interpretacija Jiřija Krouta je tako našim, »ljubljanskim« ušesom zvenela drugače, čeprav smo morda že vajeni pompoznih orkestrskih tuttijev.

Jaka Trilar in Anja Brezavšček

Komorni godalni orkester slovenske filharmonije in Aleksander Rudin (2)

8.7., Slovenska filharmonija
Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije, Aleksander Rudin (violončelo)
program: N. Šenk, L. Boccherini, J. Haydn, L. Janáček
www.ljubljanafestival.si

Nina Šenk, Boccherini, Haydn in Janáček; vrstni red, ki je v svojem časovnem kontrastu nedvomno prinesel nekaj svežine med poslušalstvo, že preveč navajeno na romantični repertoar, lahko razumemo kot pogovor mlade skladateljice s starostami klasične glasbe, katere povednost pa je za slovenski prostor morda še nekoliko prezahtevna. Concerto grosso namreč pluje po, za naše poslušalstvo, še dokaj neraziskanih vodah postmodernizma, ki se ga še vedno prerado povezuje z raznimi neo-stili. Skladateljica nas je v svojem delu popeljala skozi gozd sodobnih kompozicijsko-izvajalskih tehnik ter ironičnega spogledovanja s preteklostjo, kar nedvomno zahteva določeno glasbeno širino poslušalstva – zato mogoče bolj plašen aplavz občinstva. Kar se tiče izvajalskega telesa, lahko govorimo le v superlativih. Priča smo bili subtilni izvedbi, ki jo je krmaril koncertni mojster Janez Podlesek, kateri na našo srečo ni podlegel izpraznjeni pompoznosti, ampak je celotno delo disciplinirano izpeljal do konca, kar se je še posebej pokazalo v drugem stavku, ki je po skladateljičinih besedah »Concetino za violino solo in godala«.

S koncertoma Boccherinija in Haydna se nam je na odru pridružil violončelist Alekdander Rudin in ponudil zvrhano mero tehnične spretnosti ter poetične izpovednosti. Komunikacija med solistom in orkestrom je bila na zavidljivi ravni, več fleksibilnosti bi mogoče lahko pokazal orkester, ki v določenih trenutkih ni uspel razbrati Rubinovih namigov, v čemer se kaže tudi nekaj manjših razlik v interpretaciji teksta. Če je solist predstavil bolj razgibano vizijo klasicistične glasbe, je orkester, v primerjavi z delom Nine Šenk, deloval malce bolj statično, skoraj plašno, kar lahko v določeni meri pripišemo tudi karizmi Aleksandra Rudina, vseeno pa lahko orkester pohvalimo.

V zadnji četrtini koncerta smo bili deležni Janáčkove Suite za godala, ki je, v primerjavi s prejšnjimi tremi deli, bolj lahkotnega značaja in je mogoče malce zamajala dramaturgijo celotnega koncerta, zato bi jo bilo bolje izvesti kot prvo. Samo izvedbo lahko zopet zgolj pohvalimo, saj je v dobri meri zaobjela liričnost in mladostno zasanjanost mladega, v času nastanka komaj 23-letnega Janáčka.

Za zaključek lahko rečem, da si v prihodnosti želim še več takšnih koncertov, kjer bo poglobljena izpovednost pred izpraznjeno pompoznostjo in kjer ne bodo na repertoarju zgolj dela železnega, dandanes že zarjavelega romantičnega repertoarja.

Marko Šetinc

Mahler - odkritja (2)

10.7., Slovenska filharmonija
Ulf Baestlein (basbariton), Axel Bauni (klavir), Godalni kvartet Kairos, Ya-ou Xie (klavir), Tomaž Sevšek Šramel (harmonij)
program: A. Mahler, G. Mahler, J. Strauss ml., A. Schönberg
www.ljubljanafestival.si

Naslov oz. tema koncerta je simbolično povezala dela, ki smo jih v petek 10. julija imeli priložnost slišati v Slovenski filharmoniji. Nastopajoči glasbeniki so v sodelovanju s študenti aplikativne muzikologije s Celovške univerze sestavili kratek, vendar zelo poučen pregled, skozi katerega smo lahko odkrivali glasbo ne samo znamenitega Gustava Mahlerja, temveč tudi njegove žene Alme, katere opus je širši publiki precej manj znan.

Na začetku so člani Godalnega kvarteta Kairos ter pianistka Ya-ou Xie z izvedbo Mahlerjevega klavirskega kvarteta v a-molu ustvarili čudovito melanholično vzdušje, ki se ujema z dejstvom, da gre za eno izmed žal redkih ohranjenih del iz skladateljeve mladosti.

V kontekstu odkrivanja glasbe so zazveneli štirje samospevi Alme Mahler, ki je zelo ekspresivno povezala besedila in glasbo ter dokazala, da so mnogi manj znani glasbeniki manj znani po krivici. Samospeve sta doživeto in uigrano izvedla basbaritonist Ulf Baestlein in pianist Axel Bauni.

V drugem delu koncerta sta se prepletala dva svetova plesnih ritmov – sproščeni svet salona ali plesne dvorane ter svet v katerem ples in igrivost lahko razumemo kot oster sarkazem. Prvega predstavlja Straussov valček Rože z juga, ki ga je Schönberg priredil za salonski orkester (tokrat Godalni kvartet Kairos, Ya-ou Xie na klavirju ter Tomaž Sevšek Šramel na harmoniju). Med odseki valčka sta že omenjena Ulf Baestlein in Axel Bauni izvedla štiri pesmi iz Mahlerjeve zbirke Dečkov čudežni rog. Njuna izvedba je bila, tako kot prej, zelo solidna, česar pa na žalost ne moremo reči za Rože z juga, ki niso zares zaživele in zadišale po pravem Dunajskem salonu..

Ustnim razlagam izvedenih skladb in koncertnem listu je sicer manjkalo nekaj bolj izčrpnih podatkov, vendar je to malenkost, ki jo lahko zanemarimo. To pa zato, ker je bilo s tem koncertom vsekakor pokazano, da nas uspešno sodelovanje glasbenikov izvajalcev in muzikologov lahko popelje na pravo pot odkritij.

Tomaž Gržeta

Gustav Mahler in njegove interpretacije (1)

10.7., Slovenska filharmonija
Ulf Baestlein (basbariton), Axel Bauni (klavir), Godalni kvartet Kairos, Ya-ou Xie (klavir), Tomaž Sevšek Šramel (harmonij)
program: A. Mahler, G. Mahler, J. Strauss ml., A. Schönberg
www.ljubljanafestival.si

Skladateljski opus Gustava Mahlerja gre razumeti kot poskus totalnega »uzvočenja« sveta, življenja in smrti v vseh njihovih odtenkih. Sinočnji koncert je osvetlil intimnejšo in navidez lahkotnejšo plat teh njegovih prizadevanj, ob bok velikemu skladatelju pa sta bila postavljena še njegova žena, skladateljica samospevov Alma Mahler in valček sodobnika Johanna Straussa ml. v priredbi Arnolda Schönberga. Nenavadne programske poteze so bile plod sodelovanja glasbenikov in študentov aplikativne muzikologije iz Celovca – koncert je prikazoval povezave med zadnjim velikim simfonikom 19. stoletja, »nerazumljivim« modernistom in kraljem valčkov. Pohvalna poteza (da je potrebno občinstvo tudi glasbeno ozaveščati, je pri nas jasno le redkim), v prebranih življenjepisih pa sem pogrešal uporabnejše razlage skladb.

Stavek iz Mahlerjevega nedokončanega Klavirskega kvarteta predstavlja mladega avtorja in še ne odslikuje idej wagnerjanske smeri in kasnejše glasbene razplastenosti. Trije člani Godalnega kvarteta Kairos in pianistka Ya-ou Xie so v izvedbi predvsem poudarili oblikovni lok od intimnejše, klasično zadržane ekspozicije proti drznejši izpeljavi, ki skoraj daje slutiti skladateljeve simfonične ambicije, k zaključni kontemplativni reprizi.

Težko je reči, zakaj je Alma Mahler razmeroma (ne)znana skladateljica – ji je del ugleda odvzelo bivanje in ustvarjanje v senci moža, ki je bil brez dvoma tudi večji umetnik, ali pa njeno glasbo še danes poznamo prav zaradi povezave z njim? Tiho mesto je gotovo eno njenih najboljših del, saj razkriva natančno premišljen odnos med besedilom in glasbo, poleg tega pa tudi uspešno izrisuje duha fin de sièclea, glasbene moderne in drugih sočasnih umetniških gibanj. Drugačen vtis pa na primer daje samospev Ta, ki je sprevidel (Der Erkennende), za katerega se zdi, da izkorišča tekst zgolj kot brezpomensko snov za bravurozno uglasbitev. Vseskozi solidni baritonist Ulf Baestlein je tu upravičeno sledil predvsem glasbeni logiki ter jo še dodatno potenciral.

V drugem delu smo poslušali preplet Schönbergove priredbe Vrtnic z juga J. Straussa in Mahlerjevih samospevov. Straussov valček je z vsemi intonančnimi spodrsljaji vred deloval kar nekako brezkrvno, brez tiste briljance in zaleta, ki sicer prijeten »šlager« prekvalificirata v vrhunsko muziko. Boljše je bilo Baestleinovo izvajanje Mahlerjevih samospevov iz Dečkovega čudežnega roga (vmes se je prikradla še uglasbitev Rückertove Vdihnil sem mili vonj, ki bi sicer bolj spadala v prvo polovico koncerta). Baritonist je do pesmi pristopil z ekstremno teatraličnostjo, kar je včasih že mejilo na grotesko. Ne moremo pa prezreti, da so bile izbrane predvsem skladbe s plesnimi konotacijami. Pomembna je bila torej povezava med Straussom in Mahlerjem, saj smo bili priče interpretaciji glasbe v dveh različnih pomenih: poslušali smo umetniško interpretacijo, torej izvajanje skladb in interpretacijo, tolmačenje glasbe skozi soočenje dveh avtorjev. Straussova glasba je spolirana varianta plesne glasbe (danes bi temu rekli pop), medtem ko je Mahler v svojo glasbo rad vključeval plese in koračnice iz mnogo težje razumljivih vzgibov. Sinočnjo koncertno interpretacijo (razlago, tolmačenje) sam razumem nekako takole: Strauss jemlje svoje »valčkanje« neproblematično in neobremenjeno, a vendar popolnoma resno, medtem ko Mahler s tem verjetno posega po (samo)ironiji in gradi večplastno pomenljivost svoje umetnosti.

Primož Trdan

Aleksander Rudin in KGO SF (1)

8.7., Slovenska filharmonija
Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije, Aleksander Rudin (violončelo)
program: N. Šenk, L. Boccherini, J. Haydn, L. Janáček
www.ljubljanafestival.si

Koncertno zbliževanje slogovno in zgodovinsko tako različnih glasbenih obdobij, kot sta sodobnost in klasicizem, pogosto povzroča prevelike recepcijske preskoke, za Concerto grosso Nine Šenk pa bi lahko rekli, da ga prav s starejšim repertoarjem povezuje sicer latentno izkoriščena koncertantna dramaturgija. A dialog s preteklostjo le redko postane vsebina skladbe, pač pa toliko pogosteje prostor za razvijanje osupljive intenzivnosti, območij zgostitve in za skladateljico značilne virtuozne pisave. Za uspešno izvedbo dela velja izpostaviti angažiranost koncertnega mojstra Janeza Podleska, za razliko od siceršnje izvajalske prakse matičnega orkestra pa so se glasbeniki namesto k silovitosti in surovi energiji v finalnih izbruhih raje ozirali proti bogastvu zvena. Janáčkova zgodnja Suita za godala je orkestru sicer ponujala nekoliko manj interpretativnega manevrskega prostora, a smo vendarle lahko slišali jasno izpostavljen trpko-sladek karakter te glasbe.

Pravi vrhunec koncerta pa je poosebljal violončelist Aleksander Rudin. V dveh klasicističnih koncertantnih delih Boccherinija in Haydna je navduševal z izjemno mehkobo tona, gibkostjo in vseskozi osmišljeno artikulacijo. Skozi skladbi je postopno razpiral in razvijal glasbeno pripoved ter – vedno z mislijo na muzikalno situacijo – razkazoval širok izrazni diapazon svojega instrumenta. Orkester ob Rudinu razen v nekaterih dialogih upravičeno ni imel priložnosti za izstopanje, vse prevečkrat je tudi zvenel razmazano in razrahljano (igrali so brez dirigenta), ponekod pa bi bilo smiselno bolj jasno podčrtati notranja nasprotja (prvi stavek Boccherinija). Kljub temu so glasbeniki uspeli dopolniti solista z značilno klasicistično utripajočim poletom (zadnji stavek Haydna) in s prosojnostjo tekstur.

Na koncu lahko ugotovim, da je koncert predstavil marsikaj, česar nam domača abonmajska ponudba ne servira pogosto – solista, ki ima kaj povedati, sodobno umetnost, ki ne zaudarja po slovenskem glasbenem akademizmu in delež klasicizma, za katerega se včasih zdi, da se vedno bolj umika s koncertnih sporedov.

Primož Trdan

Zborovska poslastica: Komorni zbor Kamer iz Latvije

7.7.2009 ob 20h, Cerkev sv. Jožefa
Komorni zbor Kamer - Pesmi sveta Soncu
Umetniški vodja in šef dirigent: Maris Sirmais
Dirigent: Janis Liepins
www.ljubljanafestival.si

Mladinski zbor Kamer pod vodstvom dirigenta Marisa Sirmaisa nam je na koncertu v cerkvi sv. Jožefa predstavil štirinajst skladb v okviru projekta Pesmi sveta Soncu (Songs of the World to the Sun). Idejna zasnova sega v leto 2005, ko je tedanja latvijska predsednica Vaira Vike-Freiberga izbrala osem latvijskih ljudskih pesmi za nove uglasbitve skladateljev. Projekt je nadaljeval sedanji dirigent zbora Maris Sirmais s povabilom sedemnajstim skladateljem celega sveta, da uglasbijo pesmi o soncu za Komorni zbor Kamer. Na koncertu so bili skladatelji zastopani z eno pesmijo, tako da sta iz programa izpadli skladbi Rojstvo skladatelja Peteris Vasksa in Če bi mi sonce podalo roko skladatelja Raimondsa Paulsa.

Že s prvo skladbo-miniaturo je zbor s svojim zvokom napolnil cerkev, kar v tako akustičnem prostoru, roko na srce, niti ni bilo posebno težko. Kljub temu je program v nadaljevanju postregel z zahtevnimi skladbami skladateljev Sandstroma, Urmasa Sisaska in Vytautasa Miškinisa. Zbor se je izkazal z mehkimi prehodi med ženskim in moškim delom zbora, očarali so lebdeči soprani z enotnim zvokom, ki ga na naših tleh redko slišimo. V skladbi Urmasa Sisaska Čudežna stvaritev za sonce so izvrstno poudarili dinamične kontraste in kontraste med enoglasnimi in mogočnimi skupnimi deli, čeprav se je na trenutke zdelo, da je moški del zbora v svoji polnosti zvoka nekoliko zaostajal za ženskim.

Zbor odlikujejo izvrstni solisti, ki so se izkazali v delu Miškinisa in avstralskega skladatelja Stephena Leeka. Še posebej bi pohvalila izbiro solistke v pesmi Ne odhajaj sonce (V.Miškinis), katere glas se je imenitno spajal z zvokom piščali skuduči. Prav tako so solistke v skladbi Stephena Leeka Knowee s svetilkami, begajočimi pogledi, tavajočim gibanjem, srce parajočimi klici in stabilno intonacijo ob spremljavi zbora zvenečega kot avstralski didžeridu, ustvarile posebno vzdušje in uspele osupniti občinstvo.

Izpostavila bi še skladbo venezuelskega skladatelja Alberta Graua, v kateri naj bi do izraza prišel ritem »bossa nove«, vendar zaradi dolgega odmeva to žal ni bilo mogoče. Skladba je opremljena s koreografijo, ki korenini v Južni Ameriki in se v njej pevci prav zaradi tega niso najbolje znašli, kar se je kazalo predvsem v neskladnih gibih teles in pomanjkanju »južnjaškega« temperamenta. Kljub temu je koncert Komornega zbora Kamer navdušil s svojim prepričljivim, kompaktnim zborovskim zvokom in discipliniranostjo mladih pevcev in pevk. Ne bi bilo slabo, če bi njihove metode pod drobnogled vzele tudi ustanove, ki se ukvarjajo z vzgojo mladih pevcev v našem prostoru.

Veljalo bi razmisliti tudi o primernosti prostora za zbor s tako široko paleto zborovskih zmogljivosti. Prepogosto je bila njihova natančnost interpretacije, izgovorjave in ritma prikrita zaradi odmeva, kar je pri poslušalcih pustilo rahlo grenak priokus. Zbor s takšnimi dosežki in zmožnostmi bi si zaslužil dvorano primerno svoji kvaliteti.

Glede na to, da slovimo kot narod z razvito pevsko tradicijo, sem na koncertu pogrešala kakšnega zborovskega pevca več. Mogoče je k slabi obiskanosti koncerta botrovalo tudi dejstvo, da so samo uro kasneje v Križankah nastopili Fred Cole in Take 6. Vsekakor bi bilo bolje, da se koncerta ne bi odvijala na isti termin, ker imata večinoma enako ciljno publiko.


Ana Erčulj

La Scala in Pink Floyd

6.7.2009 ob 20h, Gallusova dvorana Cankarjevega doma
Balet gledališča La Scala - Balet Pink Floyd
Avtor projekta in koreograf: Roland Petit
Odrska postavitev: Jean Phillippe Halnaut, Lienz Chang
Glasba: Pink Floyd
Oblikovalec luči: Jean-Michel Désiré
www.ljubljanafestival.si


Milanska Scala. Popolna usklajenost gibov, gracioznost, eleganca, morda najboljši plesalci sveta.

Pink Floyd. Močna povednost besedil v povezavi z glasbo, konceptualni albumi in koncerti, kitare, bobni.

Kako ju lahko sestavimo v enovito umetniško predstavo? V ponedeljek, 6.7.2009 smo bili v nabito polni dvorani (dejansko nisem opazila skoraj nobenega praznega sedeža) priča otvoritvi Ljubljanskega poletnega festivala, ki se je zgodil s pompom, nagovorom Darka Brleka in občinstvom ljubega župana Zorana Jankovića in napovedjo kvalitete prihajajoče predstave (in induktivno tudi vseh naslednjih prireditev).

Kvalitete smo bili tudi zares deležni. Plesalci so delovali usklajeno, njihovi gibi so bili izpopolnjeni, šlo je za koreografijo, ki je želela izstopiti iz strogih okvirjev klasičnega baleta tudi s pomočjo »rock« glasbe, če že hočemo žanrsko opredeliti Pink Floyde. Predstava je bila izpeljana izvrstno, s strani plesalcev dovršeno, brez spodrsljajev, z dovolj entuziazma. Tudi nekateri koreografski elementi so bili inovativni, mestoma skoraj spektakelski.

S strani plesalcev smo torej dobili izvrstno predstavo. Poznavalci glasbene podlage, ki skoraj ni bila več kot to, pa smo ostali mešanih občutkov. Zdelo se je, da je predstavo sestavljal niz plesnih točk, ki jih je povezoval le skupni izvor glasbe. Koreograf je želel ostati »rockovski« tudi ob glasbi, ki je izražala osamljenost in odtujenost od sveta, pri »the wall was too high as you can see« se je plesni par srečno objemal in držal za roke, predvsem pa ni bilo skupnega koncepta celotne predstave. Kar se ne bi zdelo problematično, če ne bi bili Pink Floydi skorajda izumitelji konceptualnih albumov. Tu se seveda odpira večno vprašanje – v kolikšni meri umetnost še lahko nastopa kot lepa umetnost, ki je sama sebi namen in nima nikakršne sporočilnosti? Je dovolj, če slikar upodobi lepo pokrajino ali tihožitje? Je dovolj, če glasba zgolj »boža naša ušesa« ali pa nam v današnjem času lahko ponudi še kaj več? Edward Clug nam je v zadnjih nekaj letih v našem prostoru dokazal, da je plesna predstava lahko še kako sporočilna – tudi če jo plešejo klasični baletni plesalci.

Naj še enkrat poudarim, da je bila predstava vizualno več kot zadovoljiva in seveda lahko razumem huronski aplavz in stoječe ovacije občinstva. Jaz pa bi si želela večjo navezavo na predvajano glasbo in nekaj, kar bi skupek plesnih točk povezovalo v celoto.

Anja Brezavšček