Zvočna mehkoba in rutinirana odličnost iz Münchna

22.6., Gasteig, München
Münchenski filharmoniki, Adam Fischer
program: F. Zappa, B. Bartók, J. Haydn

Obisk koncerta Münchenskih filharmonikov v njihovi domači dvorani bi lahko bilo po svoje tudi preverjanje zvočne identitete orkestra, ki ga bomo letos poslušali na Festivalu Ljubljana. Spoznanja obetajo – orkester, ki je delal pod vodstvom nekaterih velikanov, kot je Sergiu Celibidache in ki je v zadnjih letih rasel pod Thielemannovim diktatom, je vrhunska, prav posebno senzibilna in pozorna skupina glasbenikov.

To se je izkazalo tudi ponekod, kjer se temeljita priprava ne zdi vedno samoumevna. Frank Zappa se je namreč večkrat razmeroma glasno pritoževal nad mačehovskim odnosom glasbenikov, ki so snemali njegovo simfonično glasbo. Marsikdo bi jih prvi trenutek lahko razumel – od samouka, žanrsko muhastega, zafrkantskega rockerja, ki to navsezadnje sploh ni, ne bi pričakovali ravno kompleksnih partitur. Resnica je vse kje drugje, to ugotovimo tudi ob razširjeni verziji skladbe Bogus Pomp. Glasbena gramatika je tukaj strnjen kompendij marsičesa, kar se je glasbi pripetilo v 20. stoletju – ekspresivne linije, gosta atonalna pisava, tudi na trenutke prosojna orkestracija in seveda očitni zvočni vplivi Edgarda Varesa, morda celo Bouleza. A Zappa tudi tokrat vendarle pokaže (vsaj) dva obraza – gosto orkestrsko tkivo sem ter tja prav v mahlerjansko razklani maniri prekine in predre kak »bandovski« riff. Poleg tega Zappa svoj Bogus Pomp začini še z nekaj razposajenega avantgardizma, oskruni »posvečen« oder, se ponorčuje razmerju med dirigentom in orkestrom in med solisti iz orkestra zaneti prepir, ki ne bi mogel biti lepša sodobna karikatura tekmovalnosti solistov kakega baročnega concerta grossa. Izvedba, v kateri je navduševala pozorno in dovršeno uresničena partitura, je vendarle odstopila od skladateljevih navodil, dirigent Adam Fischer se je uprl Zappi in na odru ni pil in kadil ter prav tako je z glasbeniki v nasprotju s skladateljevim željam ravnal nadvse spoštljivo – za kar se je občinstvu na začetku tudi opravičil. Tudi po koncertni izkušnji s Zappo-skladateljem sem mnenja, da je njegova glasba z vsemi neortodoksnimi in ekscentričnimi potezami zastavljena dovolj trdno - in da funkcionira.

Nadaljevanje programa je bilo bolj vsakdanje, Münchenčani pa so tudi v Dveh slikah op. 10 Sz 46 Béle Bartóka pod Fischerjem ohranili popolno zaokroženost zvoka, v Bartókovem delu izpod vplivov čutnosti impresionizma pa dokončno pokazali svojo izjemno zvočno lastnost – namreč mehkobo zvoka, kakršne sam na simfoničnih koncertih še nisem slišal. Če je Bartók z zglednimi solisti razkril to čudo orkestra, pa je muziciranje v Haydnovi Simfoniji št. 104 v D-duru na najbolj jasen, haydnovsko navidezno preprost in radosten način pokazalo na veliko, a vendarle skromno idejo za vrhunskostjo Adama Fischerja in tudi Münchenčanov. Že uvod Simfonije je bila pozorno oblikovana izjava, ne le pogrešljiva evokacija k glavnemu dogajanju, nadaljevanje pa je bilo do konca, brez padca koncentracije eno samo bistro zvočno oblikovanje. Ob tem človek na koncu spoznava, da je bila celotna izvedba zgolj stvar rutine, a ne rutine čistega prebiranja partiture, pač pa rutine zavedanja o tem, da ni nič v njej brez namena in lastnega pomena, rutine spoznanja, da se velja vsaki celici te muzike posvetiti do konca – ne v prid golega interpretativnega akta, pač pa zavoljo spregovarjanja avtorja.

Haydn je resda ena najmočnejših Fischerjevih domen, a glede na to, da Münchenski filharmoniki v naše kraje prihajajo prav s tem skladateljem, upajmo, da se ob njem dobro počuti tudi orkester.

Primož Trdan

Pierre Boulez, portret ob 85-letnici

Glasbeni portret, oddaja ob 85-letnici Pierra Bouleza, v nedeljo 27.6. od 20.00 do 22.00 na programu ARS Radia Slovenija

Odlomki iz oddaje:
uvod ...
Pierre Boulez je s svojo osebnostjo korenito posegel v glasbeno dogajanje dvajsetega stoletja, njegove vizije pa prav tako posegajo tudi v novo tisočletje. S svojim delovanjem je določal metode, izoblikoval estetike, podvomil o preteklih idealih in prevrednotil marsikaj, kar se je zdelo še tako nedvoumno. V svojih skladateljskih začetkih je definiral povojni modernizem ter v tem duhu prenekateremu sodobniku jezno očital pomanjkanje ostrine. Kasneje je razširjal skladateljske in tudi tehnološke glasbene zmožnosti. Od izvajalcev sodobne glasbe je zahteval analitično branje partitur, sam pa je tudi kot dirigent starejših del pri interpretaciji odlično dosegal prav tak, močno intelektualen pristop. S tem je pogosto zmedel, razjezil ali pač navdušil poslušalce, še danes pa ostaja izjemno vitalen umetnik. Tak je pravzaprav tudi vedno bil – glasbeni svet je nenehno pretresal z izjavami in umetniškimi dejanji, s katerimi je nasprotoval celo lastnim idealom iz preteklosti. Zato se nam danes, ko praznujemo njegovo 85-letnico, še vedno kaže kot nerazrešljiva enigma sodobne glasbe.

... onkraj serializma
A Boulez dobro ve, da v umetnosti prave svobode ni brez omejitev, da morata imeti čustvo in izraz – pojma, proti katerima se je kot mladenič tako ognjevito bojeval – utemeljitev v formalni organizaciji in sistemu. Leta 1977 je napisal delo, v katerem se kaže njegovo dosledno spoštovanje ustvarjalne logike, a je ob tem tudi ena najbolj strastnih Boulezovih skladb. Gradivo za skladbo Messagesquisse je izpeljal iz črk priimka naročnika Paula Sacherja, znamenitega mecena nekaterih največjih skladateljev dvajsetega stoletja. Črke iz Sacherjevega priimka je spremenil v šest tonov; po pravilih morsejeve abecede je iz teh črk ustvaril šest različnih ritmičnih vzorcev, šest črk pa določa tudi oblikovni okvir skladbe. Iz vsega tega je potem bolj svobodno izpeljal variacije, a rezultat je vse prej kot abstrakten. V začetku petdesetih let je v Strukturah za dva klavirja s strogim, razumskim postopkom načrtno ustvaril zvočni svet, za katerega se zdi, da mu vlada le kaos. Tokrat sta zvočni rezultat stroge logike dinamična, ušesu razumljiva oblika in intenziven glasbeni izraz.

Boulez, dirigent
Kmalu je začel dirigirati tudi dela klasičnega repertoarja, a brez dvoma je največ prahu dvignil, ko je na povabilo Wolfganga Wagnerja leta 1966 v Bayreuthu dirigiral predstavo Wagnerjevega Parsifala. To ne bi bilo nič nenavadnega, če ne bi Boulez še ne prav dolgo prej pridigal, da bi bila najelegantnejša rešitev problema opere, če bi porušili vse operne hiše. Pierre Boulez, pravo utelešenje modernističnega duha, se je torej pojavil v srcu wagnerjanskega kulta, kraju neomajne vere v tradicijo romantizma. A Boulez znova ne bi bil Boulez, če bi se mirno podredil zahtevam običajev. Odločil se je, da mora Parsifala osvoboditi vsakršne pompoznosti in pogrebnega rituala, ki sta ga po njegovem težila do takrat. Občinstvo – še prej pa nastopajoče – je dobesedno šokiral z izjemno hitro in prav nič pompozno izvedeno Wagnerjevo glasbeno dramo. Čez štiri leta se je vrnil v Bayreuth in v programskem besedilu zagovarjal svoje ideje.

Rad bi povedal nekaj o tako imenovanem romanticizmu in številnih nesrečnih nesporazumih, ki jih ta beseda izzove. Resnično veličino Wagnerjeve glasbe je mogoče prikazati brez pretiranega poudarjanja vznesenosti in grandioznosti. Sicer pa se mi Wagnerjeve poteze ne zdijo ne vznesene ne veličastne. Skladateljevi nameni v partituri ne bi mogli biti jasnejši in nesmiselno je, da delo spreminjamo v karikaturo samega sebe. Sploh v Parsifalu je Wagnerjev romanticizem v njegovi notranjosti. Učinek, ki ga ima sama glasba, popolnoma zadostuje – ne potrebuje dodatne ekspresivnosti; ta le zavira učinek s tem, ko mu dodaja prazno retoriko in plehkost.

namesto konca ...
Pierre Boulez ostaja vitalen umetnik, nemiren skladatelj, ki ima še veliko povedati, in dirigent, ki zna še vedno buriti duhove in tudi obdržati svojo izjemno avtoriteto. Boulez je danes prav to – avtoriteta. Po zaslugi svojih dirigentskih uspehov je postal ena najvplivnejših glasbenih osebnosti sodobne centralistično urejene Francije. Postal je nekakšen državni skladatelj, ki si je dovolil marsikaj in je znal vpliv uporabiti tudi za uresničitev svojih interesov. In če bi nad našim časom visel vsaj delec tistega duha, ki je Bouleza in somišljenike gnal v protest proti Stravinskemu, bi danes mladi skladatelji z vsem vdanim spoštovanjem najverjetneje izžvižgali prav glasbeno institucijo, imenovano Pierre Boulez.

Primož Trdan