Vinko Globokar. Osemdesetletnik.

Jutri bo osemdeset let dopolnil Vinko Globokar. Ob tej priliki smo izbrali nekaj odlomkov besedila radijske oddaje Glasbeni portret, ki jo lahko slišite nocoj, med 20. In 22. uro na Programu ARS Radia Slovenija.

Do prvih srečanj Vinka Globokarja z glasbo je prišlo v njegovih zgodnjih otroških letih, ki jih je z družino preživel v slovensko-poljski delavski skupnosti v francoskem Tucquegnieuxu. Kot otrok je začel igrati harmoniko, pel je v zborih in že zgodaj – s štirimi leti – prvič nastopil v eni izmed tamkajšnjih gledaliških predstav. Nekaj let po drugi svetovni vojni se je družina vrnila v Slovenijo, mladi Vinko je harmoniko zamenjal za pozavno in pri igranju nanjo hitro napredoval. Že kot dijak je igral v jazzovski zasedbi, nato tudi v študentskem big bandu, pri sedemnajstih pa je postal član Plesnega orkestra oziroma Big banda ljubljanskega Radia.

Vrvež muzikantstva

Pri dvajsetih letih, ko je že leto in pol študiral na univerzi, se je Globokarju ponudila priložnost za odhod v tujino – dobil je štirimesečno štipendijo za študij na Pariškem konservatoriju. Izkoristil jo je in poleg tega v Parizu kmalu začel igrati v jazzovskem orkestru za ameriške vojake. Štirje meseci so se raztegnili na štiri leta. V tem času je dokončal konservatorij in ves čas igral v big bandih po jazzovskih klubih in plesnih dvoranah. Ta prva leta so Globokarja soočila s celovito muzikantsko izkušnjo, z vsem, kar pomeni »biti glasbenik«. »Kameleonsko delo, pri katerem pa se naučiš vedno pristati na nogah.« Tako se je tega obdobja pozneje spominjal Globokar. V tem času se je s pisanjem jazzovskih skladb in s prvimi aranžerskimi poskusi srečal s skladateljskim delom. Kot deček je nastopal po francoskih delavskih naseljih, pozneje je igral v jazzovskih orkestrih, v plesnih dvoranah, jazzovskih klubih, kabaretih, snemal filmsko glasbo, spremljal operetne pevce, celo leto je igral v pariškem Moulin rougeu, odšel na turnejo po severni Afriki, igral je v pihalni godbi JLA in se razvil kot improvizator. Marsikaj od tega je pozneje odmevalo v njegovih delih in morda je prav to iz Globokarja naredilo tistega glasbenega avantgardista, ki se podaja v najbolj muzikantske eksperimente. Tako rekoč nikjer v Globokarjevem opusu ne najdemo mesta, ki bi se kazalo kot suh akustični eksperiment.. Vedno iz njegovih del silijo živi glasovi. Naj so ti še tako radikalni, tako nori, histerični, ranjeni, še tako strogi ali pač razpuščeni – vedno je v njih nepopisno živa muzikantska sila.

Odmev družbe…

V prvem, štiriletnem periškem obdobju je Globokar zasebno študiral pri Reneju Leibowitzu in gibanje v njegovem krogu je pri Globokarju zbudilo zanimanje za sodobno glasbo ter mu na koncertih in druženjih, ki jih je organiziral v svojem pariškem stanovanju, omogočil stik z najvidnejšimi francoskimi intelektualci tistega časa: z Claudom Levi-Straussem, Jacquesom Lacanom ali Michelom Leirisem. Z Marleau-Pontyjem se je menda rad pogovarjal o nogometu. Globokarjevo glasbeno zanimanje se je počasi pomaknilo od Stana Kentona k Stockhausnu, Boulezu ali Beriu, ob razmišljanjih o glasbi pa se je takrat zbudilo njegovo zanimanje za antropologijo, filozofijo in sociologijo. Opremljen z močno kompozicijsko tehniko Leibowitzeve šole in s prebujenim zanimanjem za družbena in humanistična vprašanja, je ta zanimanja in pa interes za lingvistične raziskave in nove strukturalistične teorije potem razvijal še med študijem z Lucianom Beriem, ki je pri svojem učencu dokončno sprožil čut za povezovanje umetnosti in življenja. To povezovanje upošteva dejstvo, da kompleksnosti človeškega bivanja ni mogoče v glasbi razprostreti linearno, da je družbena realnost pogosto preveč protislovna, da bi jo mislili v enostavnih besedilnih zvezah in v periodično urejeni zvočni sintaksi. Veliko pripravnejše za umetniško refleksijo družbe in človeške misli je simultano potekanje različnih plasti. Zvočni scenarij, ki družbeno strukturo in njena protislovja prenese v glasbena protislovja.

… v glasbi

Globokarjeva dela sicer obravnavajo že doživeto, že izdivjane norosti ljudi, njihova že izsanjana upanja – balkansko vojno morijo v Angelu zgodovine, tegobe ekonomskih preseljevanj izpred desetletij in stoletij v Emigrantih, položaj individuuma znotraj kolektiva, upanja posameznika znotraj sistema nosilcev moči. Pa vendar te teme in način, na katerega jih je skladatelj zakodiral v glasbo, presegajo tisti zgodovinski moment, prek katerega so prišle do Globokarja. Vprašanja, ki si jih skladatelj izbira, so redko kratkotrajna, so znana, a vztrajna, celo večna. Tako v Emigrantih, skladbi, ki je nastajala med letoma 1982 in '86, ne odmeva le položaj priseljencev izpred sto let ali Globokarjeve lastne izkušnje preseljevanja po celi Evropi. V besedah in pesmih, časopisnih poročilih in socioloških analizah, ki jih slišimo v tem vokalno-instrumentalnem delu, v usodnem pritisku, ki ga vrši gosta zvočnost orkestra in v babilonskem stolpu različnih jezikov – v vsem tem se morda poraja tudi položaj današnjih beguncev, ki plujejo po sredozemskem morju in položaj prihodnjih iskalcev boljšega življenja.

Hrup improvizacije

V glasbenem življenju Vinka Globokarja – in če prevzamemo avantgardistično težnjo k zbliževanju umetnosti in življenja: v njegovem življenju nasploh – se nenehno srečujemo s početjem, ki enkratno spaja marsikaj, kar smo zatrjevali o tem glasbeniku. Vedno ga spremlja glasbena improvizacija. Tu se vrvež muzikantstva križa z modernistično slo po tveganju. Tu se ves čas, v porajajočem se stanju oglašajo razširitve glasbil in tu v improvizirani interakciji glasbenikov odmevajo tudi družbena, medčloveška razmerja.

Med glasbeniki, ki so morali v šestdesetih letih prejšnjega stoletja improviziranje malodane obuditi iz predolge pozabe, se je znašel tudi Globokar, ki je pozneje ugotavljal, da ni bilo prav nobeno naključje, da so improvizacijske skupine zrasle kot gobe po dežju prav leta 1968. Takrat, v času družbenih nemirov in protestnih gibanj, so se glasbeniki po njegovem opažanju mnogo bolj upali stopiti na oder in zaigrati, ne da bi se na to pripravili in brez da bi se pred tem poznali. Svobodni improvizaciji so se odpirali koncertni organizatorji in radijske postaje ter celo skladatelji, ki so imeli za seboj racionalno utemeljeno glasbeno ozadje. Leto 1968 je bil popoln duhovnozgodovinski trenutek za razcvet glasbene dejavnosti, ki stavi na tveganje, na pozorno komunikacijo med glasbeniki, pa hkrati na svobodo glasbene misli.

Globokar pa temu dodaja, da prav tako ni moglo biti naključje, da se je že po kakem desetletju sočasno z družbeno-političnimi ureditvami in družbenimi ideali spremenila tudi glasba. Ob koncu sedemdesetih let je ugotavljal, da se je prostor za prosto improvizirano igranje, za nepričakovano in nenačrtovano v glasbi močno skrčil. Tu znova obvelja znana in že nekajkrat potrjena Globokarjeva teza, da je do srede sedemdesetih let še vztrajal duh avantgarde, ki je temeljil na tveganju, nato pa je v umetnosti in življenju prevladal duh postmodernizma, ki uči varnosti in nagovarja k nostalgiji.

Upor.

Če je treba, tudi proti sebi.

Glasbeno početje Vinka Globokarja je eno samo strastno kljubovanje. Je upor proti omejitvam in specializacijam. Tu imamo jazzovskega glasbenika, ki je nehal igrati jazz. Pozavnista, ki se je pre(iz)obrazil v skladatelja. Skladatelja, do popolnosti izurjenega v tradicionalnem kontrapunktu in harmoniji, ki je počel vse, le da glasba ne bi prelepo zvenela. Glasbenika, ki ga glasbeni problemi bolj ali manj dolgočasijo.

S to uporno držo se tu in tam spotakne tudi ob lastna protislovja. Na primer, ko govori o stopanju izven glasbe, a ustvari nekaj del, ki jih motivirajo odnosi glasbenikov med igranjem. Ko zatrjuje, da z vsakim glasbenikom improvizira le enkrat, a vedno rad zaigra s prijateljem Jean-Pierrom Drouetem. Ko se jezi nad snemanjem improvizacij, češ da to pa res nima nobenega smisla – a kljub temu lahko poslušamo kar nekaj njegovih posnetih improviziranj.

Tudi kontradikcija je lahko upor. Sicer pa – drugačen Vinko Globokar, saj veste, zmeren, neproblematičen, sprejemljiv, bi bil že zdavnaj čisto nezanimiv.