Tako rekoč popolno

19.8., Cankarjev dom
Londonski simfonični orkester, Valerij Gergijev (dirigent), Sergej Hačatrijan (violina)
Program : J.Sibelius, G. Mahler
www.ljubljanafestival.si

Londonski simfonični orkester se brez dvoma uvršča med pet najboljših orkestrov na svetu. Kot je bilo v ocenah opozorjeno že ob njihovem lanskoletnem nastopu na Ljubljanskem poletnem festivalu, je metodologija sestavljanja takšnih »lestvic« pogosto dvomljiva, če ne že kar neprisotna, a vendarle je lastnost, ki po našem mnenju ta orkester uvršča v sam vrh svetovnih orkestrov (in zaradi katere so, mimogrede, njegovi glasbeniki med najbolj priljubljenimi »tezgarci« v raznih hollywoodskih studijskih orkestrih) mehkoba zvoka. Zavedamo se, da je mehkoba zvoka med ocenjevalci (pre)pogosto rabljena krilatica, ki zveni sicer zelo učeno, povprečnemu bralcu pa ne pove kaj dosti. Temu dejstvu navkljub se nam zdi, da je ob poslušanju kakšnega, recimo, na območju Alp delujočega (in s tem ne mislimo zgolj na provinicalne, ampak tudi na takšne, »s trebuhom zunaj«) orkestra in Londonskega orkestra, tudi ta povprečni koncertni obiskovalec primoran ugotoviti, da je zvok drugačen: manj steklen, če hočete, manj kovinski, ali preprosto: bolje tvorjen. Druga (a morda, sploh med »celinskimi« dirigenti, manj cenjena) lastnost tega orkestra pa je sposobnost skupnega muziciranja in nepodrejanja, če se njihova interpretacija ne sklada z dirigentovo (recimo rogovi v začetki Scherza pri Mahlerju), kar pa, brez dvoma, vpliva na še kvalitetnejši končni izdelek; konec koncev morajo igrati tako mehko, da se med seboj vedno slišijo ...

V prvi polovci večera se je skupaj z orkestrom in dirigentom Valerijem Gergijevim predstavil mlad armenski violinist Sergej Hačatrijan s Sibeliusovim Koncertom za violino in orkester. Brez dvoma se tudi ta koncert uvršča na »lestvico« treh najtežjih koncertov za violino na svetu. A Hačatrijan mu je bil še kako kos: tehnično ga je skoraj v celoti izigral; smiselno, torej v razumljivo celoto, povezal pogosto dokaj razdrobljeno, fragmentarno gradivo; in nas navduševal s tihimi a vseeno polnimi, prodornimi pianissimi. Torej se je predstavil kot že zelo zrel umetnik, sposoben podajanja zaokroženih interpetacij. Temu ob rob naj omenimo le, da mu morda manjka le še nekaj odrske prezence in/ali/oziroma samozavesti: zdi se nam, da je prepogosto, ob morebitnih miniskulnih spodrsljajih, (vidno) vrgel puško v koruzo in potreboval kar nekaj časa, da se je ponovno zbral (najočitneje je bilo to ob netočnih dvojemkah pri prvem solo nastopu v Allegro moderatu). Maestro Gergijev in Orkester sta solista odlično podprla; po izkušnji z Macujevim smo se namreč bali, da bo dirigent ponovno prepogosto samosvoj, a temu ni bilo tako, saj je Gergijev na koncertu precejšen del energije porabil za neprestano tišanje orkestra, ki pa mu vseeno dovolil v ospredje, ko je vedel, da si to lahko dovoli. In s tem, verjetno nehote, kakšen piano spremenil v mezzoforte.

Izvedba Mahlerjeve Pete simfonije v drugi polovici večera je bila tako rekoč popolna (skoraj)! Stavki so bili oblikovani neverjetno plastično, teatralno (da, celo povedno), glavni karakterji stavkov pa jasno izraženi: od umirjene, stroge, a nikakor deprimirajoče Žalne koračnice, preko Viharne razgibanosti, ki je na trenutke res postala (kot piše Bernstein) tornado, do lažjega, celo norčavega Rondoja. Edinole Scherzo je bil dolgočasen (med njim mi je uspelo prebrati zelo zanimiv koncertni list, v katerem so navedeni tudi vsi člani Londonskega simfoničnega orkestra, od direktorice do arhivarja!), a sicer krepak, kot piše v partituri. Da, za Mahlerja pogosto rečemo, da je tako ali tako vse v pratituri (ki se je je Gergijev sicer zvesto držal, to je treba priznati), a se nam le zdi, da bi kakšen alpski orkester le lahko vdihnil malo več življenja v krepke valčke. Saj veste kaj mislim: ein bischen Wienersich... vsaj pri tolkalih. Kar nas je presenetilo je bilo to, da je pri nekoliko lucidnejših orkestracijah do tega sloga igranja celo prišlo, pri glomaznejši pa ne. Morda pa je to ta druga lastnost tega orkestra. Brez dvoma pa si tako orkester, kot maestro, kot tudi Festival, ki je večer zasnoval, zaslužijo čestitke, tudi za neverjeten forte fortissimo ob koncu Simfonije, ki je ostal zvočno mehak. 

Aljoša Škorja

Italijanski večer

16.8., Križanke

Baročni orkester Collegium Pro Musica, Federico Guglielmo (violina), Stefano Bagliano (kljunasta flavta in dirigent), Paolo Faldi (oboa)
program: A. Vivaldi

www.ljubljanafestival.si

Prebivalcem, ki so živeli na ozemlju današnje Italije, je treba priznati, da so zelo močno vplivali na potek (če gledamo evropocentristično) svetovne zgodovine: na njihovih tleh so Etruščani prvi gradili kupole, iz Večnega mesta je vladala velika Rimska država, prav tam se je rodil in (najverjetneje) kodificiral gregorijanski koral, v Firencah so »iznašli« opero in – kakopak – to ozemlje je dalo tudi avtorja, ki s s svojim opusom predstavlja vrhunec baročne koncertantne glasbe, torej Vivaldija, kateremu je bil v celoti posvečen koncertni spored. Seveda pa ne smemo pozabiti, da je Italija (!) sproducirala tudi kakšno temnejšo zgodovinsko osebnost, in da se Italijani radi »naredijo francoze« (v čemer so, kot smo se ob prenekaterih spodrsljajih lahko prepričali tudi na koncertu, mojstri) in nanj prepogosto pozabijo.

Poleg Vivaldija (čigar koncerti so bili razvrščeni v zelo zanimivo in sveže zaporedje), je bil v ospredje koncertnega večera postavljen igralec kljunaste flavte, ki naj bi hkrati opravljal tudi vlogo dirigenta, Stefano Bagliano. Preostali člani sicer povsem solistično zasedenega orkestra pa so ostali praktično brezimni. K sreči je bil omenjen še prvi violinist, Federico Guglierno, na katerem je v resnici slonelo metrično vodenje sestava (!), ki pa je bilo pogosto spričo nespretne postavitve dokaj zahtevno če ne že nemogoče. Čembalist (v našem primeru -ka), na katerem bi že zaradi historičnih, če že ne praktičnih razlogov, moralo sloneti breme taktiranja, pa je bil pomaknjen povsem v ozadje.

Prva dva koncerta (Pomlad in Jesen) sta bila milo rečeno zelo slabo izvedena. Najbolj moteč dejavnik so bili neusklajeni začetki; dirigent-flavtist je namreč s svojim telesom povsem zakril vzmah, dih pa je bil po pravilu v povsem drugem tempu. Zunanji stavki so bili (po vstopu, seveda) sicer povsem solidno izvedeni, s prenekatero duhovito domislico, ki pa je bila pogosto zgolj koreografsko nakazana, do njenega zvočnega udejanjenja, žal, ni prišlo. Najhujša pa sta bila druga – počasna – stavka, polna nekega neutemeljenega patosa in povsem neinventivna: pri solo flavti smo recimo pogrešali kakšen okrasek ali vsaj messa di voce (zapirnja oči od čustvene bolečine, pa, recimo, nismo potrebovali), predvsem pa smo od čembalistke pričakovali kaj več kot zgolj v agogiki romantično preigravanje razloženih akordov.

Ko so pihala zapustila oder, pa se je z Nevihto na morju predstavil praktično drug orkester. Vlogo dirigenta je sedaj uradno prevzel Guglierno in orkester mu je z veseljem sledil. Grozeče gradacije bližajoče se nevihte so bile izvedene nadvse subtilno in teatralno, agogika je bila vseskozi prisotna in baročno še kako ustrezna, tu in tam pa smo celo zaslišali kakšen okrasek.

Po premoru se je orkester nekoliko zbral. Izvedba Liščka je bila zelo solidna; vlogo dirigenta je še vedno opravljal violinist, saj se je flavtist predstavljal kot solist. In to nalogo je opravil izvrstno; tehnično ne najlažje pasuse je izigral briljantno in brez pretiranih (vidnih) muk. Vseskozi pa mu je tudi uspelo zadržati lahkoten, ptičji, karakter. Nato sta sledila še Zima in Poletje, ki sta bila izvedena bistveno bolje kot prva koncerta, a prenekatera pomanjkljivost se je, tudi po pavzi, obdržala.

S koncerta smo tako odšli z zelo mešanimi občutki. Določene stvari so bile skorajda poplne, spet druge na ravni nižje glasbene šole. In nehote smo se spraševali, ali si morda Vivaldi le ne zasluži malce več popolnosti. (No, konec koncev so pa Italijani igrali Italijana.)

Aljoša Škorja

Umetniki so prepričali

19.8., Cankarjev dom
Londonski simfonični orkester, Valerij Gergijev (dirigent), Sergej Hačatrijan (violina)
Program : J.Sibelius, G. Mahler
www.ljubljanafestival.si

Izbira programa Londonskih simfonikov z Gergijevim na čelu je bila zagotovo vse prej kot naključje. Sibelius in Mahler, umetnika, ki sta si po umetniškem ustvarjanju tako blizu, a vendar tako daleč. Leti nastanka Sibeliusovega Violinskega koncerta in Mahlerjeve 5. simfonije skoraj sovpadata, obe deli pa zaznamujejo kontrasti v razpoloženju. Tako Sibeliusov koncert kot Mahlerjeva Peta sprva nista doživeli uspeha in hvale, ki ju imata danes. Violinski koncert zaradi slabe pripravljenosti solista, simfonija zaradi prezahtevnega glasbenega jezika za takratno publiko. Prvi izvedbi sta tako v zgodovino zapisani kot neuspešni, kar pa za tokratno izvedbo ne moremo trditi.

Mladi violinist Sergej Hačatrijan je svojo solistično vlogo predstavil na izredno visoki ravni. Začetni pianissimo vstop orkestra je bil mehak in skoraj neslišen in je tako odlično pripravil vstop solista, ki je že v uvodnih taktih prepričal s polnim, a ne grobim, ter občutenim tonom, ki se je nežno razprostrl s Stradivarijeve violine. V nadaljevanju je Violinski koncert potekal v znamenju precizne intonacije ter tehnične dovršenosti. Hačatrijan se je v prvem stavku koncerta, Allegru moderatu, sicer nekajkrat boril z rahlimi tehničnimi težavami, ki pa so bile, po mojem mnenju, bolj zbranostne narave, torej zgolj slučajne. Omenjene nepazljivosti pa vsekakor niso zasenčile prepričljive predstave armenskega violinista v drugem in tretjem stavku, kjer je ponovno dokazal, da je tako muzikalno kot tudi tehnično talentiran mlad violinist. Orkester je Hačatrijanu ponudil odlično spremljevalno vlogo. Ni se posebej izpostavljal, izrazno ali dinamično,če le-to ni bilo potrebno, in tako solistu omogočil, da je lahkotno izžareval dvojnost mirnosti ter dramatičnosti. Odlično sodelovanje orkestra in solista ter posledična zvočna zlitost je še poudarila že tako visok nivo glasbenega poustvarjanja. Po zasluženem velikem aplavzu nas je mladi umetnik razveselil tudi z dodatkom, ki pa je marsikoga presenetil. Mislim, da je večina poslušalcev nabitega Cankarjevega doma pričakovala stavek iz Bachove Sonate ali Partite za violino solo, Hačatrijan pa je dodal armensko pesem.

V drugem delu koncerta sta nas Gergijev in Londonski simfonični orkester dokončno očarala z izvedbo Mahlerjeve 5. simfonije. Orkester je deloval enotno, tako znotraj posameznih sekcij kot tudi celota in tako tudi najvidnejši spodrsljaj v zadnjem pizzicatu v violončelih in kontrabasih na koncu prvega stavka skorajda ni omembe vreden. Orkester se je dokazal tudi s posameznimi solističnimi vložki. Posebej moram pohvaliti trobentača, ki je s čistim tonom prevzel že v uvodnem pogrebnem maršu, v tretjem stavku pa se mu je pridružil prav tako odličen hornist. Godala so v četrtem stavku simfonije, Adagiettu, Mahlerjevem ljubezenskem pismu bodoči ženi Almi, prevzela z dinamičnimi razponi od nežnih pianissimov do občutenih fortissimov. Orkester je Gergijevu sledil kot mačka miški, njihovo medsebojno sodelovanje je bilo vrhunsko. Tako smo poslušalci lahko začutili vse spevne, sladke, pa tudi dramatične motive Mahlerjeve mojstrovine izvedene tehnično in intonančno brezhibno.

Umetniki so torej prepričali in dokazali, da so vredni slave svetovnega kova ter da jih z lahkoto uvrščamo v sam vrh umetniške poustvarjalnosti. Programsko je bil koncert pisan na kožo romantičnim dušam, mislim pa, da po taki izvedbi tudi tiste najhladnejše niso ostale nedotaknjene.

Urška Trček

S Tarkovskim bi doživeli ekstazo

11. in 12.8., Cankarjev dom

produkcija Marijinskega gledališča iz Sankt Peterburga

R. Strauss: Žena brez sence

www.ljubljanafestival.si
www.mariinsky.ru

Srečo imamo, da nam je letos Festival Ljubljana postregel z opernim delom, ki ga na slovenskih odrih še nismo videli. Že Mariborska opera je šla korak naprej od Puccinija do Čajkovskega, tokrat pa je Mariinsko gledališče z Valerijem Gergijevim še stopnjevalo slovensko repertoarno evolucijo vse do Straussove simbolistične mojstrovine z naslovom Žena brez sence. 

Za mnoge največje skladateljevo delo diseminacijsko škropi pomen na vse strani. Nadvse prepričljivo je zmožno nagovarjati tudi dandanašnji brezbožni čas, saj se zgodba snuje na osnovi poklona zakonski ljubezni, ki ima za svoj višek rojstvo otroka, ta pa indeksikalno zlahka prehaja tudi v poklon človeštvu. Barvarjevo ženo lahko v tem kontekstu razumemo kot perspektivno sodobno žensko, ptico, ki ne želi biti ujeta v kletko zakona, žensko ki ji materinstvo pomeni neželeno odgovornost, ki bi lahko preprečila uresničitev njenih sicer praznih fantazem. Na drugi strani pa zveza Cesarja in Cesarice aludira nezadostnost telesne ljubezni, kar je konec koncev tudi razlog zakaj »žena nima sence«. Senca gor ali dol, zdi se, da para le nista neplodna, pač pa uporabljata neke vrste (metafizično?) kontracepcijo. V cesarskem paru poskrbi zanjo moški, v delavskem pa žena (dobra šala bi bila če bi bil sponzor predstave Durex). Edini v resnici neploden karakter je Dojilja – frigidna angleška varuška? Končno je nadvse pomembna tudi Cesaričina težnja po sestopu v zemeljski svet. To, da se preda smrtnosti zavoljo svojega ljubega je znak najbolj avtentične in iskrene ljubezni, ki smo ji priča na primer tudi v Wagnerjevi Valkiri, ko se na podoben način Siegmund odpove Valhali. 

Kako je nakazana izhodišča realiziral režiser Jonathan Kent? Slovenskim tlom verjetno prijetna osvežitev, a nič več kot to. Zdelo se je, da režija bolj pojasnjuje kot pa odpira nova vprašanja (kar je sicer ob pomensko zahtevnem delu na nek način smiselno). Tako jasno predstavi diametralno nasprotje med svetom duhov in zemeljskim, prvi zavit v spiritualno meglico, drugi prestavljen v stanovanje družine delavskega razreda. In v takšni ikonični maniri vse do konca: sokol je sokol, kamen je kamen, Barvar je barvar…

Izjemno zahtevno partituro neverjetno diferencirane orkestracije in napredne harmonije, ki je bila po Kavalirju z rožo korak nazaj proti Elektri in Salomi, je orkester Mariinskega gledališča predstavil na najvišjem nivoju. Gergijev ima očitno v sebi nekaj demonične agresivnosti, a na glasbeno bistvo uglašene in popolnoma drugačne od tiste »našega« Pehlivaniana. Gergijeva veže na apolinično le tanka nitka, pa tudi to na trenutke pretrga in naposled se iz oči v oči srečamo z bogom glasbe, Dionizom. Od mogočnega rohnenja v Cankarjevem domu še neslišane zvočne kapacitete, pa do subtilno tihe čarobnosti tonov in vse to v vpregi dramatike. Višek smo doživeli proti koncu drugega dejanja, finale pa je bil morda le malo pretanek in nedomišljen. Orkestrski solisti so nas spravljali v ekstazo. Težko opisljivo.

Pevski solisti niso zaostajali za prvovrstnostjo orkestra. Cesarica, festivalu že znana Elena Nebera je navdušila tako pevsko kot igralsko. Njen glas je bil suvereno kos tudi mnogim najtežjim odsekom za dramatičen/koloraturni sopran, poleg tega pa ji je vse skupaj uspelo zliti z neverjetno (tudi telesno) privlačnim nastopom senzualnosti v prvem dejanju in pretresljivim mentalnim mučenjem pred odločitvijo v zadnjem. Tudi njena zemeljska vzporednica, Barakova žena, v vlogo katere je bila postavljena Olga Sergejeva ni bila manj kot odlična. Fenomenalno je zarisala karakter sanjavo-nezadovoljne žene, ki se noče pokoriti zakonskemu odrekanju, na koncu pa ji v kontrast podelila primerno obžalujoč glas sprave. Zdaj bi na vrsto moral priti slabši pevec, ampak z odliko je potrebno označiti tudi zlobno Dojiljo, Olgo Savovo. Tudi oba moža nista razočarala, vseeno pa je bil Edem Umerov v vlogi Baraka nekoliko v ozadju, morda tudi zaradi nekoliko lažjega pevskega parta.

Bojim se, da bomo brez potovanja morali še lep čas čakati na naslednjo glasbeno odličnost takšne vrste. Upam, da ruski prispevek k slovenski glasbeni kulturi ne bo le mimobežna atrakcija, pač pa podlaga za produktivna razmišljanja o naši kulturni politiki. Kajti »gostitelji smo, a tudi vabljeni!«

Aljaž Zupančič

Kratka video predstavitev produkcije

Od raja do ... pekla!

26.7., Slovenska filharmonija

Sinfonia Varsovia, Vadim Repin (violina), Sergej Tarasov (klavir)
program: W. A. Mozart, A. Dvoržák, A. Schnittke, C. Bizet/F. Waxman
www.ljubljanafestival.si

Program večera je bil zelo premišljeno in pametno zastavljen, vendar je grožnjo predstavljala prav izbira sama. Ljudske množice so sicer vedno navdušene nad glasbo, ki jim je bolj poznana in obenem tudi razumljiva. Ravno tu pa tiči zanka, ki se je izvajalci morda niti dobro ne zavedajo. Priljubljen program je namreč ravno zato potrebno zelo dobro in dosledno odigrati, saj je v ušesih poslušalcev izzvenela že prenekatera dobra in tudi slaba izvedba.


Po izbranem programu so nam za začetek (in tudi za konec!) na zlatem pladnju servirali Mozartov Divertimento. Brez kančka slabe vesti lahko rečem, da je bila to najboljša točka večera. Sam ton godalnega orkestra je bil komorni, barva orkestra pa je bila v izrazito Mozartovem duhu; vesela, igriva, lahkotna in žametna. Nekje v podtonu je bilo zaznati tudi tiste bolj subtilne občutke in misli, ki jih je Mozart tako previdno zavil v različna glasbena sredstva, ki jih lahko samo najbolj glasbeno dojemljivi orkestri na čutno prefinjen način prenesejo na poslušalce. Način, kako je poljski orkester vodil Mozartovo glasbeno misel, je bil resnično neverjeten, saj so bile same linije posameznih orkestrskih sekcij dobro slišne, enakovredne ter so gladko prehajale druga v drugo. Dinamična doslednost orkestra je bila resnično neverjetna, takšen žametni piano na slovenskih glasbenih odrih redko slišimo. Slednjemu bi sicer za protiutež na trenutke bilo potrebno dodati le nekoliko bolj mogočen forte. Večja nepravilnost, ki je morda malce zamajala dobro zastavljeno ogrodje Mozartovega glasbenga dela, je bil Allegro prvega stavka, ki je bil interpretiran prehitro. Tretji stavek tako ni prišel do izraza, kot bi bilo potrebno za dosego večje efektivnosti.

Sledil je Dvoržák, ki je na začetku zazvenel nekoliko ”mozartovsko”, vendar ko je prišlo v orkestru do miselnega preskoka (z zamudo), smo lahko zaznali prave Dvoržákove barve. Glasbenikom muzikalnosti in srčnosti ne moremo očitati, a kljub temu je bila Dvoržákova stvariev precej slabo in nekoliko površno dodelana. V oktavnih ponovitvah prve teme 2. stavka je bila problem intonacija, nejasen ritem in slaba artikulacija pa sta zaznamovala začetek 5. stavka. Omenjene pomanjkljivosti so bile posledica slabe odzivnosti orkestrašev in ne krivda koncertnega mojstra, ki je kljub vsem vzponom in padcem zelo spretno vodil orkester. Takšnega muziciranja in tako preciznih kretenj, ki bi uspele nakazati vsako frazo, imele vizijo za naprej in obenem še dajale pravo mero pozornosti vsaki sekciji, resnično ne gre srečati vsak dan. Vsa slava in čast mu!

Sledil je težko pričakovani drugi del z ruskim violinistom Vadimom Repinom. Najprej sta nam s pianistom Sergejem Tarasovim postregla s šestim Concertom grossom skladatelja A. Schnittkeja. O pianistu ne gre reči nič slabega, interesantno ga je bilo opazovati, kako mu je uspelo v vsak ton posebej vdahniti energijo in jo zadržati do konca. Na trenutke bi mu lahko v njegovi interpretaciji očitali le malce preveč agresivnosti. Orkester je odigral svojo vlogo korektno in zadovoljivo, sicer pa brez kakšnih presežkov. Čutiti pa je bilo, da je bila pianistu kar prepuščena vloga ”prve violine”. Repinova interpretacija je bila namreč bolj kot ne meglena ter je le sledila ideologiji in izvedbi pianista skozi celotno delo.”Vročica večera” pa se še ni polegla s poznano predelavo Bizeteve opere, Waxmanova Carmen fantazija. Pričujoča izvedba Repina človeku kar ni dala zajeti sape. Od presenečenja namreč. In to slabega. Violinist je odigral približno tretjino napisanega v notnem tekstu, da ne omenjamo prav začetniških intonačnih problemov, agresivnosti v tonu in še bi lahko naštevali. Ne bi izpostavila nobenega dela posebej, ker se je solist z dotičnimi problemi spopadal od začetka pa do … no vsaj konec je bil za protiutež ostalemu približno dodelan, tako da je lahko, kljub nenehnim turbolencam, Repin le končal v velikem slogu. Največja ”radost” pa so bili dodatki, ki so sledili (celo trije!). O le-teh ni vredno izgubljati besed, saj so bili v posmeh tako poslušalcem kot solistu. Za primer gre omeniti izvedbo, sicer čudovitih, Bartókovih Romunskih plesov, ko je violinist, s pretirano robustnostjo in agresivnostjo, docela izničil tako prepoznavno avtorjevo subtilnost ljudskosti.

Ob vsem doživetem se mi v glavi ponovno poraja vprašanje, kako svetovno znani glasbeniki vrednotijo slovensko publiko. Velikokrat imam namreč občutek, kakor da bi se svetovna glasbena srenja (seveda govorim posplošeno), ki pride gostovat v Slovenijo, resnično zavedala dejstva, da Cankarjev dom preprosto ni Berlinska filharmonija in da je stopnja njihove pripravljenosti in želja po čim uspešnejšem podajanju glasbe med slovensko poslušalstvo zelo miniaturna. Vprašanje je namreč, s kakšno predstavo pravzaprav pridejo tuji glasbeniki na slovenske odre in kakšna miselnost prevladuje v tujini o našem nivoju znanja in nivoju slušnega dojemanja. Ta polemika je še zavita v tančico skrivnosti, vendar srčno upam, da tančic ni (kot Salominih) sedem, je le ena in da nas ”spodaj” čaka dober in predvsem upravičen razlog, zakaj je temu tako. Nekaj pa kljub vsej skrivnostnosti z gotovostjo lahko zatrdim: Glasbene ”zvezde” svetovnega kova naj si raje poiščejo drugo občinstvo in koncertne dvorane za pospešeno in intenzivno ”vadenje”!

Anuša Plesničar

Da se! Tudi z domačimi izvajalci!

30.7., cerkev svete TrojiceKomorni godalni orkester Slovenske filharmonije, Andreas Mustonen (dirigent), solisti: Lana Trotovšek, Pierre Hommage, Gordana Josifova - Nedelkovska, Daniela Pini, Paola Cigna
program: J. S. Bach, G. B. Pergolesi

www.ljubljanafestival.si

Neradi priznamo, a vendarle nam pisanje sledeče ocene povzroča nemalo preglavic: nekako imamo občutek, da je bil koncert več kot korektno izveden, a nam je akustična podoba neposrečeno izbrane nadomestne lokacije (koncert je bil iz atrija uršulinskega samostana prestavljen v cerkev svete Trojice in ne v Viteško dvorano Križank) posredovala večinoma zgolj nekakšno valečo se, brezizrazno zvočno ploskev (a je bila na sporedu stara glasba). Tako o prvih treh solistih večera (Lani Trotovšek in Pierreu Hommageu na violini ter Gordani Josifovi – Nedelkovski z oboo) ne zmoremo zapisati praktično ničesar, navkljub ne povsem nešolanemu ušesu. Največ zaslug za trud si zasluži že omenjena oboistka, ki je (kako mahlerijansko) – z dvigovanjem odmevnika – vsaj delno poskušala omiliti tako akustiko, kot tudi dejstvo, da so jo postavili na debelo, tkano preprogo. A kaj, ko je to počela le v pasusih glasnejših od mezzo forte, pri tišjih pa je svoje glasbilo nagnila nazaj proti tlem (oz. preprogi) in nas s tem prikrajšala za užitek subtilnejših izpovedi. A vendar je treba priznati, da je akustična podoba cerkve omogočila neverjetno pretresljive pianissime v drugem delu, torej pri Stabat Mater, ki so bili naravnost ganljivi (v mislih imamo predvsem vrstico cum emisit spiritum, tu zapisano brez iktusnih zaznamkov, za razliko od koncertnega lista).

Tako smo se nehote precejšnji del koncerta spraševali, ali so umetniki pred njim sploh izvedli/opravili tonsko vajo v cerkvi. In glede na (pre)pogoste intonančne netočnosti v orkestru imamo občutek, da je odgovor ne. Škoda. (Zanimivo: pri solistkah drugega dela, smo se spraševali, če sta sploh izvedli skupno vajo. Sicer, priznamo, zaradi malenkosti, ki pa je vendarle motila, namreč: Daniela Pini je celoten Pergolesijev oratorij pela v latinščini z italijansko izgovorjavo, Paola Cigna, pa se ji je pridružila nekoliko kasneje, torej po, recimo, skupnem pasusu iuxta crucem, ko sta sever in jug nespodobno trčila).

Nasploh nas je od prvih nekaj tonov razveseljevalo, da je Andres Mustonen predlagal Komornemu godalnemu orkestru Slovenske filharmonije, da prevzamejo starejšo tehniko igranja, in da so oni sprejeli njegov predlog! S tem so dosegli presenetjivo mehak zvok, ki ga od slovenskih orkestrov nismo pogosto deležni. Nasprotno pa ne razumemo, zakaj niso prevzeli še starejše postavitve orkestra. Zares dobrodošla in z gledišča izvajalne prakse nunjna je bila tudi odločitev, da izvedbo opremijo z nenapisanimi, a pričakovanimi okraski. Resda so bili v naprej določeni in nekajkrat okorno izvedeni (dirigent je pač pozabil, da pred seboj nima Glasbenega vrtička, in da mora oddirigirati vse note, saj naši orkestraši pač niso vajeni igranja baročnih okraskov) a zelo razveseljujoči.

Kot že zapisano, prvi – Bachov – del ni pustil bistvenega vtisa, tudi glede podajanja vsebine ne. Nas je pa Mustonen naravnost presunil s svojim razumevanjem in podajanjem vsebine Stabat Mater. Tempi so bili pogosto zelo samosvoji in labilni (sam uvodni del; pa, recimo, popolna zaustavitev pri že omenjenem cum emisit; pa danestakoimenovani accelerandi pri fac me tecum vere flere itd.), a še kako ustrezni, prav tako dinamika. In dirigent je od izvajalcev neusmiljeno zahteval, da njegovo vizijo izpolnijo, tudi od solistk. In na trenutke se nam je res zazdelo, da cel korpus skupaj čuti in prosi za delež bolečin.

Torej, da se! Tudi s slovenskimi izvajalci!

Aljoša Škorja