Domača zgodovina v nastajanju*

Dubravka Tomšič Srebotnjak, klavir
recital ob 65-letnici koncertne poti
Cankarjev dom
1. srebrni abonma
sreda, 17.11.2010

Gallusova dvorana Cankarjevega doma je gostila zanimiv in prav poseben glasbeni dogodek. Ta dan je namreč naša slavna pianistka Dubravka Tomšič Srebotnjak priredila koncert, s katerim je obeležila že kar častitljiv jubilej, 65-letnico svojega prvega javnega nastopa, ki ga je kot pet letna deklica izvedla v svojem rojstnem mestu Dubrovniku. Študij je nadaljevala v Ljubljani ter New Yorku ter je v ZDA začela svojo izredno uspešno mednarodno, lahko rečemo tudi svetovno koncertno kariero. Od njenega prvega nastopa pa vse do danes ni minila niti ena koncertna sezona, v kateri Tomšičeva ne bi vsaj nekajkrat javno nastopila. Poleg koncertiranja je vsekakor omembe vredna umetničina obsežna diskografija ter njeno pedagoško delo, kajti iz razreda. Dubravke Tomšič izhaja že veliko število zelo uspešnih pianistov iz Slovenije in tujine. Zato ne preseneča, da je Gallusova dvorana v sredo bila zares polna zvestih in precej navdušenih poslušalcev.

Tomšičeva je prvo polovico koncerta posvetila delom Ludwiga van Beethovna, drugo pa Fredericu Chopinu, katerega 200-letnico rojstva praznujemo letos. Na programu sta bili dve izmed najbolj znanih, pa tudi najtehtnejših Beethovnovih sonat: Sonata v Es-duru op. 81a imenovana „Les Adieux“ ter Sonata v f-molu op. 57 z naslovom „Apassionata“. Kaj povedati o tokratni izvedbi izpod prstov Dubravke Tomšič? Glasbenica je že neštetokrat pokazala in dokazala svojo tehnično popolnost, brezhibno zbranost in kulturo slogovno korektnega, pa tudi osebno doživetega muziciranja. Zato ne preseneča, da je tudi tokrat Beethoven izzvenel v svoji najbolj prečiščeni in izpopolnjeni podobi. Tehnično, pa tudi interpretacijsko zelo zahtevni skladbi je Tomšičeva podala v zanjo zares tipični maniri – povsem umirjeno, brez vidnega napora ali pa kakršne koli pretirane gestikulacije, vendar z očitno notranjo doživetostjo ki se je seveda jasno pokazala v zvočni podobi izvedbe. Izvedba je torej bila zgledna, decentna in umirjena ter se je poslušalec lahko povsem osredotočil na poslušanje. O kulturi tona ter slogovni korektnosti nima smisla izgubljati besed, posebno bi izpostavil in pohvalil le čudovito barvno in dinamično uravnovešenost med basom in diskantom, med vodilnimi melodijami in spremljavo. Poslušalci so se seveda odzvali z navdušenim aplavzom.

Po premoru se sledile štiri Chopinove balade: Balada v g-molu op. 23, v F-duru op. 38, v As-duru op. 47 ter v f-molu op. 52. Chopinove balade sodijo v vrh njegove ustvarjalnosti, tako po tehnični kot tudi po vsebinski plati. Gre za zelo osebno mišljene skladbe z bogato, lahko bi rekli z izpovedno, lirično vsebino. V njih je najbolj viden Chopinov emocionalni in miselni svet, ki se seveda kaže v virtuozni glasbeni podobi in izjemno izvirnem prefinjenem slogu. Ta značilna Chopinova rafiniranost pa seveda zahteva izvajalca s posebno senzibiliteto, zato se Chopinovih del ne morejo enako uspešno lotiti vsi kvalitetni pianisti, kajti brezhibna tehnika nikakor ni dovolj za kvalitetno izvedbo. In ravno to je bila očitna pomanjkljivost interpretacije, ki jo je podala Tomšičeva. Njen sicer toliko hvaljen in občudovanja vreden umirjen pristop k tehnično zahtevnem repertoarju je rezultiral z ne dovolj poosebljeno izvedbo. Lirični odseki so bili nekoliko bolj prepričljivi, barva v pianu res mehka in topla, vendar pa je pri pasažah preveč prišla do izraza njihova tehnična briljantnost namesto povednosti. Pri bogatih akordih je forte zvenel pregrobo in pusto, ne dovolj čustveno nabito in polno, temveč preprosto povedano – glasno! Pogrešali smo več polnosti zvoka, bogastva barvnih odtenkov ter predvsem več rubata in na splošno agogičnih sprememb. Zato smo bili prikrajšani pravega doživetja Chopinove glasbe, kajti druga polovica koncerta je zvenela kot razkazovanje dovršene tehnike in zbranosti, kakor bi poslušali nekakšno revijo klavirskih etud…

Pri Dubravki Tomšič Srebotnjak ne moremo nikakor dvomiti v njeno tehnično popolnost, umetniško integriteto, nepregledno znanje ter neštete izkušnje. Je pa vsekakor res, da ni umetnika, ki bi mu čisto vsi žanri in področja bili pisani na kožo. Tomšičevi Chopinova dela očitno niso. Manjka ji senzibilnosti ter kreativnega, poosebljenega pristopa k interpretaciji. Tomšičeva je s svojim eksaktnim, lahko bi rekli šolskim načinom igranja kreirala zares popolne izvedbe del Bacha, Scarlattija, Mozarta, Haydna, Beethovna, pa tudi Liszta in Prokofjeva. Chopinu pa bi se morda res morala izogniti, posebno zato, ker imamo v Sloveniji dokazano tudi druge izjemno kvalitetne pianiste, ki so za izvajanje Chopinovih del veliko bolj kompetentni.

Vsekakor pa je šlo za vrhunski glasbeni dogodek ter zanimiv moment za slovensko glasbeno zgodovino v nastajanju. O tem naj priča tudi podatek, da je zares malo solistov, ki bi s svojim nastopom in tudi že s samim svojim imenom bili sposobni tako zlahka napolniti našo največjo koncertno dvorano. Navdušeno občinstvo je po koncertu z močnim aplavzom in ovacijami izvabilo pianistko na oder na kar štiri dodatke! Tako smo slišali še Chopinov Scherzo, potem enega izmed njegovih Nokturnov, Etudo ter na koncu tudi delo, ki ga Tomšičeva pogosto prihrani za dodatek – znan Bachov orgelski preludij v Busonijevi priredbi za klavir. Recital ob 65-letnici koncertne poti Dubravke Tomšič Srebotnjak nam bo zagotovo še dolgo ostal v spominu, umetnici pa želimo še veliko uspešnih koncertnih sezon!

Tomaž Gržeta

* besedilo je bilo prvotno napisano za Program ARS Radia Slovenija, a ni bilo objavljeno

Glas ljudstva?

Stefan Zweig v avtobiografiji Včerajšnji svet piše o fanatični predanosti, ki je Dunajčane svojčas vodila pri spremljanju te ali one umetnosti. Dunaj iz časa nekje na prelomu v 20. stoletje ni ničesar spoštoval globlje kot umetnin, kar je umetnost napravilo za življenjsko vprašanje celega naroda. Stoletna vaja iz spremljanja umetniške dejavnosti je rodila nepopisno razgledanost in tako Zweig piše, da v predstavah dunajske opere ali Burgtheatra ljudje niso prezrli prav ničesar. Nad umetniki niso bdeli le poklicni kritiki, temveč iz dneva v dan tudi celotno občinstvo s svojim budnim, od stalnega primerjanja izostrenim sluhom. Ta neusmiljena pozornost je od vsakega umetnika na Dunaju terjala najboljše in kulturi mesta podeljevala njeno čudovito visoko raven. Vse se seveda spreminja, saj je vendarle metamorfoza neke dobe zapisana v srčiki Zweigove pripovedi, a marsikaj – radi verjamemo, da tisto najboljše – ostaja nedotaknjeno. Občinstvo v Dunajski državni operi zna namreč še danes brez zadržkov izžvižgati režiserja ali pa dirigenta, ki je poskusil prodajati meglo, in protestirati proti interpretaciji, ki ni po okusu mesta, kakršen koli že ta je.

Pri našem »resnem« koncertnem poligonu in večinoma tudi drugod je vse drugače. Verjetno je za dirigenta morda graja že, če ga aplavz nazaj na oder povabi le enkrat samkrat. A stvar sploh ni več v poslušanju, njegovi regresiji in zoprni splošno-družbeni nepotrebnosti. Koncertna glasba – ne le abonirana – se čedalje bolj vztrajno pretvarja v gol družbeni obred, event pri katerem je poslušalska občutljivost strahotno odvečna zadeva. Zato gre verjeti, da tudi resnično mojstrski dosežki niso vedno nagrajeni s tisto polno iskrenostjo ali celo zaradi samih sebe; pokveke na mestu umetnosti lahko prepričajo priložnostnega ali površnega poslušalca, a občutljivega, celo znalskega spravijo v tiho negodovanje, glasbenega kritika na dolžnosti pa v sitno vznemirjanje občanov. Če že nastopajoči pred nami ne spoštuje odra in iskrene zaupljivosti med umetnikom in njegovim občinstvom, kakršno gojijo pravi in sploh ne nujno najgenialnejši muziki, potem res ni ovir, da odmislimo mit o »posvečenosti« koncertne dvorane in se upremo nemarnim izvajalskim neprilikam. Nič ne bi bilo narobe, ko bi, in lepo prosim, naj to užalosti glasnike lepe omike, sem ter tja kratko malo izžvižgali glasbeniške šlamparije, šarlatanske poskuse in brezbrižno muziciranje. Pa ne zaradi oponašanja Zwiegovega kozmopolitskega Dunaja, preprosto iz občutka za resničnost.

Verjetno bi vse kaj drugega o stvari menil eden največjih umetnikov, ki so kdaj tlačili zemljo. Glenn Gould, ki je globlji odnos gojil s studijskim mikrofonom, kot s svojim občinstvom, se je leta 1962 domislil nečesa z imenom G.P.A.A.D.A.K. – the Gould Plan for the Abolition of Applause and Demonstrations of All Kinds. Kljub temu, da mi še vedno ni docela jasno, ali je bil v svojih besedah o prepovedi vsakršnega slišnega udejstvovanja poslušalca popolnoma resen ali ne, gre tedaj mladega genija razumeti in se v grobem celo strinjati z njegovim prepričanjem, da občinstvo s svojim pokašljevanjem, danes tudi odvijanjem cukrčkov, zvonjenjem telefonov in še s čim v resnici uničuje glasbeno, se pravi zvočno predstavo. Kakorkoli že. Gouldovo nezadovoljstvo in zgoraj zapisane bogokletne zamisli si v resnici ne bi mogle biti bližje, le da k stvari pristopajo iz različnih smeri – nihče, komur je umetnost strastna reč, najsi bo umetnik sam ali le njen velik občudovalec, ne prenaša, da se onkraj roba odra počenja nežlahtne stvari in jih ne bi smel v nedogled prenašati križem rok.

Kar hočem povedati, je najbrž to, da je za neko kulturo po svoji plati odrešilno, če publika svojo stvar dojema z vsaj tako srčnostjo in poznavalsko vsevednostjo, ki jo lahko denimo občudujemo pri gostilniških razpravah o fuzbalu ali o notranjepolitičnih orgijah. Kultura kot vedenjski vzorci in kultura kot umetnostno polje se velikokrat strahotno izključujeta, to da je glasba, da je umetnost zabava, pa je v najboljšem slučaju nesramen nesporazum – je namreč strast, ta pa je vendar lahko prava, samo kadar je obojestranska.

Ne le nova, temveč najnovejša glasba.

Festival Slowind

Pod izraz »nova glasba« pri nas tlačimo tudi sto let stare skladbe; vse kar je pač nastalo po razrešitvi tonalne harmonije. Festival Slowind nam že dvanajsto leto servira »novosti«, vendar letos še posebej radikalno; od 31 skladb namreč le tri niso nastale v 21. stoletju, šest je novitet, gosti ansambel, ki ima v sestavu kokle (latvijsko ljudsko brenkalo, podobno citram), po novem pa sodeluje tudi v mreži LIEU (Evropski instrumentalni laboratorij), ki je še posebej zaznamovala letošnji spored in nadaljnja mednarodna udejstvovanja Slowinda v Parizu in Rigi.

Sodelovanje z LIEU, mrežo ansamblov za sodobno glasbo, organizatorjev koncertov in izobraževalnih ustanov, k nam prinaša francoski ansambel Aleph, ki ga je Slowind gostil že leta 2007, in pa latvijski Altera Veritas. Ker gre za zelo nenavadno zasedbo (flavta, akordeon in dvoje kokel), prinaša Altera Veritas tudi svoje skladatelje, nam nepoznana imena latvijskega prostora.

Lani novost, letos že tradicija – delavnica v sodelovanju z muzikološkima oddelkoma Filozofske fakultete, Ljubljana in Univerze Alpe-Jadran, Celovec za muzikologe, skladatelje, glasbenike, študente teh smeri in druge poznavalce, bo letos predstavljala skladateljske prakse povabljenih predavateljev (François, Clément, Buquet, Hall, Rosing-Schow). Skladatelji bodo iz estetskega, teoretičnega in tehničnega vidika predstavili svoja dela, ki bodo izvedena tekom festivala. Ponuja se nam priložnost za vpogled v kompozicijski proces in izhodišče za razmislek o individualnosti slogov 21.stoletja ter njihovi vpetosti v vsakokratno kulturno-družbeno okolje.

Četrti koncert festivala bo pravzaprav avtorski večer, izveden bo ciklus Nevilla Halla, ki ga bosta uvedli in zaključili dve verziji skladbe za pihalni kvintet (eye-glitter out of black air 1, 2), vmes pa se bo zvrstilo pet solističnih skladb za vse instrumente v zasedbi. Skladbe so nastajale od leta 2000 in so povezane preko kompozicijskega razvoja – vsaka skladba predstavlja revidirano verzijo tehnike predhodne, vendar uporabi vsakič drug material. Kljub temu, da letnice nastanka skladb razen oklepajočega kvinteta niso letošnje, je bila do sedaj izvedena le and, out of nothing, a breathing, hot breath on my ankles za flavto.

Iz slovenskih skladateljskih vrst sta noviteti prispevali še skladateljici Nina Šenk in Bojana Šaljić Podešva. Šaljićeva v skladbi Prepih pihalni kvintet ozvoči in dislocira od občinstva, tako da dogajanje pravzaprav poteka v virtualnem prostoru. Skladba ...glitzert, flimmert, vergeht... Nine Šenk je pisana za velik ansambel in sopran in bo kot zadnja skladba na festivalu združila vse tri sodelujoče zasedbe.

Slowind nam letos omogoča, da sami damo priložnost čisto novemu, pri nas še nikoli slišanemu repertoarju. Odprimo ušesa za najnovejšo glasbo.

Anja Brezavšček

Tako rekoč popolno

19.8., Cankarjev dom
Londonski simfonični orkester, Valerij Gergijev (dirigent), Sergej Hačatrijan (violina)
Program : J.Sibelius, G. Mahler
www.ljubljanafestival.si

Londonski simfonični orkester se brez dvoma uvršča med pet najboljših orkestrov na svetu. Kot je bilo v ocenah opozorjeno že ob njihovem lanskoletnem nastopu na Ljubljanskem poletnem festivalu, je metodologija sestavljanja takšnih »lestvic« pogosto dvomljiva, če ne že kar neprisotna, a vendarle je lastnost, ki po našem mnenju ta orkester uvršča v sam vrh svetovnih orkestrov (in zaradi katere so, mimogrede, njegovi glasbeniki med najbolj priljubljenimi »tezgarci« v raznih hollywoodskih studijskih orkestrih) mehkoba zvoka. Zavedamo se, da je mehkoba zvoka med ocenjevalci (pre)pogosto rabljena krilatica, ki zveni sicer zelo učeno, povprečnemu bralcu pa ne pove kaj dosti. Temu dejstvu navkljub se nam zdi, da je ob poslušanju kakšnega, recimo, na območju Alp delujočega (in s tem ne mislimo zgolj na provinicalne, ampak tudi na takšne, »s trebuhom zunaj«) orkestra in Londonskega orkestra, tudi ta povprečni koncertni obiskovalec primoran ugotoviti, da je zvok drugačen: manj steklen, če hočete, manj kovinski, ali preprosto: bolje tvorjen. Druga (a morda, sploh med »celinskimi« dirigenti, manj cenjena) lastnost tega orkestra pa je sposobnost skupnega muziciranja in nepodrejanja, če se njihova interpretacija ne sklada z dirigentovo (recimo rogovi v začetki Scherza pri Mahlerju), kar pa, brez dvoma, vpliva na še kvalitetnejši končni izdelek; konec koncev morajo igrati tako mehko, da se med seboj vedno slišijo ...

V prvi polovci večera se je skupaj z orkestrom in dirigentom Valerijem Gergijevim predstavil mlad armenski violinist Sergej Hačatrijan s Sibeliusovim Koncertom za violino in orkester. Brez dvoma se tudi ta koncert uvršča na »lestvico« treh najtežjih koncertov za violino na svetu. A Hačatrijan mu je bil še kako kos: tehnično ga je skoraj v celoti izigral; smiselno, torej v razumljivo celoto, povezal pogosto dokaj razdrobljeno, fragmentarno gradivo; in nas navduševal s tihimi a vseeno polnimi, prodornimi pianissimi. Torej se je predstavil kot že zelo zrel umetnik, sposoben podajanja zaokroženih interpetacij. Temu ob rob naj omenimo le, da mu morda manjka le še nekaj odrske prezence in/ali/oziroma samozavesti: zdi se nam, da je prepogosto, ob morebitnih miniskulnih spodrsljajih, (vidno) vrgel puško v koruzo in potreboval kar nekaj časa, da se je ponovno zbral (najočitneje je bilo to ob netočnih dvojemkah pri prvem solo nastopu v Allegro moderatu). Maestro Gergijev in Orkester sta solista odlično podprla; po izkušnji z Macujevim smo se namreč bali, da bo dirigent ponovno prepogosto samosvoj, a temu ni bilo tako, saj je Gergijev na koncertu precejšen del energije porabil za neprestano tišanje orkestra, ki pa mu vseeno dovolil v ospredje, ko je vedel, da si to lahko dovoli. In s tem, verjetno nehote, kakšen piano spremenil v mezzoforte.

Izvedba Mahlerjeve Pete simfonije v drugi polovici večera je bila tako rekoč popolna (skoraj)! Stavki so bili oblikovani neverjetno plastično, teatralno (da, celo povedno), glavni karakterji stavkov pa jasno izraženi: od umirjene, stroge, a nikakor deprimirajoče Žalne koračnice, preko Viharne razgibanosti, ki je na trenutke res postala (kot piše Bernstein) tornado, do lažjega, celo norčavega Rondoja. Edinole Scherzo je bil dolgočasen (med njim mi je uspelo prebrati zelo zanimiv koncertni list, v katerem so navedeni tudi vsi člani Londonskega simfoničnega orkestra, od direktorice do arhivarja!), a sicer krepak, kot piše v partituri. Da, za Mahlerja pogosto rečemo, da je tako ali tako vse v pratituri (ki se je je Gergijev sicer zvesto držal, to je treba priznati), a se nam le zdi, da bi kakšen alpski orkester le lahko vdihnil malo več življenja v krepke valčke. Saj veste kaj mislim: ein bischen Wienersich... vsaj pri tolkalih. Kar nas je presenetilo je bilo to, da je pri nekoliko lucidnejših orkestracijah do tega sloga igranja celo prišlo, pri glomaznejši pa ne. Morda pa je to ta druga lastnost tega orkestra. Brez dvoma pa si tako orkester, kot maestro, kot tudi Festival, ki je večer zasnoval, zaslužijo čestitke, tudi za neverjeten forte fortissimo ob koncu Simfonije, ki je ostal zvočno mehak. 

Aljoša Škorja

Italijanski večer

16.8., Križanke

Baročni orkester Collegium Pro Musica, Federico Guglielmo (violina), Stefano Bagliano (kljunasta flavta in dirigent), Paolo Faldi (oboa)
program: A. Vivaldi

www.ljubljanafestival.si

Prebivalcem, ki so živeli na ozemlju današnje Italije, je treba priznati, da so zelo močno vplivali na potek (če gledamo evropocentristično) svetovne zgodovine: na njihovih tleh so Etruščani prvi gradili kupole, iz Večnega mesta je vladala velika Rimska država, prav tam se je rodil in (najverjetneje) kodificiral gregorijanski koral, v Firencah so »iznašli« opero in – kakopak – to ozemlje je dalo tudi avtorja, ki s s svojim opusom predstavlja vrhunec baročne koncertantne glasbe, torej Vivaldija, kateremu je bil v celoti posvečen koncertni spored. Seveda pa ne smemo pozabiti, da je Italija (!) sproducirala tudi kakšno temnejšo zgodovinsko osebnost, in da se Italijani radi »naredijo francoze« (v čemer so, kot smo se ob prenekaterih spodrsljajih lahko prepričali tudi na koncertu, mojstri) in nanj prepogosto pozabijo.

Poleg Vivaldija (čigar koncerti so bili razvrščeni v zelo zanimivo in sveže zaporedje), je bil v ospredje koncertnega večera postavljen igralec kljunaste flavte, ki naj bi hkrati opravljal tudi vlogo dirigenta, Stefano Bagliano. Preostali člani sicer povsem solistično zasedenega orkestra pa so ostali praktično brezimni. K sreči je bil omenjen še prvi violinist, Federico Guglierno, na katerem je v resnici slonelo metrično vodenje sestava (!), ki pa je bilo pogosto spričo nespretne postavitve dokaj zahtevno če ne že nemogoče. Čembalist (v našem primeru -ka), na katerem bi že zaradi historičnih, če že ne praktičnih razlogov, moralo sloneti breme taktiranja, pa je bil pomaknjen povsem v ozadje.

Prva dva koncerta (Pomlad in Jesen) sta bila milo rečeno zelo slabo izvedena. Najbolj moteč dejavnik so bili neusklajeni začetki; dirigent-flavtist je namreč s svojim telesom povsem zakril vzmah, dih pa je bil po pravilu v povsem drugem tempu. Zunanji stavki so bili (po vstopu, seveda) sicer povsem solidno izvedeni, s prenekatero duhovito domislico, ki pa je bila pogosto zgolj koreografsko nakazana, do njenega zvočnega udejanjenja, žal, ni prišlo. Najhujša pa sta bila druga – počasna – stavka, polna nekega neutemeljenega patosa in povsem neinventivna: pri solo flavti smo recimo pogrešali kakšen okrasek ali vsaj messa di voce (zapirnja oči od čustvene bolečine, pa, recimo, nismo potrebovali), predvsem pa smo od čembalistke pričakovali kaj več kot zgolj v agogiki romantično preigravanje razloženih akordov.

Ko so pihala zapustila oder, pa se je z Nevihto na morju predstavil praktično drug orkester. Vlogo dirigenta je sedaj uradno prevzel Guglierno in orkester mu je z veseljem sledil. Grozeče gradacije bližajoče se nevihte so bile izvedene nadvse subtilno in teatralno, agogika je bila vseskozi prisotna in baročno še kako ustrezna, tu in tam pa smo celo zaslišali kakšen okrasek.

Po premoru se je orkester nekoliko zbral. Izvedba Liščka je bila zelo solidna; vlogo dirigenta je še vedno opravljal violinist, saj se je flavtist predstavljal kot solist. In to nalogo je opravil izvrstno; tehnično ne najlažje pasuse je izigral briljantno in brez pretiranih (vidnih) muk. Vseskozi pa mu je tudi uspelo zadržati lahkoten, ptičji, karakter. Nato sta sledila še Zima in Poletje, ki sta bila izvedena bistveno bolje kot prva koncerta, a prenekatera pomanjkljivost se je, tudi po pavzi, obdržala.

S koncerta smo tako odšli z zelo mešanimi občutki. Določene stvari so bile skorajda poplne, spet druge na ravni nižje glasbene šole. In nehote smo se spraševali, ali si morda Vivaldi le ne zasluži malce več popolnosti. (No, konec koncev so pa Italijani igrali Italijana.)

Aljoša Škorja

Umetniki so prepričali

19.8., Cankarjev dom
Londonski simfonični orkester, Valerij Gergijev (dirigent), Sergej Hačatrijan (violina)
Program : J.Sibelius, G. Mahler
www.ljubljanafestival.si

Izbira programa Londonskih simfonikov z Gergijevim na čelu je bila zagotovo vse prej kot naključje. Sibelius in Mahler, umetnika, ki sta si po umetniškem ustvarjanju tako blizu, a vendar tako daleč. Leti nastanka Sibeliusovega Violinskega koncerta in Mahlerjeve 5. simfonije skoraj sovpadata, obe deli pa zaznamujejo kontrasti v razpoloženju. Tako Sibeliusov koncert kot Mahlerjeva Peta sprva nista doživeli uspeha in hvale, ki ju imata danes. Violinski koncert zaradi slabe pripravljenosti solista, simfonija zaradi prezahtevnega glasbenega jezika za takratno publiko. Prvi izvedbi sta tako v zgodovino zapisani kot neuspešni, kar pa za tokratno izvedbo ne moremo trditi.

Mladi violinist Sergej Hačatrijan je svojo solistično vlogo predstavil na izredno visoki ravni. Začetni pianissimo vstop orkestra je bil mehak in skoraj neslišen in je tako odlično pripravil vstop solista, ki je že v uvodnih taktih prepričal s polnim, a ne grobim, ter občutenim tonom, ki se je nežno razprostrl s Stradivarijeve violine. V nadaljevanju je Violinski koncert potekal v znamenju precizne intonacije ter tehnične dovršenosti. Hačatrijan se je v prvem stavku koncerta, Allegru moderatu, sicer nekajkrat boril z rahlimi tehničnimi težavami, ki pa so bile, po mojem mnenju, bolj zbranostne narave, torej zgolj slučajne. Omenjene nepazljivosti pa vsekakor niso zasenčile prepričljive predstave armenskega violinista v drugem in tretjem stavku, kjer je ponovno dokazal, da je tako muzikalno kot tudi tehnično talentiran mlad violinist. Orkester je Hačatrijanu ponudil odlično spremljevalno vlogo. Ni se posebej izpostavljal, izrazno ali dinamično,če le-to ni bilo potrebno, in tako solistu omogočil, da je lahkotno izžareval dvojnost mirnosti ter dramatičnosti. Odlično sodelovanje orkestra in solista ter posledična zvočna zlitost je še poudarila že tako visok nivo glasbenega poustvarjanja. Po zasluženem velikem aplavzu nas je mladi umetnik razveselil tudi z dodatkom, ki pa je marsikoga presenetil. Mislim, da je večina poslušalcev nabitega Cankarjevega doma pričakovala stavek iz Bachove Sonate ali Partite za violino solo, Hačatrijan pa je dodal armensko pesem.

V drugem delu koncerta sta nas Gergijev in Londonski simfonični orkester dokončno očarala z izvedbo Mahlerjeve 5. simfonije. Orkester je deloval enotno, tako znotraj posameznih sekcij kot tudi celota in tako tudi najvidnejši spodrsljaj v zadnjem pizzicatu v violončelih in kontrabasih na koncu prvega stavka skorajda ni omembe vreden. Orkester se je dokazal tudi s posameznimi solističnimi vložki. Posebej moram pohvaliti trobentača, ki je s čistim tonom prevzel že v uvodnem pogrebnem maršu, v tretjem stavku pa se mu je pridružil prav tako odličen hornist. Godala so v četrtem stavku simfonije, Adagiettu, Mahlerjevem ljubezenskem pismu bodoči ženi Almi, prevzela z dinamičnimi razponi od nežnih pianissimov do občutenih fortissimov. Orkester je Gergijevu sledil kot mačka miški, njihovo medsebojno sodelovanje je bilo vrhunsko. Tako smo poslušalci lahko začutili vse spevne, sladke, pa tudi dramatične motive Mahlerjeve mojstrovine izvedene tehnično in intonančno brezhibno.

Umetniki so torej prepričali in dokazali, da so vredni slave svetovnega kova ter da jih z lahkoto uvrščamo v sam vrh umetniške poustvarjalnosti. Programsko je bil koncert pisan na kožo romantičnim dušam, mislim pa, da po taki izvedbi tudi tiste najhladnejše niso ostale nedotaknjene.

Urška Trček

S Tarkovskim bi doživeli ekstazo

11. in 12.8., Cankarjev dom

produkcija Marijinskega gledališča iz Sankt Peterburga

R. Strauss: Žena brez sence

www.ljubljanafestival.si
www.mariinsky.ru

Srečo imamo, da nam je letos Festival Ljubljana postregel z opernim delom, ki ga na slovenskih odrih še nismo videli. Že Mariborska opera je šla korak naprej od Puccinija do Čajkovskega, tokrat pa je Mariinsko gledališče z Valerijem Gergijevim še stopnjevalo slovensko repertoarno evolucijo vse do Straussove simbolistične mojstrovine z naslovom Žena brez sence. 

Za mnoge največje skladateljevo delo diseminacijsko škropi pomen na vse strani. Nadvse prepričljivo je zmožno nagovarjati tudi dandanašnji brezbožni čas, saj se zgodba snuje na osnovi poklona zakonski ljubezni, ki ima za svoj višek rojstvo otroka, ta pa indeksikalno zlahka prehaja tudi v poklon človeštvu. Barvarjevo ženo lahko v tem kontekstu razumemo kot perspektivno sodobno žensko, ptico, ki ne želi biti ujeta v kletko zakona, žensko ki ji materinstvo pomeni neželeno odgovornost, ki bi lahko preprečila uresničitev njenih sicer praznih fantazem. Na drugi strani pa zveza Cesarja in Cesarice aludira nezadostnost telesne ljubezni, kar je konec koncev tudi razlog zakaj »žena nima sence«. Senca gor ali dol, zdi se, da para le nista neplodna, pač pa uporabljata neke vrste (metafizično?) kontracepcijo. V cesarskem paru poskrbi zanjo moški, v delavskem pa žena (dobra šala bi bila če bi bil sponzor predstave Durex). Edini v resnici neploden karakter je Dojilja – frigidna angleška varuška? Končno je nadvse pomembna tudi Cesaričina težnja po sestopu v zemeljski svet. To, da se preda smrtnosti zavoljo svojega ljubega je znak najbolj avtentične in iskrene ljubezni, ki smo ji priča na primer tudi v Wagnerjevi Valkiri, ko se na podoben način Siegmund odpove Valhali. 

Kako je nakazana izhodišča realiziral režiser Jonathan Kent? Slovenskim tlom verjetno prijetna osvežitev, a nič več kot to. Zdelo se je, da režija bolj pojasnjuje kot pa odpira nova vprašanja (kar je sicer ob pomensko zahtevnem delu na nek način smiselno). Tako jasno predstavi diametralno nasprotje med svetom duhov in zemeljskim, prvi zavit v spiritualno meglico, drugi prestavljen v stanovanje družine delavskega razreda. In v takšni ikonični maniri vse do konca: sokol je sokol, kamen je kamen, Barvar je barvar…

Izjemno zahtevno partituro neverjetno diferencirane orkestracije in napredne harmonije, ki je bila po Kavalirju z rožo korak nazaj proti Elektri in Salomi, je orkester Mariinskega gledališča predstavil na najvišjem nivoju. Gergijev ima očitno v sebi nekaj demonične agresivnosti, a na glasbeno bistvo uglašene in popolnoma drugačne od tiste »našega« Pehlivaniana. Gergijeva veže na apolinično le tanka nitka, pa tudi to na trenutke pretrga in naposled se iz oči v oči srečamo z bogom glasbe, Dionizom. Od mogočnega rohnenja v Cankarjevem domu še neslišane zvočne kapacitete, pa do subtilno tihe čarobnosti tonov in vse to v vpregi dramatike. Višek smo doživeli proti koncu drugega dejanja, finale pa je bil morda le malo pretanek in nedomišljen. Orkestrski solisti so nas spravljali v ekstazo. Težko opisljivo.

Pevski solisti niso zaostajali za prvovrstnostjo orkestra. Cesarica, festivalu že znana Elena Nebera je navdušila tako pevsko kot igralsko. Njen glas je bil suvereno kos tudi mnogim najtežjim odsekom za dramatičen/koloraturni sopran, poleg tega pa ji je vse skupaj uspelo zliti z neverjetno (tudi telesno) privlačnim nastopom senzualnosti v prvem dejanju in pretresljivim mentalnim mučenjem pred odločitvijo v zadnjem. Tudi njena zemeljska vzporednica, Barakova žena, v vlogo katere je bila postavljena Olga Sergejeva ni bila manj kot odlična. Fenomenalno je zarisala karakter sanjavo-nezadovoljne žene, ki se noče pokoriti zakonskemu odrekanju, na koncu pa ji v kontrast podelila primerno obžalujoč glas sprave. Zdaj bi na vrsto moral priti slabši pevec, ampak z odliko je potrebno označiti tudi zlobno Dojiljo, Olgo Savovo. Tudi oba moža nista razočarala, vseeno pa je bil Edem Umerov v vlogi Baraka nekoliko v ozadju, morda tudi zaradi nekoliko lažjega pevskega parta.

Bojim se, da bomo brez potovanja morali še lep čas čakati na naslednjo glasbeno odličnost takšne vrste. Upam, da ruski prispevek k slovenski glasbeni kulturi ne bo le mimobežna atrakcija, pač pa podlaga za produktivna razmišljanja o naši kulturni politiki. Kajti »gostitelji smo, a tudi vabljeni!«

Aljaž Zupančič

Kratka video predstavitev produkcije

Od raja do ... pekla!

26.7., Slovenska filharmonija

Sinfonia Varsovia, Vadim Repin (violina), Sergej Tarasov (klavir)
program: W. A. Mozart, A. Dvoržák, A. Schnittke, C. Bizet/F. Waxman
www.ljubljanafestival.si

Program večera je bil zelo premišljeno in pametno zastavljen, vendar je grožnjo predstavljala prav izbira sama. Ljudske množice so sicer vedno navdušene nad glasbo, ki jim je bolj poznana in obenem tudi razumljiva. Ravno tu pa tiči zanka, ki se je izvajalci morda niti dobro ne zavedajo. Priljubljen program je namreč ravno zato potrebno zelo dobro in dosledno odigrati, saj je v ušesih poslušalcev izzvenela že prenekatera dobra in tudi slaba izvedba.


Po izbranem programu so nam za začetek (in tudi za konec!) na zlatem pladnju servirali Mozartov Divertimento. Brez kančka slabe vesti lahko rečem, da je bila to najboljša točka večera. Sam ton godalnega orkestra je bil komorni, barva orkestra pa je bila v izrazito Mozartovem duhu; vesela, igriva, lahkotna in žametna. Nekje v podtonu je bilo zaznati tudi tiste bolj subtilne občutke in misli, ki jih je Mozart tako previdno zavil v različna glasbena sredstva, ki jih lahko samo najbolj glasbeno dojemljivi orkestri na čutno prefinjen način prenesejo na poslušalce. Način, kako je poljski orkester vodil Mozartovo glasbeno misel, je bil resnično neverjeten, saj so bile same linije posameznih orkestrskih sekcij dobro slišne, enakovredne ter so gladko prehajale druga v drugo. Dinamična doslednost orkestra je bila resnično neverjetna, takšen žametni piano na slovenskih glasbenih odrih redko slišimo. Slednjemu bi sicer za protiutež na trenutke bilo potrebno dodati le nekoliko bolj mogočen forte. Večja nepravilnost, ki je morda malce zamajala dobro zastavljeno ogrodje Mozartovega glasbenga dela, je bil Allegro prvega stavka, ki je bil interpretiran prehitro. Tretji stavek tako ni prišel do izraza, kot bi bilo potrebno za dosego večje efektivnosti.

Sledil je Dvoržák, ki je na začetku zazvenel nekoliko ”mozartovsko”, vendar ko je prišlo v orkestru do miselnega preskoka (z zamudo), smo lahko zaznali prave Dvoržákove barve. Glasbenikom muzikalnosti in srčnosti ne moremo očitati, a kljub temu je bila Dvoržákova stvariev precej slabo in nekoliko površno dodelana. V oktavnih ponovitvah prve teme 2. stavka je bila problem intonacija, nejasen ritem in slaba artikulacija pa sta zaznamovala začetek 5. stavka. Omenjene pomanjkljivosti so bile posledica slabe odzivnosti orkestrašev in ne krivda koncertnega mojstra, ki je kljub vsem vzponom in padcem zelo spretno vodil orkester. Takšnega muziciranja in tako preciznih kretenj, ki bi uspele nakazati vsako frazo, imele vizijo za naprej in obenem še dajale pravo mero pozornosti vsaki sekciji, resnično ne gre srečati vsak dan. Vsa slava in čast mu!

Sledil je težko pričakovani drugi del z ruskim violinistom Vadimom Repinom. Najprej sta nam s pianistom Sergejem Tarasovim postregla s šestim Concertom grossom skladatelja A. Schnittkeja. O pianistu ne gre reči nič slabega, interesantno ga je bilo opazovati, kako mu je uspelo v vsak ton posebej vdahniti energijo in jo zadržati do konca. Na trenutke bi mu lahko v njegovi interpretaciji očitali le malce preveč agresivnosti. Orkester je odigral svojo vlogo korektno in zadovoljivo, sicer pa brez kakšnih presežkov. Čutiti pa je bilo, da je bila pianistu kar prepuščena vloga ”prve violine”. Repinova interpretacija je bila namreč bolj kot ne meglena ter je le sledila ideologiji in izvedbi pianista skozi celotno delo.”Vročica večera” pa se še ni polegla s poznano predelavo Bizeteve opere, Waxmanova Carmen fantazija. Pričujoča izvedba Repina človeku kar ni dala zajeti sape. Od presenečenja namreč. In to slabega. Violinist je odigral približno tretjino napisanega v notnem tekstu, da ne omenjamo prav začetniških intonačnih problemov, agresivnosti v tonu in še bi lahko naštevali. Ne bi izpostavila nobenega dela posebej, ker se je solist z dotičnimi problemi spopadal od začetka pa do … no vsaj konec je bil za protiutež ostalemu približno dodelan, tako da je lahko, kljub nenehnim turbolencam, Repin le končal v velikem slogu. Največja ”radost” pa so bili dodatki, ki so sledili (celo trije!). O le-teh ni vredno izgubljati besed, saj so bili v posmeh tako poslušalcem kot solistu. Za primer gre omeniti izvedbo, sicer čudovitih, Bartókovih Romunskih plesov, ko je violinist, s pretirano robustnostjo in agresivnostjo, docela izničil tako prepoznavno avtorjevo subtilnost ljudskosti.

Ob vsem doživetem se mi v glavi ponovno poraja vprašanje, kako svetovno znani glasbeniki vrednotijo slovensko publiko. Velikokrat imam namreč občutek, kakor da bi se svetovna glasbena srenja (seveda govorim posplošeno), ki pride gostovat v Slovenijo, resnično zavedala dejstva, da Cankarjev dom preprosto ni Berlinska filharmonija in da je stopnja njihove pripravljenosti in želja po čim uspešnejšem podajanju glasbe med slovensko poslušalstvo zelo miniaturna. Vprašanje je namreč, s kakšno predstavo pravzaprav pridejo tuji glasbeniki na slovenske odre in kakšna miselnost prevladuje v tujini o našem nivoju znanja in nivoju slušnega dojemanja. Ta polemika je še zavita v tančico skrivnosti, vendar srčno upam, da tančic ni (kot Salominih) sedem, je le ena in da nas ”spodaj” čaka dober in predvsem upravičen razlog, zakaj je temu tako. Nekaj pa kljub vsej skrivnostnosti z gotovostjo lahko zatrdim: Glasbene ”zvezde” svetovnega kova naj si raje poiščejo drugo občinstvo in koncertne dvorane za pospešeno in intenzivno ”vadenje”!

Anuša Plesničar

Da se! Tudi z domačimi izvajalci!

30.7., cerkev svete TrojiceKomorni godalni orkester Slovenske filharmonije, Andreas Mustonen (dirigent), solisti: Lana Trotovšek, Pierre Hommage, Gordana Josifova - Nedelkovska, Daniela Pini, Paola Cigna
program: J. S. Bach, G. B. Pergolesi

www.ljubljanafestival.si

Neradi priznamo, a vendarle nam pisanje sledeče ocene povzroča nemalo preglavic: nekako imamo občutek, da je bil koncert več kot korektno izveden, a nam je akustična podoba neposrečeno izbrane nadomestne lokacije (koncert je bil iz atrija uršulinskega samostana prestavljen v cerkev svete Trojice in ne v Viteško dvorano Križank) posredovala večinoma zgolj nekakšno valečo se, brezizrazno zvočno ploskev (a je bila na sporedu stara glasba). Tako o prvih treh solistih večera (Lani Trotovšek in Pierreu Hommageu na violini ter Gordani Josifovi – Nedelkovski z oboo) ne zmoremo zapisati praktično ničesar, navkljub ne povsem nešolanemu ušesu. Največ zaslug za trud si zasluži že omenjena oboistka, ki je (kako mahlerijansko) – z dvigovanjem odmevnika – vsaj delno poskušala omiliti tako akustiko, kot tudi dejstvo, da so jo postavili na debelo, tkano preprogo. A kaj, ko je to počela le v pasusih glasnejših od mezzo forte, pri tišjih pa je svoje glasbilo nagnila nazaj proti tlem (oz. preprogi) in nas s tem prikrajšala za užitek subtilnejših izpovedi. A vendar je treba priznati, da je akustična podoba cerkve omogočila neverjetno pretresljive pianissime v drugem delu, torej pri Stabat Mater, ki so bili naravnost ganljivi (v mislih imamo predvsem vrstico cum emisit spiritum, tu zapisano brez iktusnih zaznamkov, za razliko od koncertnega lista).

Tako smo se nehote precejšnji del koncerta spraševali, ali so umetniki pred njim sploh izvedli/opravili tonsko vajo v cerkvi. In glede na (pre)pogoste intonančne netočnosti v orkestru imamo občutek, da je odgovor ne. Škoda. (Zanimivo: pri solistkah drugega dela, smo se spraševali, če sta sploh izvedli skupno vajo. Sicer, priznamo, zaradi malenkosti, ki pa je vendarle motila, namreč: Daniela Pini je celoten Pergolesijev oratorij pela v latinščini z italijansko izgovorjavo, Paola Cigna, pa se ji je pridružila nekoliko kasneje, torej po, recimo, skupnem pasusu iuxta crucem, ko sta sever in jug nespodobno trčila).

Nasploh nas je od prvih nekaj tonov razveseljevalo, da je Andres Mustonen predlagal Komornemu godalnemu orkestru Slovenske filharmonije, da prevzamejo starejšo tehniko igranja, in da so oni sprejeli njegov predlog! S tem so dosegli presenetjivo mehak zvok, ki ga od slovenskih orkestrov nismo pogosto deležni. Nasprotno pa ne razumemo, zakaj niso prevzeli še starejše postavitve orkestra. Zares dobrodošla in z gledišča izvajalne prakse nunjna je bila tudi odločitev, da izvedbo opremijo z nenapisanimi, a pričakovanimi okraski. Resda so bili v naprej določeni in nekajkrat okorno izvedeni (dirigent je pač pozabil, da pred seboj nima Glasbenega vrtička, in da mora oddirigirati vse note, saj naši orkestraši pač niso vajeni igranja baročnih okraskov) a zelo razveseljujoči.

Kot že zapisano, prvi – Bachov – del ni pustil bistvenega vtisa, tudi glede podajanja vsebine ne. Nas je pa Mustonen naravnost presunil s svojim razumevanjem in podajanjem vsebine Stabat Mater. Tempi so bili pogosto zelo samosvoji in labilni (sam uvodni del; pa, recimo, popolna zaustavitev pri že omenjenem cum emisit; pa danestakoimenovani accelerandi pri fac me tecum vere flere itd.), a še kako ustrezni, prav tako dinamika. In dirigent je od izvajalcev neusmiljeno zahteval, da njegovo vizijo izpolnijo, tudi od solistk. In na trenutke se nam je res zazdelo, da cel korpus skupaj čuti in prosi za delež bolečin.

Torej, da se! Tudi s slovenskimi izvajalci!

Aljoša Škorja

Privlačna v svoji nedosegljivosti

22.7., Križanke

produkcija Opere in Baleta SNG Maribor

P. I. Čajkovski: Pikova dama

www.ljubljanafestival.si

www.sng-mb.si

Kaj bi opera brez ljubezni (za operne navdušence verjetno velja tudi obratno)? Seveda tudi pri Čajkovskem brez nje ne gre. Je glavno gibalo notranjosti protagonistov in s tem tudi pričujoče opere, ruske mojstrovine Pikova dama. Seveda pa ljubezen oziroma bolje rečeno zaljubljenost vedno hodi z roko v roki s hrepenenjem, ki izvira prav iz neizpolnjenosti gorečega čustva. Da fantazma preživi se ne sme uresničiti. Opera je tako deljiva nekako v dve fazi, ki jo dobro ponazorita odlomka iz dveh Zajčevih pesmi:

Biti kaplja na tvojih prsih,
biti svetla čista kaplja
na žejni koži,
biti nemirna kaplja,
na vročih prsih,
biti posrkana kaplja na tvojem telesu.

(Dane Zajc, Biti kaplja)

Odvrzi tenčico, Magdalena.
Jutri boš stala v pršeči svetlobi sonca
naga. Ponižana.
Moja.

(Dane Zajc, Gotska okna 2)

Ko Bella Incognita postane Cognita, izgubi svoj pridevnik. Čajkovski je skladatelj tega paradoksa par exellence. Zdi se, da glasbo Čajkovskega tako najbolje opiše kulinarična kategorija sladkokislega. Torej, kako dobra je bila mariborska kitajska restavracija? Veliko (potencialno dišečih) vonjav se je porazgubilo že zaradi lokacije, postrežba (režija) je bila slaba (vseeno nismo naleteli na samopostrežno menzo), je pa bila hrana (pevci) okusna in dobro začinjena, čeprav so bile priloge (orkester) narejene z manj občutka. Trije sončki in pol.

Izbor Križank kot prizorišča bi nam moral sugerirati kar nekaj neprijetnih vprašanj. Akustika primerna za Marilyna Mansona ni (nujno) primerna tudi za Čajkovskega. Ampak pustimo to. Bolj me skrbi, da je opera podlegla izenačevalniku, ki ga upravlja kapitalistični bog. Se pravi, da med Mansonom in Čajkovskim res izgineva vsakršna razlika. Da je opera lahko šov namenjen bolj premožnim, to vemo. V svojem jedru pa vseeno ni lahkotno razvedrilo, ki se lahko staplja z zvoki še enega prijetnega poletnega večera. V tem primeru gre za zbijanje njene substance na odvraten skupni imenovalec – meče se jo (če ostanemo v kulinarični jezikovni igri) v nek čuden golaž, ki je neokusen preprosto zaradi tega, ker je v njega vrženo dobesedno vse: od povoženih mačk do tartufov.

Tudi režijo Diega de Breae sem videl v podobni luči. Priča smo bili veliko zanimivim, a brezzveznim domislekov, ki niso zgradili smiselne in s tem povedne celote. Zakaj ima Liza v sceni, po tem ko se vda Hermanu, na obrazu zlato masko? Ne bi bilo bolj smiselno obratno – da bi Liza nosila masko prav do trenutka združitve? Kajti Hermana je zanimala predvsem v svoji nedosegljivosti in brezimenskosti. Ko se oboje z združitvijo razblini in si Herman zabode novo željo – željo po odkritju skrivnosti treh kart – ga Liza ne zanima več. Herman naposled »uresniči« obe svoji želji: dobi Lizo in spozna skrivnost treh kart. In ravno ti dve uresničitvi sta zanj pogubni. V bistvu koreninita vsaka v svoji želji (Herman v 1. dejanju govori o »izgubi miru«), rešitev pa se ponuja v Schopenhauerjevi ukinitvi volje.

Tako bi bilo smiselno zarisati lok, ki se pne od hrepenenja Hermana, ki ob uresničitvi ukine samo sebe in se s tem prevesi v Lizino hrepenenje, hkrati pa rodi novo hrepenenje Hermana – željo po spoznanju kvartopirske skrivnosti. Vsaka pot pa se konča s smrtjo. Logično. Vsak drug konec bi bil že preveč za ženske srednjih let. Nauk zgodbe je lahko (med drugimi – npr. da so igre na srečo zanimive zaradi stalnega in hitrega menjavanja sreče in nesreče, ugodja in neugodja, kar rezultira v poudarjenem občutku »da živiš«) ravno nezaupljivost do možnosti realizacije fantazme – če jo želimo uloviti za vsako ceno, če kot Herman »igramo do konca«, potem se nam po Pikovi dami (in psihoanalizi) sodeč ne piše dobro.

Ravno to gonjo po realizaciji želje je Janez Lotrič dobro in prepričljivo realiziral. Njegov glas je bil zanesljiv, samozavesten, nekatere nepravilnosti pa so se v bistvu lepo ujele s Hermanovim notranjim nemirom. Vsekakor zvezda večera. Tudi Elena Nebera v vlogi Lize ni razočarala, prav tako pa je bila svojemu karakterju primerno nekoliko v ozadju. Glede na kritike predstave v mariborskem gledališču smo najbrž pogrešali Marjano Lipovšek v vlogi grofice. Ni kaj, zgleda da Lipovškovi vloga tečne/prevarantske babice/matere (poleg grofice še Klitemnestra) nadvse ustreza. Če omenim še Lizinega zaročenca, ki je kot lik šolski primer intelektualne k… lahko spet rečem, da je svojega Jeleckega Marjan Jovanovski prilično obarval s ponosno barvo, polikanostjo in glasovno zateglostjo.

Zbor je nekoliko nihal (včasih neuravnovešeno, včasih pregrobo, včasih premilo), vseeno pa je bilo opazno postopno dvigovanje kronološko vzporedno. Otroški zborček je bil, hm, srčkan. Orkester ni ravno navdušil – če odmislimo napake instrumentalistov (trobila) lahko zamero kuhamo predvsem do dirigenta Janka Kastelica. Orkester pod njim je sicer igral tekoče, a je na trenutke pomešal vlogi spremljave in izstopanja. Za še nekoliko bolj problematično se je izkazalo glasbeno komentiranje/interpretiranje drame. Dirigiranje Kastelica ni obelodanilo poglobljenih premislekov. Bilo je nekaj svetlejših trenutkov prave muzike, a premalo da ne bi ostali lačni.

Kljub vsem mojim pripombam pa ne mislim, da mariborska opera ni opravila dobrega dela. Šla je pomemben korak naprej od Puccinija, ima režiserja, ki dejansko (vsaj) nekaj dela, vpoklicala je dobre slovenske pevce, ki so dali vse od sebe. Kljub zgoraj omenjenim pomanjkljivostim so Mariborčani delovali prepričljivo in samozavestno. Na koncu jim lahko čestitamo, v naši čestitki pa mora biti – v stilu Hermanovega večnega hrepenenja – zapakirane še nekaj želje po še boljši operi, ki jo lahko iz Maribora gotovo dobimo. Pogled na prihajajoči spored odpira to možnost in napoveduje boljše čase za slovensko opero, čeprav s centrom v štajerski prestolnici.

Aljaž Zupančič

Zaslužene ovacije za Münchenske filharmonike

18.7., Cankarjev dom
Münchenski filharmoniki, Thomas Hengelbrock (dirigent), solisti: Luba Orgonasova, Christian Elsner, Reinhard Hagen
program: J. Haydn: Stvarjenje
www.ljubljanafestival.si

Proces ustvarjanja oratorija Stvarjenje je bil naporen projekt s katerim se je Haydn mojstrsko spopadel. Glede na to, da se da glasbo »uživati« na več načinov, lahko tudi eno skladbo doživimo večplastno. Srečo pa imamo, če se nam ta večplastnost razkrije na koncertu. Münchenski filharmoniki so v tokratni izvedbi mojstrsko izpolnili svojo vlogo, čeprav bi verjetno lahko nekatere plasti še izpilili.  

Uvod se je s svojo predstavitvijo vesoljnega kaosa pričel s presenetljivo milino. V skoraj sramežljivih začetnih izbruhih (timpanov) ni bilo čutiti velikega poka niti kakšnega grandioznega pompa. Vse skupaj se je s prefinjenimi frazami in subtilnimi niansami stopnjevalo v enem loku do najpomembnejše besede »Licht«, ki je v zboru zazvenela v vsej svoji moči in popolni bogati zvočnosti. Šele v tem trenutku se je nakazal dramatični karakter oratorija, ki je ostajal prikrit v uvodu.

Dirigent Thomas Hengelbrock je s svojimi jasnimi in preciznimi gibi ter sproščeno obrazno mimiko dosegal odzivnost orkestra, kateremu ni manjkalo dinamične prožnosti. Tako so tudi jasno zaokrožene točke med seboj delovale pretočno in kot logične celice večje celote. Z vnetim odnosom je dirigent vplival na povsem poenotena korpusa zbora in orkestra. Medsebojno ujemanje je še dopolnjeval prečiščen ton v godalih in razen malo tonske hrapavosti v začetku pri flavtistu (solo) izpiljen zvok pihal. Zelo lepo fraziranje je imela oboa. Godala so pokazala mojstrstvo v izpiljenih pasažah tonskega slikanja in enotnem agogičnem gibanju. Dinamično stopnjevanje v orkestru se je z jasnostjo prelilo v oris sončnega vzhoda in s kontrastom še pripeljalo mesec na koncu prvega dela oratorija. Enotnost celotne interpretacije je slonela na temelju poglobljenega znanja, kar se je slišalo v zboru in orkestru. Predvsem navdušujoč je bil zbor z izjemno barvno pestrostjo in tehnično popolnim nastopom. Malo manj prepričljivi so bili solisti.

Sopranistka Luba Orgonasova je s tehnično izpiljenim glasom podajala zaokroženo gladko fraziranje. Pri sami interpretaciji pa se je premalo vživela v vlogi Gabriela, zato je delovala prestrogo. Na trenutke je kljub popolnosti koloratur prevladoval občutek deklamatoričnosti. Njen nastop je kazal večjo vznesenost v tercetih v drugem in tretjem delu oratorija.Toplejši in bolj lirično osrediščen nastop je podal (tenor) Christian Elsner, čeprav se je celo prvo polovico koncerta pojavljala hrapavost v glasu, se je ta po odmoru zmanjšala.Najmanj inspirativen je bil Reinhardt Hagen (bas), ki je s sicer čisto intonacijo solidno nastopil v recitativih, vendar je bila melodika v arioznih delih rigidnejša.

Vsekakor pa je bil to zdaleč najboljši koncert od katerega smo lahko odšli z navdušenjem in novim upanjem. Izvedba na takšni ravni bi morala biti zgled našim orkestrom. Tokrat so bile ovacije popolnoma zaslužene.

Maia Golobič

Sezona pod črto

Čas ob zaključkih abonmajev, ciklov in drugih sezonskih serij ter ob začetku številnih poletnih festivalov je (bil) ponekod tudi čas ovrednotenja doživetega v minuli sezoni. Tak prepogosto pozabljen kritiški žanr bi moral ponuditi široko skico dogajanja ali pač mirovanja na sceni, v našem primeru pa bo (žal) bolj usmerjen v simfonične cikle in na izpostavljanja vredne premike v naših logih. Na blogu je zmanjkalo kar nekaj komentarjev zanimivejših dogodkov, kot je bil na primer nastop izjemnega Iana Bostridgea, zabeležili pa smo na primer vtise o koncertu Simfoničnega orkestra iz Pittsburgha.

Predramljeni trenutki Filharmonije
Orkester SF je skozi sezono nakazoval nekatere prijetne trende in se kajpak oklepal tistih nadležnih. V boljši pol gostujočih dirigentskih moči bi vendarle postavil Clauda Schnitzlerja ali Matthiasa Bammerta, uspešno se je s Šostakovičem pred orkester vrnil tudi George Pehlivanian. Med gostujočimi solisti je bilo več nastopov, ki bi jih raje pozabili. Tak bi lahko bil gotovo violinist Čuan Jun Li – posebej zato, ker je odgovorni za program nedvomno vedel za kako brutalno neobčutljivega, cirkusantsko virtuoznega solista gre. Po sorodni poti se je z Bruchom odpravila tudi Sarah Chang, a uspela zadržati notranjo dinamiko in uravnoteženost. Popolnoma drugačen se je zdel introvertiran pianizem Adama Neimana.

Daleč največja muzika te sezone se je prikradla skozi nastop Kennetha Montgomeryja. Dirigent, ki po referencah na primer sploh ne izstopa, je iz Mozartovega Jupitra napravil véliko glasbeno krasoto – natančnost, enormno domišljijo in povrh vsega polnokrvnega Mozartovega duha. Montgomeryjevega Mozarta bi še poslušali!

Danes lahko kak namig na interpretativne dosežke novega šefa dirigenta Emmanuela Villauma v njegovi izvedbi Beethovnove Sedme. Ob kričeče eksponirani orkestrski moči smo slišali tudi nekaj pozorno oblikovanih pasusov. Vse njegove adute in hibe bi lahko ugledali v fin-de-sieclovskem triptihu, v Izvedbah Mahlerjeve Devete, tretjega dejanja Wagnerjevega Parsifala in Brucknerjeve Sedme simfonije. Filharmoniki so bili sploh v drugi polovici sezone zvočno predramljen orkester, prožen in očitno dovolj voljen. Villaume je lahko delal s solidnim orkestrom, rezultati so znali biti pravi, a ne brez pomanjkljivosti. V Mahlerju se je pokazala njegova nagnjenost k vročičnemu izpostavljanju najbolj eruptivnih delov partiture, zanemaril pa je prenekatero značilnost Mahlerjevega simfonizma. V Wagnerjevi partituri je bil uspešnejši, a vendar je umanjkalo marsikaj pravoverno wagnerjanskega.

Orkester je bil pod Villaumom spreten uzvočevalec afektov, a pri ravnanju z vodilno motiviko še ni dosegal vloge budnega, oprezajočega psihološkega ozadja ter preroškega opazovalca, ki končno razodeva tudi bistvo vseh stvari. A vendar ne smemo mimo tistega, kar resnično veseli. To je pač dejstvo, da je raven Orkestra SF v zadnjem času visoka, poleg tega pa je Villaume po Mahlerju s Parsifalom stopil še stopnico višje v orkestrski urejenosti. Dosegel je dovršeno zvočno oblikovanje, sugestivnost igre glasbenikov, še zlasti pa homogenost trobil. Zdaj je vendar že jasno, da Villaume v Ljubljano prinaša kulturo tona ter muzično prebujenost igre. Če je Emmanuel Villaume torej zanesljiv oblikovalec zvoka, pa to niti ni pospremljeno s poskusom razjasnitve misli Mahlerjevega univeruzma ali fanatičnim brskanjem za resnicami, zapisanimi v Wagnerjevi partituri. Zlitje obojega je pač priborjeno le velikim.

Pogledi, št. 2, 21. april

Zatem je z Brucknerjem pravzaprav sledilo razočaranje, saj se je Villaumu kljub vsej ustvarjalni želji izmuznila prav zvočna prečiščenost orkestra, ki smo jo občudovali še nedolgo nazaj. Po izvedbi Mahlerjeve Druge simfonije na Festivalu Ljubljana se žal počasi razblinja upanje v Villaumove zvočno-oblikovalske sposobnosti. Vendarle pa veseli poteza SF, da bi se koncerti povezovali v pripovedujoče programske linije – da naveza Mahler-Wagner-Bruckner le ni bila izjema.


Redki utrinki Radijskega orkestra
Simfoniki RTV so nadaljevali z velikimi kakovostnimi nihanji iz prejšnjih sezon. Šef dirigent En Šao je bil s Straussom v svoji pravi formi, prav takrat pa je razveselila tudi zgledno naštudirana Ramovševa skladba. V nadaljevanju so bili njegovi nastopi presenetljivo kritični. Razočaral je tako na koncertu, posvečenemu Chopinu, posebej pa na tretjem abonmajskem večeru. Tudi stari znanec orkestra Anton Nanut je bil v Mahlerjevi Peti simfoniji muzikantsko upehan, Nicholas Milton pa je nad Straussovo simfoniko besnel s trdo, destruktivno taktirko. Če je bil nastop K. Montgomeryja bleščeča umetnina filharmonične sezone, bi nekaj podobnega za Radijski orkester prav radi rekli za zmagovito vrnitev Christiana Mandeala in njegovega Brucknerja. Koncert, ki – vsaj tako bi si želeli – odtehta veliko balasta iz sezone!

Programska brezobličnost obeh orkestrov se je letos razgalila večkrat – celo skupaj. Zakaj smo v razmiku nekaj tednov poslušali dve (podpovprečni) izvedbi istega Prvega klavirskega koncerta Čajkovskega? Delujeta v majhnem mestu z manj dogodki, kot pomembnejša središča, domujeta nekaj minut hoje narazen, menda celo živimo v informacijski dobi, a njuni vodstvi ne zmoreta komunicirati, niti malo.

Domači repertoarni deleži in naročila
Naročniški politiki orkestrov sta pravzaprav kar predvidljivi. Simfonični jazz s svojimi odvodi in bližnjimi sorodniki, ki ga že po svoji institucionalni konstituciji gojijo Simfoniki je pogrešljiv del programske identitete. Na to pa radi pozabimo ob kontinuiranem naročanju glasbe domačih umetniških avtoritet – Božidar Kos in Lojze Lebič sta znova pripravila dognani skladbi. Simfoniki so ponudili še koncert Lipovškove glasbe in ga s tem ponovno pravilno prikazali kot pojem trajne resničnosti v slovenski glasbi.

Če so kaj podobnega na primeru Ajdiča in njegove celovečerne predstavitve poskusili v SF, so z zaletom brcnili v temo. Tudi nostalgično impresionistična produkta Šavlija in Mihelčiča bi le težko šteli med uspehe, Bavdkovo noviteto vseeno malo lažje. Prvovrstni polom se je zgodil z Lazarjevim novim izdelkom, napisanim povsem v maniri minimalizma. A ne kakršnegakoli minimalizma ali po bolj splošni matrici te muzike, pač pa jasno in natančno, a tudi slepo nereflektirano po vzoru estetike in tehnik Phillipa Glassa. Človeku se je že kar hitro po začetku zazdelo, da posluša repeticije z ameriške celine, oglašanje orkestra pa potrdi sum, da je celotna stvar – z brzečimi arpeggii v flavtah, brezkončni figuraliki in nedomišljenimi drobci tem, ki se sicer začnejo, kot bi hotele povedati nekaj pomembnega a to svojo namero nato le ponavljajo – zrasla prav na Glassovem zelniku in da se pred nami igra le zato, da bi prikimala še najzlobnejšim stereotipnim pripombam na račun minimalizma.

Na Slovenskih glasbenih dnevih je bilo zaznati kar nekaj stvaritev na visokem nivoju – izjemno izvedbo Lebičevega Koranta, zanimiv ŠIR Urške Pompe, poleg omenjenega Lipovška s Simfoniki pa tudi komorno opero Uroša Rojka. Prav ob Rojkovem delu bi se lahko nekateri glasbeniki iz koncerta MD7 podučili, kako s preprostimi sredstvi ustvariti veliko. In še vedno sem mnenja, da world music, filmske podlage in komponiran, dosledno izpisan džéz nimajo važnega mesta na koncertnih odrih, na katerih je nekdaj domovala velika Umetnost. Sicer pa se mora po svojem bistvu tudi kritika pridružiti razpotjem v glasbeni realnosti.

Ko glasba dobi svojo smer
Srhljivo predvidljivi so lahko včasih umetniški presežki. Kvintet Slowind je že dodobra razkril svoje mojstrsko komorno muziciranje, zadnji festival pa je bolj kot to v ospredje postavil slovensko »odkrivanje« markantne glasbe in karizme Edgrada Varesa. Seveda na način, ki smo ga vajeni – temeljito, večplastno pregneteno, izprašujoče in odgovarjajoče.

Cikel Predihano, ki se je lani nihanje približeval prav čudnim skrajnostim – navdušujočim in skrbi vrednim – se je letos zazrl v spektralizem. Tokrat je bil cikel kreacija novega ansambla Neofonía, še enega dosežka Stevena Loya, tudi umetniškega vodje. Vse skupaj se je začelo z Akustičnimi prostori, ki je pravi opus magnum Gérarda Griseya, nadaljevalo prek številnih trdno zamišljenih del, izstopajoče glasbe npr. Saariahove ali Haasa ter mojstrov med solisti, kot so violist Garth Knox, flavtist Aleš Kacjan v Murailovih Etrih ali pianistka Nina Prešiček.

Odločitev, da naj se v Predihanem predstavljajo oblikovalci in sopotniki spektralne glasbene smeri se zdi za naše razmere kot naročena. Gre pač za glasbo, ki ne zahteva absolutno najpozornejšega strukturalnega poslušanja, saj se že v svojem jedru sama prilagaja ušesu. To je za slovensko sceno še posebej dobrodošlo, če se spomnimo da je prav na moč podobna kompozicijska ideja v naše kraje od šestdesetih let dalje najbolj posrečeno uvedla stik z evropskim glasbenim modernizmom – mislim na poljsko šolo, ki se je od rigidnosti strukturiranja raje začela jasno obračati k zvoku in instrumentalnim barvam. In ko takole gledamo nazaj, prav lahko uvidimo posrečeno ujemanje med zvočno-barvno, celo prostorsko-akustično občutljivim Varesom, ki smo ga poslušali na Slowindovem festivalu in čutnimi spektralisti iz Predihanega, poleg tega pa smo decembra poslušali še glasbo Božidarja Kosa, ki goji podobne povezave glasbe z naravnim pojavom harmonskega spektra, kot francoski skladatelji iz sedemdesetih. Špekulacije gredo lahko še korak dlje – cikel Predihano je sklenilo Jezero Tristana Muraila, po svoji fakturi že kar orkestralna glasba, v prihajajoči sezoni pa bomo v abonmaju SF poslušali Barve znanca s Predihanega, M.-A. Dalbavia. Kot bi domača poustvarjalnost za trenutek dobila smer …

Primož Trdan

Nerazumljiva in cenena Carmen

8.7., Križanke

produkcija Hrvaškega narodnega gledališča iz Zagreba

G. Bizet: Carmen
www.ljubljanafestival.si

Opera je že leta šibka točka slovenske glasbene dejavnosti. Vendar pa smo bili lahko priča dogodku, ki je pokazal, da se tudi druge države spopadajo s podobnim problemom. Slaba kvaliteta izvajalcev, neposrečena kostumografija in scena ter nerazumljiva režija so tudi v tokratni različici Bizeteve opere Carmen dokazale, da je opera zelo zahtevna zvrst in da le malokomu uspe udejanjiti in izpeljati začetno idejo, ne da bi se pri tem izvirno sporočilo, ki ga je želel publiki posredovati skladatelj, zamazalo in izgubilo.

Pred začetkom predstave so bila pričakovanja velika, saj je modernejša uprizoritev nakazovala nek svež veter, ki bi zapihal in dodobra prevetril operno sceno. Vendar pa žal temu ni bilo tako. Zdi se, kakor da začetna ideja morda niti ni bila tako slaba, vendar pa se je dodobra izpridila. Že sama okrajšava partiture je privedla do prvega trka. Mislim, da so nepoznavalci in zgolj ljubitelji opere uživali v znanih arijah, ki jih seveda ustvarjalci predstave niso mogli izpustiti, vendar pa je krajšava prinesla tudi veliko nejasnosti in nerazumevanja, saj se je rdeča nit in poanta opere izgubila. Tako brez predhodnega poznavanja in poslušanja opere prikazanih "odlomkov" ni bilo mogoče povezati v smiselno celoto. Tudi sama scenografija, ki je spominjala na nekakšno kanalizacijo, torej nekaj najbolj umazanega in nizkotnega, nekako do samega konca ni razodela svojega namena in pravega pomena. Kostumografija je delovala ceneno in ne moderno, kakor je bil najbrž njen prvotni namen. Kar se tiče samih nastopajočih, tudi ni bilo slišati posebnih presežkov, celo nasprotno. Glavna solistka je bila pevsko zelo slaba, na nekaterih delih intonančno zelo šibka, Luis Chapa, v glavni moški vlogi, pa pevsko in igralsko popolnoma prazen in brezbarven. Nekoliko so igralsko predvsem pa pevsko izstopali samo Tamara Franetović Felbinger, v vlogi Micaele in pa Ivana Lazar v vlogi Frasquite ter Helena Lucić v vlogi Mercedes. Orkester je deloval povsem otopelo, v njegovem igranju ni bilo začutiti ničesar toliko subtilnega, da bi tako lahko doumeli prave razsežnosti Bizeteve glasbe. Orkester se je nekoliko bolje odzival samo na določene soliste in se razigral le v redkih trenutkih. Prav tako hladno naučeno je deloval operni zbor, ki je z vojaško natančnostjo korektno odpel svoje in nas ob koncu pustil popolnoma hladne.

Kar se tiče kontroverznosti, katere so nam jo obljubljali polno mero, je bilo celo preveč. V umetnosti kljub vsemu obstajajo neke nevidne meje in zelo nazorne ponazoritve določenih stvari v poslušalcu ne vzbujajo nič dobrega. Menim, da naj bi bistvo ostalo očem nevidno in naj bi se določene stvari pustile poslušalcem v premislek še dolgo potem, ko se odrske luči ugasnejo. Navsezadnje je eden od primarnih namenov umetnosti, da ti da misliti in ti ob koncu pusti nekaj v razmislek. Zelo tanka je namreč tudi meja med estetskim in pohujšljivim odrskim uprizarjanjem. V tej različici so šli čez mejo in so dosegli nasproten učinek od pričakovanega, razen če je bil njihov namen vsesplošno zgražanje občinstva, ki je spremljalo predstavo, dodobra oropano domišljije.

Najbolj zgrešeno podana pa je bila sama karakterizacija naslovne vloge, Carmen. Prvotno naj bi to bila na eni strani usodna ženska na drugi strani pa naj bi poosebljala pristno svobodo človeškega duha, neodvisnost. V dotični upodobitvi pa smo lahko prišli do zaključka, da si na celem svetu zares nihče ne bi želel biti taka oseba. Predstavljena je bila kot največji antagonist in nizkotna oseba s sprijenimi moralnimi vrednotami in še celo več, njena smrt je bila upravičena in popolnoma samoumevna.

Ob "modernih" uprizoritvah opere, kot je bila slednja, bi človek najraje zatisnil oči, predvsem pa ušesa in mirno odšel dalje. V takšnih uprizoritvah, kot je bila današnja bi se vsak vsej modernosti navkljub raje preslikal na Dunaj in tam poslušal že »staromodno« a kljub vsemu v svojem bistvu neokrnjeno različico večne Bizeteve opere Carmen.

Anuša Plesničar

Človek božji, igraj raje Bacha

13.7., Ljubljanski grad, Stanovska Dvorana

Martin Stadtfeld (klavir)

program: W. A. Mozart, A. Berg, J. S. Bach, R.Wagner (priredba: Franz Liszt), Franz Liszt

www.ljubljanafestival.si

Skorajda me mika, da bi zapis o torkovem nastopi pianista Martina Stadtfelda na Ljubljanskem gradu pričel kot nekakšen »doživljajski spis« o neki prav zares zanimivi glasbeni izkušnji. Vzpostaviti velja predvsem prepad med pričakovanji, ki jih je Stadtfeldov nastop vzbujal ter končnim rezultatom, sestavljenim iz dveh nekompatibilnih polovic.

Martin Stadtfeld je nedvomno ena od zvezd črnobelih tipk. Najmočnejši je v glasbenem svetu Johanna Sebastiana Bacha; o tem priča tudi prva nagrada na Mednarodnem Bachovem tekmovanju v Leipzigu iz leta 2002, ki si je štirinajst let ni zaslužil prav nihče – od tedaj gre njegova glasbena kariera samo še strmo navzgor. No, po njegovem torkovem nastopu – vsa sreča, da je nastopil v Ljubljani in ne v kakšnem pravem glasbenem velemestu – pa se lahko vprašamo, za koliko odstotnih točk bo njegov umetniški ugled zanihal.

Dokaj »zanimivo« zastavljen spored; Mozart, Berg in Bach v prvi ter Lizst, Liszt in Liszt (ne, ni tipkarski škrat) v drugi polovici večera lahko razumemo skorajda kot pianistov krik: »pa saj znam igrati tudi kaj drugega kot Bacha, tudi Liszta!«. Po torkovi izkušnji pa je tale krik izzvenel bolj kot ne v prazno, katerega odmev se je še dolgo tragično razprostiral po, za solo klavir akustično vse prej kot ustrezni, Stanovski dvoran Ljubljanskega gradu.

Res pa je, da se je koncert pričel kar dostojno. Mogoče je »Sonata v C-duru, K. 279« Wolfganga Amadeusa Mozarta na začetku še zvenela nekoliko hektično. Prvi stavek, Allegro, je namreč pustil mešana občutja; na eni strani se je Stadtfeldu venomer nekam mudilo, skoraj bi se zdelo, da je recitalu pristopil z malce preveč lahkotnega duha, na drugi strani je pa v igranju bilo vseeno moč zaznati inteligentno interpretacijo ter doprinos svojskosti. Vtis je popravil senzibilneje predstavljen Andante, kvaliteta njegovega nastopa se je pa tekom prve polovice recitala samo še višala. »Sonata op. 1« Albana Berga je izzvenela jasno, izrazno prečiščeno ter skoraj pod popolno kontrolo – polifoni značaj Bergovega dela je pianistu več kot ustrezal. Glede na to, da je Bachova glasba Stadtfeldu blizu, kaj manj od odličnosti izvedbe »Angleške suite št. 4 v F-duru« nismo pričakovali – to smo tudi dobili, interpretacijo, ki je izražala uvid v strukturo, poglobljen premislek z osebnim doprinosom.

Nato je pa prišla na vrsto bomba po imenu Franz Liszt in njegovi dve priredbi Wagnerja ter variacije na Bachovo temo. Prav zares se sprašujem kaj je Stadtfeld s to drugo polovico hotel sporočiti zbranemu občinstvu. To, da je tehnično dorasel Lizstovi akrobatiki? Če sodimo po »Tannhäuserju« in »Izoldini smrti« bi skoraj lahko rekli, da bi lahko to bilo vprašanje večera. Res, da je bila opazna pianistova želja po doživeti interpretaciji, a kaj, ko je vse ostalo, bolj kot ne, le pri pobožnih željah, sam rezultat je bil pa 'približno točno' odigrano in nezrelo razbijanje po klavirju. Prednost pred podajanjem vsebine je tako imel ekshibicionistični show s poudarkom na grobo ter (zanj) prehitro odigranih akordičnih tvorbah. Nekoliko se je Stadtfeld le umiril pri »Variacijah na Bachov motiv« - dobili smo vtis, kot da je Bach nekakšen predpogoj za kompetentno igranje, pa četudi le v imenu skladbe. Zatorej je skoraj na mestu (malce z jezo torkovega večera obarvan) nasvet, naj se Martin Stadtfeld v prihodnje raje drži Bacha. Pa brez zamere…

Marko Šetinc

Sir Charles Mackerras

Avstralski mediji danes objavljajo novico o smrti dirigenta sira Charlesa Mackerrasa. Mackerras kot dirigent nikoli ni bil nenehni inovator, vedno je bil v iskanju popolno uravnotežene interpretacije in kar najtemeljitejšega razumevanja glasbe, ki jo je dirigiral. Bil je velik poznavalec operne in simfonične glasbe slovanskih narodov, posebej Janáčkovih oper in Dvořakovih simfoničnih pesnitev, poleg tega pa so izstopajoče njegove izvedbe Mozartovih oper in simfonij. Ravno za najnovejše posnetke (konec osemdesetih je vse simfonije že posnel za Telarc) poznih Mozartovih simfonij je lani dobil nagrado BBCjeve glasbene revije za ploščo leta.

Mackerras gets so much light and shade in these works, even grandeur. The Prague in particular is wonderfully ample and majestic. Yet everything is alert and alive – nothing appears to be an accompaniment figure, but everything seems to be a part of a grand design.

Michael Tanner, 5/2009

I agree the Jupiter symphony is a towering masterwork, but I don’t believe Mozart wrote it as his final statement on the form. By the age of 35, Mozart was in total command of his powers of composition, he could have written anything. For me No. 38, the Prague, has Mozart’s greatest symphonic movement, the first. It’s so incredibly cleverly wrought, every time the three themes appear they are slightly different.

sir Charles Mackerras, 5/2009

Prihodnjič bo popolno!

7.7., Slovenska filharmonija
Zbor in orkester Festivala Schleswig Holstein, Rolf Beck (dirigent), solisti: Jana Mamonova, Sophie Harmsen, Benjamin Bruns, Wiard Witholt
program: G.F. Haendel: Mesija
www.ljubljanafestival.si

Mesija. O tem Haendlovem delu je bilo že toliko povedanega, še več napisanega, a vendarle se nam zdi, da pred začetkom ocene oz. poročila s koncerta (namenoma se izogibam besedi na k., saj v sebi skriva resnično bit našega početja) delim z vami naša razmišljanja, ki so se nam porajala tekom celotnega koncerta: kako neverjetno katarzično delo! Še vedno, slabih tristo let po nastanku. Za vsakogar, ki nosi v sebi vsaj delček evropske katoliške kulture ali pa je preprosto odprte glave in dojemljiv za vibracije/sporočilo/funkcijo, ki jih delo sporoča poslušalcu. Najverjetneje se kolegi strinjajo z menoj, da je najprimernejša točka oratorija za takšno katarzo arija Vem, da moj zveličar živi, sami pa smo mnenja, da je precejšen del poslušalcev doživel taisti občutek ob povsem korektno izvedenem zboru Aleluja.

In treba je priznati, da je bila večina koncerta zelo korektna. Dirigent Rolf Beck nam je postregel s prenekatero izvirno domislico v interpretaciji. Predvsem sta nas razveselili dve (izsiljeni) kadenci v sopranski partiji (nekako imamo na sumu sopranistko, da jo sama zahtevala; in seveda, mojstrsko izvedla). Nekoliko rigidna in šolska je bila zgolj izvedba accompagnatov: pri štirinajsti točki je (spet) sopranistka zaradi dramatičnosti besedila dirigentu v celoti ušla izpod nadzora. Sami smo bili presenečeni, da (nemški!) orkester na tem mestu dirigenta preprosto ni ignoriral... Podobna situacija se je zgodila basistu na samem začetku, a ga je Beck z nemško trdo roko vendarle obvladal.

Iz povprečja korektnosti je (kot ste verjetno že opazili) drastično izstopala sopranistka Jana Mamonova. Priznamo, da je njen glas nekoliko tanek in kričeč (sploh v višjih legah, kar ga dela nepotrebno živčnega), a je vendarle očarala, ne: navdušila, s prezenco, dramskim podajanjem besedila oz. vsebine (resda mestoma z zelo nenavadno – rusko (?) – angleščino) in neverjetno domišljijo ter interpretativno zrelostjo pri dodajanju okraskov (in to ne samo pri da capo). Tudi basist, Wiard Withold je nekoliko izstopil iz korektnosti, predvsem zaradi igralskega daru in dobrega nadzora nad glasom, tenorist Benjamin Bruns je bil korekten (oz. nekoliko pod njenim pragom, spričo izjemno nosljatega petja, ki je zabavalo tudi njegove kolege na odru), altistka Sophie Harmsen pa je bila slabo zasedena. Po življenjepisu sodeč je mezzosopranistka, čeprav ima neverjetno temen in zadajpostavljen glas, motila pa je tudi njegova aspiriranost. Glede na steklenost njenih oči lahko zgolj upamo, da je imela težave z alergijami, in da zamenjava ni bila na voljo.

Kot smo že namignili, je dirigent postregel s prenekatero domislico: tako nas je, med drugim, navduševala tudi neenaka artikulacija v orkestru. Pogosto se je zgodilo, da je koncertni mojster posamezne pasuse artikuliral povsem drugače kot drugi in tretji pult (kar se je, vsaj po našem mnenju, v Haendlovem času pogosto dogajalo). Zanimiva odločitev je bila tudi, da orkester skoraj po pravilu okrašuje prve nastope motivov, drugi oz. tretji nastop pa sta zaigrana »po notah« (to je bilo posebej opazno pri, recimo, Naj se dvigne dolina). Ko smo ravno pri okraskih, je morda zmotilo zgolj to, da bolj smo se bližali koncu oratorija, manj jih je bilo (na začetku jih je bilo ogromno, da je vse skupaj zvenelo že skoraj kot kakšen Rameau pri Minkovskem, nekje na polovici jih je bilo ravno prav, ob koncu pa jih skorajda ni bilo več). Dedukcija, upamo, ni potrebna... In morda je zmotilo še pomanjkanje čembala; seveda ni nujen, a vendarle bi s tem dodatkom v naših očeh izvajalci še bolj pridobili na avtentičnosti.

Zbor je bil takorekoč popoln. Imel je čudovit, mlad zvok, kot korpus pa so bili neverjetno gibki. Za naš okus so imeli nekoliko premesen zvok, ki pa je bil nujno potreben za Beckove domislice: v mislih imamo predvsem neverjetne pianissime pri točkah 37. in 41. Malce je zmotila le mestoma neenaka izgovorjava (nemški vs. angleški Adam pri Kakor po človeku), malo bolj pa je zmotila nedosledna izpeljava tem (recimo pri fugi V boga je zaupal) oz. okraskov (»for ever and ever« v Aleluji). A temu navkljub res neverjetno vodljiv in odprt korpus, ki je reagiral na najmanjši dirigentov gib.

Zasedba s tem imenom (v najverjetneje nekoliko drugačni postavi, kar gre sklepati iz samega načina nastanka) se je na Festivalu Ljubljana predstavila že lani, ko je pustila kar grenak priokus, saj je njihov koncert izzvenel kot »učna ura« oz. javna generalka. Letos so vtis bistveno popravili! Iskreno si želimo, da bi bili gostje tudi prihodnje leto, s čembalom v zasedbi.

Aljoša Škorja