Objave
Orkester Slovenske filharmonije, Uroš Lajovic (dirigent), Rita Kinka (klavir)
program: A. Ajdič
www.cd-cc.si
Tarnanje nad mačehovskim odnosom programskih politik do slovenske glasbe bi skoraj lahko bila ena izmed neprijetnih, a neizbežnih tradicij domače glasbene kritike, Slovenska filharmonija pa nas je s zadnjim podvigom podučila vsaj o tem, da mora biti človek s željami previden. Tokrat si je kar celovečerno pozornost prislužil Alojz Ajdič, o razlogih ali vzvodih za tako potezo pa skoraj raje ne ugibam, saj na koncu koncev ni največje vprašanje, zakaj se je v tako enkratno imenitni vlogi znašel prav Ajdič, temveč kje so v filharmoničnem obletniškem preigravanju slovenske glasbe obtičali preostali letošnji jubilanti.
Izbira Klavirskega koncerta za ponovno predstavitev občinstvu je skladatelju prinesla sila klavrno uslugo. Avtor solistki Riti Kinka s svojim delom ni ponudil posebne vabljivosti in tako mu tudi ni mogla prav veliko vrniti. Ob tem je izkazala svojo mehansko roko, ki ni čisto neodporna tudi na površnosti. Podobno tudi Urošu Lajovicu ne moremo posebej zameriti, če je svojo poustvarjalno pozornost prihranil za drugi del. Ajdičev Klavirski koncert sproti propada v razpadanje skic gradiva, ki se kljub očitni želji po stikanju izpovedi z dramo velike oblike nikoli popolnoma ne izvije iz repetitivne motorike, povrhu tega pa se iz barvne neizrazitosti le redko pokaže nekaj posrečenih instrumentalnih druženj. In kot da res ne bi vedel, kako se rešiti iz lastne pasti, se skladatelj na koncu zateče še v vandaliziranje orkestra. Težava Ajdičeve partiture je v razdrobljenem oblikovanju, gre za glasbo brez pravega učinkujočega smotra vzroka in posledice, je le malo več kot puščobno, s hipnimi prebliski ozvočen čas. Krivda je navsezadnje na strani snovalca, ki je delo poznal, ali bi ga vsaj moral.
Seveda poznamo prave muzike, ki znajo veliko glasbo čarati tudi zgolj iz sebe, mimo nujnosti nadrobne strukture, a to Ajdič ni. Njegova prava moč je v razgrinjanju ekspresivnih zamahov, v pravzaprav kratkosapnem ramificiranju ideje, ki se ne rojeva toliko iz vsebinskosti materiala, kot iz njegove estetske »razgretosti«. Ob tem Ajdič ne zmore največjih oblik, v Koncertu zaradi razpadajoče fragmentarnosti, v Simfoniji št. 2, ki smo jo poslušali v drugem delu pa zaradi neuravnotežene simfonične pripovedi. Lepljenka stavkov, ki jih ne povezuje mnogo več, kot le razpoznaven odtenek avtorjevega glasu, je tja do izzvena Večerne pesmi še na dovolj jasni poti do dopolnitve začetega, potem pa vse skupaj ne prispe do čvrstega epiloga. A v posameznih stavkih se kljub vsemu razkriva Ajdičev omenjeni dar, zlasti v Oknu duše v prebujenosti zanimivega členjenja ali v loku nad pedalnim tonom Fatamorgane. Druga simfonija tako ne izkazuje graditelja zares velikega simfonizma, zaradi česar zadnja programska poteza SF le še bolj evidentno trpi za hudo strokovno revščino.
Primož Trdan
Koncert je še enkrat več podčrtal mizernost slovenske glasbe, ki jo letos v svojih abonmajskih koncertih predstavlja orkester Slovenske filharmonije. Alojz Ajdič predstavlja še enega skladatelja, ki se ni znal spopasti z novimi estetskimi normami, ki jih je prineslo 20.st. Kot je omenjeno v koncertnem listu, se je Ajdič ravnal po nasvetu profesorja Uroša Kreka in opustil »modni« modernizem, češ da to ni on, da lahko le tako ohrani svoj izraz, misel, izpoved. Seveda je takšno mišljenje precej problematično, saj je jasno, da odločitev med modernizmom in neko čudno mešanico romantično-ekspresivnega sloga ni odločitev, ki v svojem bistvu zadeva vprašanje svojskega izraza. Saj vendar vemo, da so se veliki skladatelji »znali izražati« v različnih slogih, pa pri tem niso izgubljali moči lastne izpovedi.
OdgovoriIzbrišiKoncert za klavir in orkester nam je že v prvem stavku pokazal »koliko je ura«. Vprašljiva integracijska zmožnost tolkal (cowbell) v romantično-razvodenel glasbeni stavek, se sicer vleče skozi obe predstavljeni skladbi. Podobno je tudi s tehniko »kolaža« vsebinsko nepovezanih glasbenih idej, ki funkcionira po mojem mnenju zgolj pri Mozartu ali kakšnemu Italijanu. Sicer v slovenskem glasbenem prostoru zelo priljubljena tehnika se zdi, da pri Ajdiču prehaja v glasbeno trivialno. Tudi drugi stavek se pogreza v statično praznino, ki jo predstavljajo repeticije, ki se ne stekajo nikamor. Evidentno je tudi skladateljevo šibko obvladovanje orkestrskega zvoka – brez problema bi se dalo večino glasbenega materiala pretvoriti v kak komorni ansambel. Pa tudi sicer so zvočne barve robate in prehodi preveč okorni. Tretji stavek sicer na začetku celo pokaže nekaj življenja, nekaj bolj drzne ekspresije, a kontrast med bobnečo ekspresijo in umirjeno-liričnim nekako ni vsebinsko utemeljen.
Simfonijo bi mogel spremljati kakšen lahkoten hoolywoodski film, pa bi lahko zasanjani vso to glasbo potisnili v podlago. Tudi programskost, ki jo Ajdič navezuje na svojo mati, je nekoliko neutemeljena – velika ljubezen matere do otrok se kaže v izbruhih, ki so izraz napetosti, nemira in tesnobe? Takšno bobnenje, ki ga je orkester realiziral v mučnih barvah, je tako impotentno, kot npr. tisto nogometnih navijačev. Drugi stavek, Fatamorgana, je prilepljen – v bistvu je le orkestrirano starejše delo (mogoče zato nekoliko bolj »zanimiv), ki med drugim nosi tudi orientalski značaj. Spet se sprašujem kaj ima njegova mati z Orientom. Komaj smo se prebili do tretjega stavka, ki je naslovljen Večerna pesem. Mogoče bi mu lahko prišteli največjo stopnjo iskrenosti – v smislu da ne stopa dlje od svojih sposobnosti – in to je komponiranje brezzveznih melodij, ki bi jih skladatelj lažje prodajal kakšni nostalgični pop-zvezdi, kar pa tudi ni več tako modno. Četrti stavek prinaša še celo neko bohotno-slavnostno noto, ki zaznamuje kakšne uvodne špice v reklamah velikih korporacij – ampak na žalost tudi v tem smislu ne prepriča, tako da sem obupal nad iskanjem mesta tej glasbi. Najbolje da jo zakopljemo nekam, kjer je ne bo nihče nikdar našel, ne pa da ji posvetimo cel abonmajski koncert. Če bi bila pozornost slovenskim skladateljem pravično odmerjena, bi morali potemtakem Lebiča izvajati kakšnih šestintrideset sezon na vsakem koncertu. Še zadnji peti stavek, ki si je v koncertnem listu (ironično) zaslužil le en stavek spet predstavlja težavnost komponiranja za orkester – priča smo neokusni godalski homofoniji, barvnim neuravnoteženostim in le nekaj bolj zanimivim domislicam, med katere mogoče spada zaključek dela.
Ob takšnem koncertu lahko čestitam publiki za potrpežljivost, pianistke in orkestra pa ne bom ocenjeval, ker si vsekakor zaslužijo kaj boljšega in imajo vso pravico, da viha nos. Ja, tega si gotovo ni nihče želel.
Bil sem na krstni izvedi Ajdičevaga Koncert za klavir in orkester. Bil sem navdušen.
OdgovoriIzbrišiBil sem star 16 let.
Kar pomeni: snovalci sporeda SF so v svojih umsko-etsteskih zmožnostih na ravni kakšnega 16-letnika.
Iv.Gr.
Hja, ob k/Koncertu človek ugotovi, da bi najbolj kruta kritika res morala biti popolna ignoranca; prav, da mu tiskani mediji niso namenili pozornosti. Me res zanima, kje se je skuhal tale program. Pa vseeno, prvi ali drugi stavek Simfonije bi lahko bil dovolj neškodljiv uvod.
OdgovoriIzbrišiLP
Ravno zaradi ignorance bomo v prihodnosti priča še mnogim takšnim polomijam.
OdgovoriIzbrišiTakšne "dogodke" je potrebno ostro obsoditi in analizirati - to bi morali storiti glasbeni kritiki in bolj ozaveščeni poslušalci (če ne drugega vsaj zabrisati kakšno jajce na oder). Iskati je treba razloge zakaj se lahko kaj takšnega zgodi. Odgovori bi lahko bili lepa diagnoza slovenske kulture. Nekaj podobnega-vse bolj jasno izrisovanje slike stanja našega duha-se kaže tudi v slovenski operi.
Ampak koga to briga, ko je Karajanov Beethoven oddaljen nekaj klikov. Nihče nič ne reče. Iz tega sklepam, da so se tisti, ki vedo da je nekaj zelo narobe, sprijaznili s tem nemogočim stanjem in se jim enostavno j... Kot tistemu Arturju iz Kmetije.
Seveda je abonmajskim gospem lahko prodajati skoraj karkoli, ampak kje imajo "snovalci programov" občutek za odgovornost? Odgovornost, da se ponudi alternativo vsemu sranju, ki nas obkroža? "Zdrava kultura" je dandanes še toliko bolj pomembna in ključ do odgovorov na bolj bistvena vprašanja, kajti vegeterianci, feministke, okoljevarstveniki in bojevniki za enakopravnost ne bodo nikdar "(od)rešili" sveta.
Kaj lahko v resnici stori "zdrava kultura" (kultura, v kateri se Ajdič nebi mogel zgoditi)? Me je zamikalo da povem eno šalo, ki jo uporablja S. Žižek in dobro demonstrira kaj hočem povedati:
Ruski kmet s svojo ženo hodi po zaprašenem kolovozu, ko do njiju prijaha mongolski vojak. Ta reče kmetu: "zdaj bom posilil tvojo ženo. Ampak nočem, da si umažem svoje testise, zato mi jih pridrži nad tlemi!" Ko mongol opravi in odjaha stran začne kmet zadovoljen skakati v zrak. Žena mu pravi: "kako se lahko veseliš, ko pa sem bila ravnokar brutalno posiljena?" Kmet odgovori: "Pa saj sem ga, vseeno si je umazal jajca".
Če se vrnem in navežem na Ajdiča... Vsi smo ruski kmetje, če se ne upremo. Ker "zdrava kultura" je eno od redkih orodij, s katero lahko odrežemo mongolska jajca.
Saj smo brali že toliko natančnih in čisto jasnih analiz stanja glasbene kulture, toliko razjarjenih, zajedljivih kritik in v njih tudi tragi-komičnega sarkazma, da bi lahko bilo sprijaznjenje s stanjem celo upravičeno, pa vseeno je treba vsakič posebej ocenjevati kvaliteto umetniške dejavnosti in dosežkov. Ja, tudi z ignoranco, ki pa je žal vsi ne razumejo, prav tako, kakor ne razumejo teže kratke ironične opazke. Vseeno pa bi bilo utopično misliti, da javna mnenja stroke štejejo prav veliko, stroka ima ali pa bi morala imeti vpliv kot tvoren del zavodov (http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200350&stevilka=2440).
OdgovoriIzbrišiIn zakaj si spet tako prepričan, da se take stvari dogajajo samo pri nas? Pluralizem je zoprna reč in to še marsikje drugje. In da je to posebej nova stvar? Saj si verjetno kdaj že videl kako starejšo glasbeno kritiko.
A res? Ja, razjarjene in zajedljive kritike, polne tragi-komičnega sarkazma so nam znane. Za neko trezno, jasno (mogoče bi bilo dobro s priokusom poljudnega) analizo pa še nisem slišal. Res je tudi to, da javna mnenja stroke ne odzvanjajo prav daleč. Ampak ne govorim samo o muzikologih, ki sami zase prirejajo predavanja, govorim o tem, da pa le obstaja kak vplivnejši "kulturnik", ki bi lahko povzdignil glas. Npr. Lebič, Globokar, Petrić (mislim, da bo nekaj od njega slišati sledeči teden v Šentvidu) pa tudi Žižek, Dolar, pa Jančar, pa vseeno tudi kakšen muzikolog...
OdgovoriIzbrišiSaj nisem nič rekel, da se pluralizem itd. dogaja samo pri nas in da je to nova stvar. Seveda ne, pravim samo, da potrebujemo danes še več "kulture". Mi pa nimamo opere in na koncertih najbolšega slovenskega orkestra "si vrtimo" Ajdiča. Res misliš, da je tako tudi v Avstriji, Nemčiji, Italiji, Franciji...(če smo že v EU)?
Saj analiza ne rabi zapolnit cele strani, dovolj je že kaj takega: http://www.dnevnik.si/novice/kultura/1042257408. Umetnost in kultura tako ali tako nima kakšne velike odmevnosti, saj vidiš, koliko komentarjev je na članke o kulturi na internetnih straneh (0-2) in koliko na tiste o politiki ipd. (100 +). Tudi kulturniški krogi so pogosto tako zagledani v meje svojega podpodpodročja, tisti, ki se jih problem zadeva, pa nimajo stika z realnostjo in tako tudi kakšen akcija nima prave reakcije. Opera je pa zadeva, o kateri je bilo že toliko povedanega, da me res začenja skrbet, da je vse skupaj brezplodno.
OdgovoriIzbrišiKdaj poslušaš BBC 3? Tudi tam se znajde kaj čudnega, še v oddajah specializiranih za sodobno glasbo. Ampak nacionalni radijski medij je le nekaj posebnega. Ne govorim o tem, kako je drugje, ker preprosto ne vem. Veš mogoče ti? Sumim pa, da se tudi kaj takega pretolče na kak program, mogoče je štos pri nas spet v majhnosti ..
Saj odmevnost sploh ni važna. Kako naj bo glasbena kritika (umetnost in kultura) bolj odmevna od pandemske gripe? Važna je njena teža in posledično pomen odgovornosti programskih snovalcev.
OdgovoriIzbrišiJa, smo majhni (in še kaj drugega) in ja, mogoče se tudi v tujini lahko kaj takšnega zgodi, ampak to ni opravilčilo.
Seveda, to še zdaleč ni opravičilo za programske polomije, je pa nekaj, na kar je fino pomisliti, preden se lotiš s pretiravanjem in ne popolnoma upravičenim strašenjem pred alarmantnim stanjem. Vsaj v približno takem vzdušju sem razumel tvoj drugi komentar.
OdgovoriIzbrišiOdmevnost kulturnega novinarstva je važna (snovalec tegale, pa še kakega drugega koncerta je sam zase bolj pameten od vseh kritikov skupaj, kaj pa drugega), ampak ne v smislu kakšne afere ipd. Pač v smislu kakršnega reagiranja na povedano. Je pa tudi naloga pisanja o glasbi to, da bi zainteresiranega bralca/poslušalca z nekaj minimalne podlage spodbudilo k lastnemu reflektiranju umetnosti in tistega najpomembnejšega v njej. Ampak takih odmevov se ne sliši. In smo spet pri »bistvenih vprašanjih«. Odgovore – ne tudi rešitve, utopija je vseeno na mestu – na »sranje«, ki nas obkroža ima kvečjemu umetnost tradicije avantgarde. Če izhajamo iz Globokarjevih misli, naj bi glasba delovala kot medij za izražanja nezadovoljstva ter kritični vlogi s kolektivnim delovanjem prek poslušalca v neposredni funkciji vplivala na družbeno stanje. To je pač ideal avantgard, ne tudi povsem skupen smisel vse glasbe. Osebno mislim, da bo »zdrava kultura« v tem smislu neposrednega kolektivnega delovanja prav tako »odrešila svet«, kot feministke, vegetarijanci ali ekološka gibanja. Ob tem primeru pa ponavljam – dejstvo, da veš, da je nekaj nedosegljivo, še ni razlog, da to nehaš iskati (sem to slučajno sunil Ecu?). Ne, saj vemo, da je učinkovanje umetnosti nekje drugje, v čisto osebnem občutenjskem/čustvenem, intelektualnem in interpretativnem potapljanju vanjo, v tem, za kar sem prepričan, da je lahko spodbujeno in oplemeniteno ravno z mislijo, pisanjem, debato o umetnosti. To je vir pravih odgovorov, ki pa niso tisti, ki bi »odrešili svet«. Hm, očitno sem prav grdo zašel od tematike. Se opravičujem.
LP
Ja, po mojem mnenju stanje je alarmantno (se pravi - po slovarski definiciji - zaskrbljujoče). Dobro vemo, da Ajdič ni osamljen primer sredi morja cvetoče kulture. Če pustimo ob strani operno krizo, ki je že sama zadosten razlog za skrb, lahko najdemo še veliko drugih pokazateljev stanja (slovenskega) (kulturnega) duha. Npr. Bečan, pa Ščedrin, Slovenski glasbeni dnevi, ignoranca do glasbe 20.st. (tudi obisk koncerta Boulezovega Kladiva), simfoniki z Janom Plestenjakom, tu je tudi kriza radia Ars...pa še veliko se bi našlo. Zanima me: kaj je še potrebno, da bo stanje "alarmantno"?
OdgovoriIzbrišiJa, avantgarde nam bodo bolj malo pomagale, ker si razen nekaterih izjem, zastavljajo napačna vprašanja in rešujejo probleme tam, kjer jih ni.
In glede učinkovanja umetnosti. Ta gotovo ni samo v čisto osebnem. Če je današnja degenerirana družba česa potrebna, potem je to umetnost. Naj spregovori Nietzsche: »Naj nam nihče ne poskuša načeti vere v še mogoče novo rojstvo helenske antike. To je mogoče z glasbo.« Nam je Sokrat res prišel do živega? Če nam je, potem komaj čakam 2012.
OK, priznam, ne preverjam vsebine vsakega komentarja v SSKJ. Z alarmantnim sem imel v mislih kaj hujšega od zaskrbljenosti. Seveda se strinjava s tem, da marsikaj, v bistvu ogromno stvari ni takih, kot bi nujno moralo biti, sem pa resnično alergičen na prehuda pretiravanja in nekatera posploševanja, tudi o stvareh, o katerih pač nimaš čisto polne predstave. Sploh če so pospremljena z ojunačeno retoriko in razpredanjem, ki povrhu vsega še pozablja na vse pozitivne stvari. Mislim, da je treba imet realen pogled, ne pa da se kadar je le možno grozi pred pravo katastrofo. Sicer pa to ni moja stvar. V prispevku sem dovolj jasno namignil, kje se mi zdi, da je eden izmed virov problema.
OdgovoriIzbrišiČe delovanje umetnosti ni na osebni ravni, se bojim, da ni resnično, to nam je seveda jasno. Bo umetnost razblinila duhovno revščino? Je lahko to realen korektiv? Težko, če pa se z njo ubada tak majhen del človeštva. In ni bilo nekdaj toliko bolje – ne spomnim se točno, netočnih podatkov ne bom širil, kdo je že rekel, da se danes z umetniško glasbo spoznava več ljudi, kot se je kadarkoli prej. S tem se čisto ne strinjam, je pa res, da je z prestopom okvirov aristokracije in s postopnim zviševanjem življenjskega standarda umetnost postala bolj smiselna (ali manj nesmiselna) nadgradnja nujam življenja. Če je – ne nujno sodobno – umetnost in glasbo v (ugibam) 2. polovici 19. stoletja ali v 20. stoletju spoznavalo še največ ljudi, od kod potem toliko sranja v tem času. Umetnost lahko »(od)reši« posameznika, sveta pač ne bo. Danes poslušanje res upada – v Franciji na primer leta 2009 klasično glasbo spremlja 4% populacije, še pred desetimi leti jo je 7%. Danes torej ni potrebe po več umetnosti (če si več časa v stiku z umetnostjo, to še ni nujno učinkovitejše), ampak po večji ozaveščenosti oz. razširjenju. A vseeno – bo človeško izpraznjenost popravila tudi tista, hiperoptimistično zapisano, statistična šestina ki bi začutila bistveno stvar umetnosti? Bi bil na drugi strani svet tudi »(od)rešen«, če bi npr. Bilderbergovi združbi vsilili globoko razumevanje, kaj pa vem, kake Haydnove skoraj asketske kompozicije ali Mahlerjeve npr. 6. simfonije? Če bi Berlusconija prepričali, da se poglobi v Emigrante Globokarja?
Zakaj kritiški molk?
OdgovoriIzbrišiKritika je o A.A. in njegovi estetski teži že večkrat zelo jasno povedala, kaj misli. Rezultat tega ni bila pozaba tega skladateljskega imena, ampak prav nasprotno: vrhunska eskalacija v eksluzivistični koncert SF, ki ga težko doživi že Beethoven, da ne govorimo o živih in mrtvih slovenskih akademikih(L. Lebič, B. Kos, J. Matičič, P. Ramovš, U. Krek). Kritika je kritizirala, jasno zapisala, zgodilo se ni 0.
Mogoče zato velja obrniti ploščo. Sploh je danes tako, da je mino0rno tisto, kar pač ni pokrito z mediji. Obstahja tudi neka posebna kategorija, s katero se meri uspešnost umetniških del. Nacionalno pomembna izvedba glasbenega dela je namreč tista, ki je "pokrita s kritiko". Iz tega lahko sklepamo, da zadnje izvedbe A.A-ja niso imele teže nacionalnega pomena.
Se strinjamo, a ne...
No, spodaj en starinski primerek že objavljenega zapisa o A.A., ki je izšel ob njegovi operni kataklizmi (sledili so ugovori direktorja opere ipd.):
"Druga svetovna vojna ni prinesla sprememb le na politični karti Evrope, temveč je dodobra pretresla tudi temelje tradicionalno pojmovane umetnosti in v trganju od duhovnozgodovinskih ostankov, sredi katerih so poganjale kali nacizma in fašizma, se je v nemilosti znašla tudi opera kot tista umetniška zvrst, katere potratnost, samozadostnost, odmaknjenost od realnega in elitističnost so postale sumljive v času porušenih mest, istradanih ust in razcepljenih družin.
Danes živimo seveda v drugem času, ko naj bi bile rane vojne zaprte. Zato se je misel osrednjega evropskega glasbenega modernista Pierra Bouleza – »Razstrelite vse operne hiše!« – sprevrgla v svoje nasprotje: Boulez danes dirigira prav v operah, ki jih je še malo prej hotel spremeniti v ruševine. Vendar pa sodobni človek v opero ne more vstopati več brez izkušnje ruševin, razstreljevanja, trganja od tradicije – tako v zgodovinskem kot tudi estetskem pogledu. Sodobna opera ne gradi več na samoumevnosti naravne združljivosti besedila in glasbe, problematizirana je njena scenska uresničitev, ki iluzijo realnega življenja menja z metaforičnim, alegoričnim in simbolnim, v središče inscenacijskega se seli protagonistovo telo, v glasbeni stavek konstantno prevpraševanje materije. Opera je postala samorefleksivna umetnost – danes je nemogoče ustvariti opero, ki ne bi sama sebi zastavljala osrednjih žanrsko-eksistencialnih vprašanj: kaj je opera, zakaj prav opera, na kakšen način in komu? Iz takih dilem nastane antiantiopera (Ligeti), nelinearna konstrukcija različne perspektivičnosti (Eötvös), vzporedno zgodbarstvo (Globokar), statika ritualno-religioznega (Messiaen), semantičnost banalnega (Šnitke). Vsa ta vprašanja pa se selijo tudi v inscenacijo železnega repertoarja – v kolikor želi ta v sodobnosti funkcionirati umetniško, mora nujno problematizirati v operi a priori odsotno možnost vživljanja.
Brez zgornjih dilem ostaja opera predvsem visoka zabava za elito, uživanje v konvencijah, zadovoljstvo ob ponovitvah, blišč zunanjega, pozaba namesto katarze. Roko na srce, slovenska operna kultura je obsojena večinoma na drugo: na večno preigravanje močno zoožanega repertoarja, v katerem sta belcanto (zaokroženo rečeno: Verdi in verizem) in opereta vrgla dolgo senco pozabe na Wagnerja, R. Straussa, kaj šele A. Berga ali kakega evropskega sodobnika.
Nadaljevanje:
OdgovoriIzbrišiRazlogov za tako stanje je veliko, tudi objektivnih, a veljalo bi se vprašati o daljnoročnih posledicah. Ali je mogoče nova opera skladatelja Alojza Ajdiča in libretista Marka Selana tipičen otrok takega konteksta? Že izbira snovi in njena libretistična (verzno-rimana) uresničitev ne problematizirata konvencij: libreto je zasnovan v petih dejanjih (velika opera, Freytag), njeno glavno gibalo so poleg zgodovinske situacije močne strasti, ki vodijo dejanja kot običajno v »repertoarni« operi mimo psihologike (odločitev Blaža za domobranstvo), ključna postanejo naključna srečanja (Blaž in Tomaž), iz katerih se razvije tragika zgodbe (bratomor in samomor), ki dobi svoj končni postepilog v sceni blaznosti, torej ekskluzivni številki romantične opere. Še mnogo manj aktualnega premisleka je v uglasbitvi. Ta je slogovno zasidrana v neoromantiki, kar si sredi novodobnega pluralizma in izenačevanja celo ne upam več problematizirati. Slišali smo lahko brezskrbno potopljenost v opojnost durovskega, kvintakordnega, barvno mehkega (solo harfa, »karibika« marimbe, razloženi durovi trizvoki v klavirju, veliko zvončkov...), ritmične ostinate, ki so se razširili tudi na melodično raven, stalne kadenčne obrate, redko orkestracijo, neizrazite pevske linije z izrazito nepevskimi konturami, zbore ukrojene po modelu umišljene zateglosti slovenskega ljudskega petja alla xy oktet, poizkuse nacionalnih obarvanj, fanfarne razložene akorde v negibljivih trombonih, tu in tam nekaj tolkalnih kadenc itd. Bolj kot ti okruški je pomembna njihova vpetost v utrujajočo linearno nenapetost zgodbe: glasba ni uspela odražati zapletene zgodovinske situacije, posamezni liki niso bili jasno glasbeno izrisani, glasba tudi ni pletla dramatične prepovedi, temveč se je izgubljala v bukolično razredčenem, nekateri melodični nastavki in ritmični obrazci so pričeli prestopati v popularno, popevkarsko, čeprav so vztrajali pri enoličnosti...
O izvedbi je mogoče povedati malo. Režija Vinka Möderndorferja je bila vpeta v običajno operno sprehajanje po odru, brez kakšnih odločnejših posegov, vendar ne verjamem, da je bilo sploh mogoče kopati kaj globlje: ko je mestoma zgodba ponudila celo nekaj dramatike in tragike, je to uspela potopiti »lepa« glasba. Pevci so opravili huronsko delo: kako namreč memoritati tako enolične melodične linije, ki so bile zapisane v nenavadnih registrih in preskokih? Zato gre vsa pohvala vsam glavnim protagonistom – Ivanu Andresu Arnšku, Matjažu Stopinšku, Edvardu Strahu, Andreju Debevcu in drugim. Za drobec časa je s svojo odrsko fluidnostjo, totalno predanostjo, morda celo preforsiranjem zbalestela Mirjam Kalin in to iz popolnega niča – ne zaradi partiture, tevmeč zaradi lastne kreativne moči. Tudi Simona Raffanelli Krajnc, ki je vskočila v zadnjem tednu, je kljub problemi z višinami svojo vlogo opravila solidno, zbor ni imel pretežkega dela, dirigent podobno – verjetno glasbeniki ljubljanskega opernega orkestra še nikoli niso sedeli tako dolgo v orkestrski školjki in obenem tako malo igrali.
Ob vsej nesrečnosti nove opere se zato sprašujem, kdo je za premiero pravzaprav odgovoren in kdo je prav zares dobro prebral sicer precej redko partituro. Bo na koncu kdo odgovarjal, ali bomo krivi pač nekompetentni, podizobraženi kritiki brez okusa in osnovnega poznavanja glasbene zgodovine in ne vem česa še?
Hm, če ne bi vedel, koliko ljudi je (pre)bralo mojo "pokrivanje", bi se lahko še zbal, da koncertu podarjam nacionalni pomen.
OdgovoriIzbrišiLP
No, kot "notranji" opazovalec vem, kdo od članov umetniškega sveta SF je promoviral Ajdiča, imena ne bom izdal, dejstvo pa je, da je dotična oseba, uspešen skladatelj v zadnjem času postala hudo komercialno usmerjena in bolj kot na pestrost izbora sporeda gleda, koliko abonmajev se bo v naslednji sezoni lahko prodalo.
OdgovoriIzbrišiVseeno pa vas, muzikologe vprašam, kakšno si predstavljate po vašem mnenju "idealno" trenutno glasbeno ustvarjalnost. Ker če poslušate danes vodilne skladatelje marsikje po svetu, lahko mirne duše ugotovite, da nis(m)o slovenski skladatelji nič bolj ali manj "nazadnjaški". Ali spada npr. John Adams med drzne skladatelje? Ne. Kaj pa npr. Erkki Sven Tüür? Eric Whitacre? Proslavljeni Koncert za klarinet Magnusa Lindberga? Res so skladatelji imeli osebno ustvarjalno izkušnjo nekdanjega modernizma, ampak so ugotovili, da to danes ne deluje več. Glasba je večinoma le namenjena publiki, ne stroki. Publika pa je večinoma oblegana z glasbo 18. in 19. stoletja. Rešitev je v postopni uveljavitvi najprej "lepe" glasbe 20. stoletja, šele potem bo "navadna" publika sposobna sprejeti tudi bolj drzna dela (besedo avantgardna zavračam, ker tega danes ni več). Tudi sam sem imel aktivno izkušnjo s kompleksno glasbo - največji uspeh sem imel s Tremi bagatelami za tolkala -, vendar sem po petih, šestih skladbah v takšnem načinu ugotovil, da to ni zame. Zato sem se tudi sam "pregrešil" in začel spet od začetka (neoklasicizem) in postopoma tipam v svet manj znanega, vedno skozi "poslušnost". Verjamem, da je možno pisati zapleteno glasbo, ki je prijetna za uho.
Pri Ajdiču zagovarjam lahko le tista dela, ki jih smatram za posrečena. Klavirski koncert to res ravno ni, Fatamorgana pa je. Verjamem, da bi se našlo dovolj del, da Ajdič, vsaj po vašem mnenju, ne bi izpadel tako "zanič" skladatelj.
Skladb ne sodim prvenstveno po estetski usmeritvi, pač pa vsebini. Seveda sem iz večih razlogov trdno prepričan v nujnost sodobne govorice, ampak o tem niti ne bi zdajle. Tista resnična vsebina ni v lepoti gradiva, ampak v imanentni ideji, ki mora biti na neki točki nujno tudi povedna, ta ideja pa je pred vsem drugim določena z logiko umetnine, skladateljskim sistemom, tudi formo. In to ni izum kakšnega modernizma, pač pa žlahtno izročilo glasbene umetnosti zahodne civilizacije. Po vsem kar sem že prebral ali drobci, ki sem jih celo napisal, še vedno najlepšo razlago te neizogibne nuje glasbe kot umetnosti vidim v Lebičevi izjavi, ki pravi, da so »vsa pomembna dela – od Bachove umetnosti fuge do Bartókovih umetnij z zlatim rezom – grajena z velikim arhitektonskim premislekom, da so spoj nujnosti, da je zakone teh spojev mogoče analitično odkriti, tako kot so zavestno nastajali, da pa nam bodo za vedno ostali skriti vzgibi, ki so jih narekovali«. Poslušanje glasbe ni samo estetsko (v smislu estetike lepega kakega Kanta) ugodje, tako kot je prepričana večina publike, ki je večinoma oblegana z glasbo 18. in 19. stoletja. Doživljanje umetnosti je zahtevno dejanje, ki zahtevo mnogo zbranosti in celo nekaj znanja, razmišljanja o glasbi (pa kaj samo o glasbi, o umetnosti nasploh!), analitike (nikakor v smislu muzikološke metodologije) in najpomembnejše – interpretacijo tega glasbenega doživetja v pomenljivo osebno. Bistvo klasične glasbe ni v tem, da bi se ob njej sproščali, v kar nas nategujejo naslovnice kakšnih tapoceni kompilacijskih CDjev. O tem piše tudi Lawrence Kramer in ne s primeri »zlobnega« modernizma kakega Xenakisa ali Lachenmanna, ampak ob pisanju o Brahmsovi glasbi. Strukturalne neizogibnosti največje glasbe so lastne velikim delom klasične glasbe, vključno z modernizmom, ki jih je resda včasih privedel do ekstremov. S tem ko se danes skladatelj popolnoma odpove estetiki in idealom modernizma, se pač v veliko primerih odpove tudi tej umetniški biti glasbe in tu je bistven problem.
OdgovoriIzbrišiIn zato globoko spoštujem glasbo Matičiča, Lebiča ali Kosa ter iz istega vzroka mislim, da Ajdič ni dober skladatelj in tudi zato preziram njegov Klavirski koncert. Prav tako mislim, da je nesmiselno približevanje običajnemu poslušalcu z lepo »poslušljivostjo« (karkoli naj bi to že bilo) in da je nujno previdno in trajno ozaveščanje publike o tem, kar ji ponudimo.
O tistem, ki je slovenski glasbeni kulturi v vseh pogledih s tem koncertom napravil škode za več kot za eno sezono pa raje ne bi.
LP
Tole bom še dodal: pri vzrokih in vzvodih ste navedli link DSS. DSS v tem projektu ni sodeloval na drug način, kot s posredovanjem notnega materiala! Sem član upravnega odbora in nikoli nismo razglabljali o Ajdiču in njegovem večeru na abonmaju.
OdgovoriIzbriši