Kremerata Baltica

10.3., Cankarjev dom
Kremerata Baltica, Gabriela Montero (klavir), Andrej Poškarev (vibrafon, tolkala)
program: J.S. Bach, L. van Beethoven, A. Piazzolla, C. Corea, P. Desenne
www.cd-cc.si

Glede na zadnjo koncertno izkušnjo Kremerata Baltica, skupina vrhunskih muzikov, tonsko čist ansambel z visoko kulturo godalnega zvoka niti ne izžareva osebnosti violinskega maga Gidona Kremerja, ki bdi nad delovanjem zasedbe. Njihov razjasnjen pogled na potek Beethovnove glasbe iz Mahlerjeve priredbe Godalnega kvarteta v f-molu op. 95, v kateri je bilo vse na svojem mestu, je bil dopolnjen z vselej zaokroženimi linijami in celo moto prvega stavka se je zdel ob vseh vstopih v celoti lepo oblikovan. Morda celo preveč. Samo uzvočenje glasbe, tudi tam, kjer Beethoven prav po simfonično zarobanti nad samim seboj ter nad tem svetom, je bilo namreč ob vsej izdelanosti vedno nekam akademsko zadržano.

Dva solista – Andrej Puškarev in Gabriela Montero – sta skozi izvedbi projicirala pristopa k Bachovi glasbi, ki bi bila težko bolj vsaksebi. Tolkalec Puškarev je v priredbi Koncerta za violino v a-molu za vibrafon razdajal mnogo glasbenih lepote in se vseskozi držal svoje mojstrske sposobnosti drobnega razločevanja palete med perkusivnimi impulzi in mehkim instrumentalnim barvanjem. Če je bilo glavno orožje Puškareva neskončen arzenal glasbenih lepot, pa je bila igra Monterove uničujoča iz čisto druge plati, s strani, drznem si reči, nekoliko večjih reči. Njeno igranje Busonijeve klavirske priredbe Bachove Chaconne iz Partite v d-molu za violino solo sploh ni bilo tako lepo, je pa bil to učinkujoč, idejno dosleden, izvedbeno vseeno bolj zamazan splet tonske mase, čvrstih vertikal ter usmerjenega gibanja v kontrapunktu. Gabriela Montero je prav ob koncu koncerta postregla še z dvema improvizacijama in tudi potem, ko je bilo jasno, da se v svojem igranju, ki pač ni bila improvizacija v pravem pomenu, zanaša na stilne kalupe, ji je bilo treba iskreno priznati neverjetno hitrost v odzivnosti in glasbenem razmišljanju.

Sprva napovedovano delo sodobne ruske skladateljice je zamenjal odkrit crossover. Nimam se za kakšnega posebnega purista, a se mi zdijo taki spoji že po svoji definiciji le kompromisi. Piazzollova glasba v svoji linearnosti vseeno premore dovolj zanimivejših glasbenih domislekov, celo nekaj momentov resnične resnosti. Jazz, kakršnega je v začetkih svojega Return to forever igral Chick Corea, odlična fuzija v najbolj impulzivno navdušujoči obliki, očitno ne prenese ujetja med taktnice partiture, prav tako kot je na primer verno zapisovanje pravega swinga praktično nemogoče in s tem nesmiselno. Te glasbe v tonski osnovi enosmernega modalnega jazza si človek pač ne more ravno zaželeti v izvedbi glasbenikov, ki se niso prepustili niti dinamičnemu razbohotenju v Beethovnu. Nabor muzike špansko-latinskega kolorita je zaključila novejša Velika kastrolada Paula Desenneja, postmodernizem najbolj prismojene (naglas je poljuben) vrste. Če ne drugega, nam je drugi del koncerta Kremerate Baltica sporočal vsaj to, da neposrečena združevanja umetnosti in v svojem bistvu oslabljene glasbene zabave niso lastna le domačim koncertnim »štacunam«.

Primož Trdan