Objave
Barry Guy (kontrabas, efekti), Mats Gustafsson (tenor in bariton saksofon, fluteophone), Raymond Strid (bobni, tolkala)
www.cd-cc.si
Mats Gustafsson je eden izmed tistih glasbenih improvizatorjev, ki jih imamo zadnje čase na domačih odrih priložnost spoznavati še prav posebej podrobno. Slab mesec po praznovanju desete obletnice Gromkinega cikla Defonija z all-star zasedbo sodobnega jazza, se je vrnil v triu z Barryem Guyem in Raymondom Stridom.
Gustafsson je znova veselo razdajal bogato tehnično in barvno domišljijo v svojih prav tako poznanih ognjenih izbruhih enakomernih fraz in z enim najsilovitejših slap tonguev v krogu današnjih pihalcev. Guyev kontrabas je glasbilo razcepljene osebnosti – bobnenje praznih strun opominja na njegovo bazično osnovo, ob tem pa (navadno kar v istem hipu) vztrajno posega po melodijskih prebliskih in sferičnem zvenenju. Raymond Strid se v duhu sodobnih tolkalcev ne odpove prav nobenemu ponujenemu sredstvu, kar se lahko prav hitro sprevrže v omejitev. A vendar je Strid svojo zvenečo ropotarnico ves čas spretno pretapljal v odličen sogovor, trk impulzov na eni in v skupinski glas tria na drugi strani. V tem je pač čar vrhunskih improvizatorjev – v vsakokratnem živem sestavljanju zgodb. In trije glasbeniki so imeli kaj povedati: čisto radost doneče hrupne pripovedi, zvončkljajoče pravljice flažoletov, tudi kak inteligenten štos in zabavno štorijo.
Stereotipna nalepka free jazza tukaj znova odpove. Ta glasba se je dodobra odmaknila od zdaj že zgodovinskih oblik osvobojenega gradiva v starih oblikah igre in od prav tako že historičnih kolektivnih improvizacij. Tudi idejna logika je danes precej drugačna in v njej ni več prostora za prvine šoka (kako avantgardno, kajne?) in ideal zgoščenega, do konca intenziviranega izraza jazza iz šestdesetih let. Sodobna utopija treznega iskanja popolne muzike v neobvladljivih prostranstvih glasbenih jezikov in besedišč se podaja v druge, dlje segajoče smeri. Ob spoštovanju tradicije eksperimenta prezira estetske dogme, dopušča natančnejša poigravanja s formo, tudi močnejše kompozicijske nastavke (nekateri deli koncerta so temeljili na idejah in oblikah iz zadnjega koncertnega albuma tria), a preprosto ostaja živo odrsko razdajanje čiste glasbene moči in znanja. To igrivost so na primer dokazali tudi utrinki bluesa ali pa kak hard-bop vzorec – brez nostalgičnosti ali že čisto obledele postmodernistične ironije, preprosto v duhu potrjevanja lastne glasbeniške identitete.
Prava plemenitost nastopa (in zadnje plošče) Barrya Guya, Matsa Gustafssona in Raymonda Strida se mi prikazuje v vsakokratni očarljivi učinkovitosti brskanja in odkrivanja v idejah, oblikah, formulah zaloge jazza, ki je pravzaprav, kot je vedel povedati tudi Bill Evans, prej način v pristopu do glasbe, kot zacementiran slog. In to brez tistega, danes kar prepogostega transparentnega spajanja stilov in estetik, ki sicer ponuja poligon za marsikatero iskrivo situacijo, toda priznajmo si že enkrat: zanašanje na eklektičnost ima neizogibno kratek rok trajanja.
Primož Trdan
V poslušanje: Barry Guy, Mats Gustafsson, Raymond Strid: Tarfala, Maya Recordings, 2008
Meni tole ni preveč blizu. Je tako, da ste "jazz-muzikologi" že prej poslušali jazz in ste potem začeli še klasiko ali je zadeva obratna? Samo tako da vem, da ne izgubljam časa.
OdgovoriIzbrišiKdaj/ali bo kritika od Ajdiča?
"Jazz-muzikologija" napram "Adorno-muzikologiji" Tole ima pa že skoraj potencial za diplomsko, hehe. No, sama beseda jazz je en malce bedast pojem, ker združuje tako začetke jazza iz konca 19. stoletja in skoraj tud minstrele, kot tudi free jazz, ki ima pa več skupnega s klasično improvizacijo, kot pa s preigravanjem klišejskih standardev. Zase lahko rečem, da poslušam jazz, ampak ne vsega, začetki in swing me niti ne zanimajo preveč, kot tud ne jazz kot zgolj privesek popu, etnu, elektroniki (nujazz). Rekel bi, da poslušam jazz v smislu Evansovih besed, da gre pri jazzu za predvsem za proces in ne za slogovno usmeritev. Čeprav se da po tem pogledu tud prav fajn poslušat kakšne starine iz dvajsetih, je pa tle pri meni že malce prevelik razkorak glasbenih okusov. Po moje je tud dost odvisno od komponent glasbe, ki te najbolj privlačijo in zvrsti jazza, ki le-te najbolj izpostavlja.
OdgovoriIzbrišiPa saj v tem tekstu niti ni kakšne muzikološke razčlembe.
OdgovoriIzbrišiZase lahko rečem, da me je klasika začela zanimati zaradi inštrumenta, jazz pa tudi. Sicer sem se z enim in drugim začel malo bolj resno spoznavati in ukvarjati bolj kot ne istočasno. Je pa res, da se mi je ravno ob nekem Coltranovem koncertnem posnetku iz kakšnega leta pred njegovo smrtjo posvetilo, da ni finta vse muzike samo v melodiji-harmonij-ritmu ampak (še) kje drugje. No, ko danes poslušam ta album (Live at the Village Vanguard again, pa saj bi lahko bil marsikateri drug), slišim, da to ni Coltrane v najboljši kondiciji in da ga je v smeri, v kateri se je razvijal, tudi že kdo presegel, a vseeno. Kaj pa vem, mogoče tudi Ligetijev Rekviem potem ni zvenel tako »zmedeno«, kot bi drugače.
Sicer pa mi ni čisto jasno, zakaj bi se tako zavestno obremenjeval s preferencami drugih. Na drugi strani prav tako ne bom nikoli razumel muzikologov, ki kategorično zavračajo in ponižujejo glasbo, ki je niti slučajno ne poznajo, istočasno pa njihova »zgodovinska ušesa« rada ustvarijo kakšen nepojmljiv čudež.
O Ajdiču bo prispevek, ampak ne še čisto takoj. Ne-blogerske obveznosti pač.
LP
Nisem ciljal na to, ali je razčlemba muzikološka ali ne. Zanimalo me je zgolj to, kaj sta začela prej poslušati. To pa zato ker sam pri sebi vem, da zame obstajajo neke ("muzikološko") neutemeljene preference, kot je v mojem primeru npr. punk-rock - to mi je pač ostalo iz srednje šole in mi dandanes pomeni glasbo za sprostitev. Tako da se ne obremenjujem s preferencami drugih, zanima me samo če je pri vama podobno z jazzom. Če je nekomu všeč jazz, če je nekomu všeč klasika ali če so nekomu všeč moški, to me čisto nič ne briga. Jst jazz zgleda premalo poznam da bi mi bil všeč.
OdgovoriIzbrišiP.s. fajn bi bla tud kaka kritika od zlatega abonmaja. To lahko tudi pričakujemo?
Jaz sem bolj ciljal na Markotovo izpeljavo v zabaven izraz "jazz-muzikologija". Pisanje o zlatem a. je bilo v načrtu, ampak zaradi nesrečnih okoliščin še ni bilo realizirano. Zadnjega komentarja ne razumem čisto - smo spet pri onem skladatelju, ki piše glasbo o rekah, ne sliši na ime Bedřich, jo pa veselo posveča svojemu učitelju?
OdgovoriIzbrišiGlede glavnega vprašanja:
Kot je Marko natipkal, različne smeri jazza (v smislu Evansa, pa še koga drugega) izpostavljajo različne komponente (jaz bi rekel: plati) glasbe. Mislim da je Ivan G. v enem komentarju napisal, da obstajajo glasbe z različnimi funkcijami, kar popolnoma drži. Sem pa siguren, da ves jazz ni samo razvedrilna glasba. Sam poslušam kakšen bop, ali pa npr. Jarrettov Kölnski koncert ("jazz-muzikologi" naj me prosim ne linčajo) kot glasbo za sprostitev. In to kot prekleto dobro glasbo, kvalitete, ki je ne doseže vsak klasični poustvarjalec. Spet pa je tu tudi kakšen Evan Parker ali kdo podoben, ali pa kateri izmed boljših izvajalec koncertov na cankarjevih torkih, ki je po funkciji sicer čisto blizu preigravanju standardov v Gajotu, ampak zahteva popolnoma drugačno poslušanje, modus poslušanja, ki bi lahko bil celo bližje percepciji kakšnega Varesea ("Adorno-muzikologi" naj me prosim ne linčajo). Govorim seveda zase, ni vse samo v poznavanju, védenju o umetnosti, je tudi v okusu. Seveda ta glasba ne odkriva tistih poslednjih resnic, pa saj jih tudi marsikater del železnega repertoarja ne.
LP
Ne ne, s tem nisem na nič namigoval. Saj je kolikor vem srečno poročen.
OdgovoriIzbrišiNo potem bi pa lepo prosil, če mi lahko priporočata kaj v modusu Varesea, kar lahko dobim na piratski način.
Ja, je tudi nekaj v okusu. Vprašanje v kolikšni meri. Po mojem mnenju igra npr. pri punk-rocku ali jazzu, se pravi v smislu razvedrilne glasbe, to kar pomembno vlogo. Pri klasični glasbi, in če imamo v mislih velika dela velikoh skladateljev, pa se vloga okusa nekoliko zmanjša. Verjetno se že zaradi zgodovinske distance "potrudimo" potisniti okus malo na stran in se potrudimo stvar razumeti. Zase lahko rečem, da se mi zatika pri Mahlerju. Ampak verjetno se je treba zgolj malo bolj potruditi in si izbiti iz glave tisto hecno sliko malega možica, ki deluje tako nebogljeno napram kakšnemu portretu van Beethovna. In "okusa" mi ni spremenil niti Maazel.
Ne ne, sploh nisem na nič namigoval. Saj je kolikor vem srečno poročen.
OdgovoriIzbrišiPotem bi vaju prosil, če lahko priporočata kaj v modusu Varesea, kar se lahko dobi tudi na piratski način.
Glede okusa imaš prav. Vprašanje v kolikšni meri je ta pomemben. Gotovo igra večjo vlogo v "razvedrilni" glasbi. Pri velikih delih klasike pa je po mojem mnenju ta vloga nekoliko manjša že zaradi zgodovinske distance. Stvar se potrudimo razumeti in poskušamo svoj okus nekoliko potisniti ob stran. Verjetno bi bilo prav, da to prakticiramo tudi pri drugih glasbah in tudi na drugih področjih. Pri meni se še vedno zatika pri Mahlerju (tudi Maazelu ni uspelo), samo bo verjetno potrebnega še nekaj poslušanja in poglabljanja pa bo šlo. Pa tisto sliko malega možica, ki zgleda tako nebogljeno napram van Beethovnu si moram izbiti iz glave.
LP
Se opravičujem za dve verziji istega komentarja. Ni mi še čist jasno kok to komentiranje deluje. Enkrat objavi enkrat pa ne, pol na koncu pa kr oboje.
OdgovoriIzbrišiVčasih se je kaj zanimivega dobilo na demonoidu, ampak je stran že nekaj časa v prenavljanju. V mislih sem imel kakšen album Schlippenbachovega tria (Gold is where you find it, Pakistani pomade - ta je še posebej improvizacijski) ali pa Drawn inward od Electro-acoustic ensamble-a Evana Parkerja, ki sicer deluje strukturno bolj razredčeno. No, seveda sem imel v mislih soroden poslušalski pristop, nikakor ustvarjalni/kompozicijski.
OdgovoriIzbrišiOkus pri klasični muziki - še en znamenit slovenski glasbeni kritik je imel kakšnega skladatelja ali dva, ki ju preprosto ni maral, ampak to je že zelo poseben primer. V takih primerih mislim, da moraš vedet, kaj in zakaj ti ni všeč, kar se tiče Mahlerja, je pa po mojem fino, če najprej zaštekaš, dobro razumeš bolj zgodnje simfonije - 2., 1., mogoče 4. Saj včasih tudi zveni podobno kot "majhen možicelj", če pomislim malo na kakšno samoironijo.
Komentarje se da tudi zbrisat, ampak se vseeno pokaže, da si nekaj napisal in potem odstranil. Dokončno jih lahko zbrišemo urejevalci strani. Sicer me pa ne motijo dvojni/trojni komentarji, sploh ker je to zdajle prispevek z največ odzivi :)
LP
Hvala za predloge.
OdgovoriIzbrišiČe je "nerodno" govoriti o imenu kritika, me zanima vsaj katera dva skladatelja mu nista bila všeč...
Sem pozabil še eno stvar. Glede "poznih" kritik. Mislim da je smiselno, da so prispevki objavljeni kar se da hitro po samem koncertnem dogodku. Verjamem da imate vsi trije dosti dela, ne razumem pa zakaj nebi potem mogli kakšen koncert pokriti tudi ostali pisanja željni, ki jih res ni veliko - jst, Sara in mogoče še ena moja sošolka. To je to. Tudi če kvaliteta nebi bila ustrezna (sicer dvomim da bi bila pod nivojem), lahko urednik (če se ne motim je to Primož) odkloni tekst, pa ga (te) zato ne bo nihče postrani gledal. Ker je tale blog res ena dragocena pridobitev je škoda da ostanejo koncerti "nepokriti", ker bi iz njih lahko "iztisnili" marsikatero produktivno debato. Poleg tega pa moramo delati skupaj, ker nas enako mislečih res ni veliko. Saj verjetno ne bomo dosegli to, da bo Slovenija najbolj razvita glasbena dežela, lahko pa se drug od drugega veliko naučimo.
Ne, ni nerodno, samo ni se mi zdelo bistveno. Kušarju baje ni bil preveč všeč Brahms in če se ne motim tudi Bruckner (?) ne. O tem bi več vedel povedati kdo drug, sam nisem prebral več kot dveh njegovih kritik.
OdgovoriIzbrišiO ostalem pa enkrat drugič in nekje drugje.
LP