Zlat orkester in "pozlačen" solist

29.5., Cankarjev dom
Simfonični orkester iz Pittsburgha, Jan Vogler (violončelo), Manfred Honeck (dirigent)
program: R. Schumann, D. Šostakovič
www.cd-cc.si

Nenavadno, po svoje tudi razveseljivo se zdi spoznanje, da je bil solist na koncertu domačega Orkestra SF navsezadnje prepričljivejši od Jana Voglerja, ki je igral s Simfoničnim orkestrom iz Pittsburgha. Vogler bi v pogledu tonske kakovosti in čistejšega branja svojega parta gladko prekašal Johannesa Moserja, a Moserjeva prevelika prednost se vendarle zdi v gorečem uresničevanju skladateljeve namere, v lastni interpretativni zanimivosti. Jan Vogler je Schumannov Koncert za violončelo igral s klasicistično jasnostjo, včasih že kar v spravljivem duhu. Tako je že prva tema izgubila del ekspresivnosti (ali kar večino, če se spozabim in pomislim na posnetek Jo-Jo Maja), a ostala vzorno oblikovana. Koncert je bil tako lepa poslušalska izkušnja, s pevnim drugim in vendarle tudi bolj priostreno sunkovitim tretjim stavkom. Jasno je, da smo poslušali vrhunskega čelista, ki pa tokrat ni imel povedati ravno veliko. Če bi njegov nastop zaradi obarvanosti abonmaja lahko zato označili kot »pozlačen«, se je že v orkestrskih tuttijih, ali že kar v drobnih trobilnih signalih napovedovalo, da poslušamo resnično »zlat« orkester.

Simfonični orkester iz Pittsburgha ima nezgrešljivo vrhunsko trobilno in pihalno sekcijo, verjetno pa nima solistično očitno izstopajočih glasbenikov, še koncertni mojster se s kratkim solom v Simfoniji št. 5 Dmitrija Šostakoviča ni dvignil nad celoten korpus. Je pa to orkester, ki uteleša bistvo zvočne kulture – zavedanje o nujnosti skupinskega zlitja glasbenikov, zazrtost skupnosti v eno samo skupno stvar muzike. Ker je bil s svojimi glasbeniki miselno spojen, a vseeno vseprisoten tudi maestro Honeck, se zdi ravno zvočna plemenitost tisto, kar je bilo na delu v izvedbi Šostakoviča. Lani smo na Festivalu Ljubljana v Šostakovičevi Osmi poslušali venomer ustvarjajočega V. Gergijeva, a ti dve izvedbi si kljub prvovrstnosti obeh ne bi mogli biti bolj oddaljeni. Honeck partituri ne dodaja veliko svojega pogleda. V prvem stavku je resda napravil nekatere ritmično-agogične zareze, a vedno zbrano in odgovorno hodil po sledi partiture in vzorno oblikoval njeno zvočnost. Njegov Šostakovič ne govori nujno toliko iz grotesknih koračnic, izkrivljenih napevov, zlovešče mirnosti ali iz kričeče agonije orkestrskih izbruhov. Prej bi veljalo, da s Honeckom Šostakovič svari človeštvo prek manj skrajno sugestivnih, a vedno občutenih zvočno-barvnih vtisov iz partiture.