Zvočna mehkoba in rutinirana odličnost iz Münchna

22.6., Gasteig, München
Münchenski filharmoniki, Adam Fischer
program: F. Zappa, B. Bartók, J. Haydn

Obisk koncerta Münchenskih filharmonikov v njihovi domači dvorani bi lahko bilo po svoje tudi preverjanje zvočne identitete orkestra, ki ga bomo letos poslušali na Festivalu Ljubljana. Spoznanja obetajo – orkester, ki je delal pod vodstvom nekaterih velikanov, kot je Sergiu Celibidache in ki je v zadnjih letih rasel pod Thielemannovim diktatom, je vrhunska, prav posebno senzibilna in pozorna skupina glasbenikov.

To se je izkazalo tudi ponekod, kjer se temeljita priprava ne zdi vedno samoumevna. Frank Zappa se je namreč večkrat razmeroma glasno pritoževal nad mačehovskim odnosom glasbenikov, ki so snemali njegovo simfonično glasbo. Marsikdo bi jih prvi trenutek lahko razumel – od samouka, žanrsko muhastega, zafrkantskega rockerja, ki to navsezadnje sploh ni, ne bi pričakovali ravno kompleksnih partitur. Resnica je vse kje drugje, to ugotovimo tudi ob razširjeni verziji skladbe Bogus Pomp. Glasbena gramatika je tukaj strnjen kompendij marsičesa, kar se je glasbi pripetilo v 20. stoletju – ekspresivne linije, gosta atonalna pisava, tudi na trenutke prosojna orkestracija in seveda očitni zvočni vplivi Edgarda Varesa, morda celo Bouleza. A Zappa tudi tokrat vendarle pokaže (vsaj) dva obraza – gosto orkestrsko tkivo sem ter tja prav v mahlerjansko razklani maniri prekine in predre kak »bandovski« riff. Poleg tega Zappa svoj Bogus Pomp začini še z nekaj razposajenega avantgardizma, oskruni »posvečen« oder, se ponorčuje razmerju med dirigentom in orkestrom in med solisti iz orkestra zaneti prepir, ki ne bi mogel biti lepša sodobna karikatura tekmovalnosti solistov kakega baročnega concerta grossa. Izvedba, v kateri je navduševala pozorno in dovršeno uresničena partitura, je vendarle odstopila od skladateljevih navodil, dirigent Adam Fischer se je uprl Zappi in na odru ni pil in kadil ter prav tako je z glasbeniki v nasprotju s skladateljevim željam ravnal nadvse spoštljivo – za kar se je občinstvu na začetku tudi opravičil. Tudi po koncertni izkušnji s Zappo-skladateljem sem mnenja, da je njegova glasba z vsemi neortodoksnimi in ekscentričnimi potezami zastavljena dovolj trdno - in da funkcionira.

Nadaljevanje programa je bilo bolj vsakdanje, Münchenčani pa so tudi v Dveh slikah op. 10 Sz 46 Béle Bartóka pod Fischerjem ohranili popolno zaokroženost zvoka, v Bartókovem delu izpod vplivov čutnosti impresionizma pa dokončno pokazali svojo izjemno zvočno lastnost – namreč mehkobo zvoka, kakršne sam na simfoničnih koncertih še nisem slišal. Če je Bartók z zglednimi solisti razkril to čudo orkestra, pa je muziciranje v Haydnovi Simfoniji št. 104 v D-duru na najbolj jasen, haydnovsko navidezno preprost in radosten način pokazalo na veliko, a vendarle skromno idejo za vrhunskostjo Adama Fischerja in tudi Münchenčanov. Že uvod Simfonije je bila pozorno oblikovana izjava, ne le pogrešljiva evokacija k glavnemu dogajanju, nadaljevanje pa je bilo do konca, brez padca koncentracije eno samo bistro zvočno oblikovanje. Ob tem človek na koncu spoznava, da je bila celotna izvedba zgolj stvar rutine, a ne rutine čistega prebiranja partiture, pač pa rutine zavedanja o tem, da ni nič v njej brez namena in lastnega pomena, rutine spoznanja, da se velja vsaki celici te muzike posvetiti do konca – ne v prid golega interpretativnega akta, pač pa zavoljo spregovarjanja avtorja.

Haydn je resda ena najmočnejših Fischerjevih domen, a glede na to, da Münchenski filharmoniki v naše kraje prihajajo prav s tem skladateljem, upajmo, da se ob njem dobro počuti tudi orkester.

Primož Trdan