četrtek, 25. november 2010

Domača zgodovina v nastajanju*

Dubravka Tomšič Srebotnjak, klavir
recital ob 65-letnici koncertne poti
Cankarjev dom
1. srebrni abonma
sreda, 17.11.2010


Gallusova dvorana Cankarjevega doma je gostila zanimiv in prav poseben glasbeni dogodek. Ta dan je namreč naša slavna pianistka Dubravka Tomšič Srebotnjak priredila koncert, s katerim je obeležila že kar častitljiv jubilej, 65-letnico svojega prvega javnega nastopa, ki ga je kot pet letna deklica izvedla v svojem rojstnem mestu Dubrovniku. Študij je nadaljevala v Ljubljani ter New Yorku ter je v ZDA začela svojo izredno uspešno mednarodno, lahko rečemo tudi svetovno koncertno kariero. Od njenega prvega nastopa pa vse do danes ni minila niti ena koncertna sezona, v kateri Tomšičeva ne bi vsaj nekajkrat javno nastopila. Poleg koncertiranja je vsekakor omembe vredna umetničina obsežna diskografija ter njeno pedagoško delo, kajti iz razreda. Dubravke Tomšič izhaja že veliko število zelo uspešnih pianistov iz Slovenije in tujine. Zato ne preseneča, da je Gallusova dvorana v sredo bila zares polna zvestih in precej navdušenih poslušalcev.

Tomšičeva je prvo polovico koncerta posvetila delom Ludwiga van Beethovna, drugo pa Fredericu Chopinu, katerega 200-letnico rojstva praznujemo letos. Na programu sta bili dve izmed najbolj znanih, pa tudi najtehtnejših Beethovnovih sonat: Sonata v Es-duru op. 81a imenovana „Les Adieux“ ter Sonata v f-molu op. 57 z naslovom „Apassionata“. Kaj povedati o tokratni izvedbi izpod prstov Dubravke Tomšič? Glasbenica je že neštetokrat pokazala in dokazala svojo tehnično popolnost, brezhibno zbranost in kulturo slogovno korektnega, pa tudi osebno doživetega muziciranja. Zato ne preseneča, da je tudi tokrat Beethoven izzvenel v svoji najbolj prečiščeni in izpopolnjeni podobi. Tehnično, pa tudi interpretacijsko zelo zahtevni skladbi je Tomšičeva podala v zanjo zares tipični maniri – povsem umirjeno, brez vidnega napora ali pa kakršne koli pretirane gestikulacije, vendar z očitno notranjo doživetostjo ki se je seveda jasno pokazala v zvočni podobi izvedbe. Izvedba je torej bila zgledna, decentna in umirjena ter se je poslušalec lahko povsem osredotočil na poslušanje. O kulturi tona ter slogovni korektnosti nima smisla izgubljati besed, posebno bi izpostavil in pohvalil le čudovito barvno in dinamično uravnovešenost med basom in diskantom, med vodilnimi melodijami in spremljavo. Poslušalci so se seveda odzvali z navdušenim aplavzom.

Po premoru se sledile štiri Chopinove balade: Balada v g-molu op. 23, v F-duru op. 38, v As-duru op. 47 ter v f-molu op. 52. Chopinove balade sodijo v vrh njegove ustvarjalnosti, tako po tehnični kot tudi po vsebinski plati. Gre za zelo osebno mišljene skladbe z bogato, lahko bi rekli z izpovedno, lirično vsebino. V njih je najbolj viden Chopinov emocionalni in miselni svet, ki se seveda kaže v virtuozni glasbeni podobi in izjemno izvirnem prefinjenem slogu. Ta značilna Chopinova rafiniranost pa seveda zahteva izvajalca s posebno senzibiliteto, zato se Chopinovih del ne morejo enako uspešno lotiti vsi kvalitetni pianisti, kajti brezhibna tehnika nikakor ni dovolj za kvalitetno izvedbo. In ravno to je bila očitna pomanjkljivost interpretacije, ki jo je podala Tomšičeva. Njen sicer toliko hvaljen in občudovanja vreden umirjen pristop k tehnično zahtevnem repertoarju je rezultiral z ne dovolj poosebljeno izvedbo. Lirični odseki so bili nekoliko bolj prepričljivi, barva v pianu res mehka in topla, vendar pa je pri pasažah preveč prišla do izraza njihova tehnična briljantnost namesto povednosti. Pri bogatih akordih je forte zvenel pregrobo in pusto, ne dovolj čustveno nabito in polno, temveč preprosto povedano – glasno! Pogrešali smo več polnosti zvoka, bogastva barvnih odtenkov ter predvsem več rubata in na splošno agogičnih sprememb. Zato smo bili prikrajšani pravega doživetja Chopinove glasbe, kajti druga polovica koncerta je zvenela kot razkazovanje dovršene tehnike in zbranosti, kakor bi poslušali nekakšno revijo klavirskih etud…

Pri Dubravki Tomšič Srebotnjak ne moremo nikakor dvomiti v njeno tehnično popolnost, umetniško integriteto, nepregledno znanje ter neštete izkušnje. Je pa vsekakor res, da ni umetnika, ki bi mu čisto vsi žanri in področja bili pisani na kožo. Tomšičevi Chopinova dela očitno niso. Manjka ji senzibilnosti ter kreativnega, poosebljenega pristopa k interpretaciji. Tomšičeva je s svojim eksaktnim, lahko bi rekli šolskim načinom igranja kreirala zares popolne izvedbe del Bacha, Scarlattija, Mozarta, Haydna, Beethovna, pa tudi Liszta in Prokofjeva. Chopinu pa bi se morda res morala izogniti, posebno zato, ker imamo v Sloveniji dokazano tudi druge izjemno kvalitetne pianiste, ki so za izvajanje Chopinovih del veliko bolj kompetentni.

Vsekakor pa je šlo za vrhunski glasbeni dogodek ter zanimiv moment za slovensko glasbeno zgodovino v nastajanju. O tem naj priča tudi podatek, da je zares malo solistov, ki bi s svojim nastopom in tudi že s samim svojim imenom bili sposobni tako zlahka napolniti našo največjo koncertno dvorano. Navdušeno občinstvo je po koncertu z močnim aplavzom in ovacijami izvabilo pianistko na oder na kar štiri dodatke! Tako smo slišali še Chopinov Scherzo, potem enega izmed njegovih Nokturnov, Etudo ter na koncu tudi delo, ki ga Tomšičeva pogosto prihrani za dodatek – znan Bachov orgelski preludij v Busonijevi priredbi za klavir. Recital ob 65-letnici koncertne poti Dubravke Tomšič Srebotnjak nam bo zagotovo še dolgo ostal v spominu, umetnici pa želimo še veliko uspešnih koncertnih sezon!

Tomaž Gržeta

* besedilo je bilo prvotno napisano za Program ARS Radia Slovenija, a ni bilo objavljeno

1 komentar:

  1. Sicer nisem pianist, ampak Chopin ni bil tehnično popoln. V bistvu daleč od tega. Zato je dvom v njeno tehniko in predvsem umetniško integriteto povsem na mestu.
    Vsekakor ni šlo za vrhunski glasbeni dogodek. Smešen je argument, ki sloni na polni dvorani in ovacijah. Sam ji ne želim niti ene sezone več, koncert pa mi bo vseeno ostal še dolgo v spominu. Kako lepo...

    OdgovoriIzbriši