Glas ljudstva?

Stefan Zweig v avtobiografiji Včerajšnji svet piše o fanatični predanosti, ki je Dunajčane svojčas vodila pri spremljanju te ali one umetnosti. Dunaj iz časa nekje na prelomu v 20. stoletje ni ničesar spoštoval globlje kot umetnin, kar je umetnost napravilo za življenjsko vprašanje celega naroda. Stoletna vaja iz spremljanja umetniške dejavnosti je rodila nepopisno razgledanost in tako Zweig piše, da v predstavah dunajske opere ali Burgtheatra ljudje niso prezrli prav ničesar. Nad umetniki niso bdeli le poklicni kritiki, temveč iz dneva v dan tudi celotno občinstvo s svojim budnim, od stalnega primerjanja izostrenim sluhom. Ta neusmiljena pozornost je od vsakega umetnika na Dunaju terjala najboljše in kulturi mesta podeljevala njeno čudovito visoko raven. Vse se seveda spreminja, saj je vendarle metamorfoza neke dobe zapisana v srčiki Zweigove pripovedi, a marsikaj – radi verjamemo, da tisto najboljše – ostaja nedotaknjeno. Občinstvo v Dunajski državni operi zna namreč še danes brez zadržkov izžvižgati režiserja ali pa dirigenta, ki je poskusil prodajati meglo, in protestirati proti interpretaciji, ki ni po okusu mesta, kakršen koli že ta je.

Pri našem »resnem« koncertnem poligonu in večinoma tudi drugod je vse drugače. Verjetno je za dirigenta morda graja že, če ga aplavz nazaj na oder povabi le enkrat samkrat. A stvar sploh ni več v poslušanju, njegovi regresiji in zoprni splošno-družbeni nepotrebnosti. Koncertna glasba – ne le abonirana – se čedalje bolj vztrajno pretvarja v gol družbeni obred, event pri katerem je poslušalska občutljivost strahotno odvečna zadeva. Zato gre verjeti, da tudi resnično mojstrski dosežki niso vedno nagrajeni s tisto polno iskrenostjo ali celo zaradi samih sebe; pokveke na mestu umetnosti lahko prepričajo priložnostnega ali površnega poslušalca, a občutljivega, celo znalskega spravijo v tiho negodovanje, glasbenega kritika na dolžnosti pa v sitno vznemirjanje občanov. Če že nastopajoči pred nami ne spoštuje odra in iskrene zaupljivosti med umetnikom in njegovim občinstvom, kakršno gojijo pravi in sploh ne nujno najgenialnejši muziki, potem res ni ovir, da odmislimo mit o »posvečenosti« koncertne dvorane in se upremo nemarnim izvajalskim neprilikam. Nič ne bi bilo narobe, ko bi, in lepo prosim, naj to užalosti glasnike lepe omike, sem ter tja kratko malo izžvižgali glasbeniške šlamparije, šarlatanske poskuse in brezbrižno muziciranje. Pa ne zaradi oponašanja Zwiegovega kozmopolitskega Dunaja, preprosto iz občutka za resničnost.

Verjetno bi vse kaj drugega o stvari menil eden največjih umetnikov, ki so kdaj tlačili zemljo. Glenn Gould, ki je globlji odnos gojil s studijskim mikrofonom, kot s svojim občinstvom, se je leta 1962 domislil nečesa z imenom G.P.A.A.D.A.K. – the Gould Plan for the Abolition of Applause and Demonstrations of All Kinds. Kljub temu, da mi še vedno ni docela jasno, ali je bil v svojih besedah o prepovedi vsakršnega slišnega udejstvovanja poslušalca popolnoma resen ali ne, gre tedaj mladega genija razumeti in se v grobem celo strinjati z njegovim prepričanjem, da občinstvo s svojim pokašljevanjem, danes tudi odvijanjem cukrčkov, zvonjenjem telefonov in še s čim v resnici uničuje glasbeno, se pravi zvočno predstavo. Kakorkoli že. Gouldovo nezadovoljstvo in zgoraj zapisane bogokletne zamisli si v resnici ne bi mogle biti bližje, le da k stvari pristopajo iz različnih smeri – nihče, komur je umetnost strastna reč, najsi bo umetnik sam ali le njen velik občudovalec, ne prenaša, da se onkraj roba odra počenja nežlahtne stvari in jih ne bi smel v nedogled prenašati križem rok.

Kar hočem povedati, je najbrž to, da je za neko kulturo po svoji plati odrešilno, če publika svojo stvar dojema z vsaj tako srčnostjo in poznavalsko vsevednostjo, ki jo lahko denimo občudujemo pri gostilniških razpravah o fuzbalu ali o notranjepolitičnih orgijah. Kultura kot vedenjski vzorci in kultura kot umetnostno polje se velikokrat strahotno izključujeta, to da je glasba, da je umetnost zabava, pa je v najboljšem slučaju nesramen nesporazum – je namreč strast, ta pa je vendar lahko prava, samo kadar je obojestranska.