Rdeča - prvi abonmajski koncert Simfonikov RTV

24.9., Cankarjev dom
Simfonični orkester RTV Slovenija, En Šao (dirigent), Mikhail Rudy (klavir), Benjamin Ziervogel (koncertni mojster)
program: P. Ramovš, P. I. Čajkovski, R. Strauss
www.cd-cc.si

Ramovševa Izpoved, kot je bila predstavljena na sinočnjem koncertu, postavlja v resnici neproblematično zamisel o zgoščevanju zvočne biti, o razširjanju in intenziviranju orkestrovega glasu, v širšo dramaturško razpetost. Pri tej glasbi vsak korak in vsak postanek pomeni nujnost na poti do lastne izpopolnitve in ko bi obstajalo tisto, čemur bi lahko brez sramu rekli kánon velikih slovenskih glasbenih del, bi Ramovšev zvočni svet iz njega sijal kot ena najsvetlejših zvezd.


 V Klavirskem koncertu št. 1 smo poslušali Mikhaila Rudya, ki skladbe Čajkovskega ni prebral brez napak. V svoji interpretaciji je sicer gradil intenzivnosti, ustvarjal je tudi trenutke nepredvidljivih zasukov, vendar pa je njegova igra prepogosto zastirala pogled na jasne teksture in zamazala mnoge detajle. Orkester je zazvenel gosto, včasih celo mehko, toda želja po zvočni masi ni bila uresničena. Rudy je z odlomkom iz Petruške pokazal, da tudi za najslavnejšimi koncerti obstajajo, našim institucijam sicer navadno neznana, vznemirljiva polja ruske klavirske glasbe. Pa še neobvezna misel: če bi se obregnil ob dejstvo, da bo prav ta Koncert Čajkovskega v nekaj tednih znova na ljubljanskem simfoničnem meniju, bi najbrž izpadel prav tako predvidljivo in repetitivno, kot je predvidljiva in sama sebe reciklirajoča programska politika naših orkestrov, kajne?

V Straussovi simfonični pesnitvi Tako je govoril Zaratustra je En Šao znova pokazal, kar vemo že nekaj časa, da je nezmotljiv organizator orkestrske igre, sinoči pa je v orkestru prebudil tudi nekaj želje po ustvarjanju velike glasbe. Šaova vizija je predvsem ustvarjala prelivajoče se glasbene fakture in muziko vodila v živem, jasno začrtanem toku. Morda je prav zato v delih prve polovice pesnitve umanjkalo nekaj oblikovnih potez. A glasba je zatem v celoti oživela kot zvočna skulptura pravih poudarkov in razmerij, kar je verjetno plod enormne energije, ki jo je v Straussovo glasbo vložil dirigent. Pohvaliti gre tudi glasbenike – lepo zlita pihala, trobilce, ki so se večino časa uspešno upirali Straussovi na trenutke prav nehumani glasbeni pisavi ter zlasti koncertnega mojstra Ziervogla in njegovo inteligentno igro, ki v solističnih odsekih vedno najde pravilne viške in impulze. Do izpopolnitve je izvedbo ločilo le čistejše barvno in morda dinamično skladje, a vendar – Zaratustra je spregovoril in nam tudi kaj povedal.

Primož Trdan