Orkester SF in Sarah Chang

1.10., Cankarjev dom
Orkester Slovenske filharmonije, Emmanuel Villaume (dirigent), Sarah Chang (violina)
program: Z. Ciglič, M. Bruch, L. van Beethoven
www.cd-cc.si

Zbranost, očarljivost in …
Novega šefa dirigenta SF Emmanuela Villaumea še ne poznamo najbolje, na prvem svojem koncertu sezone pa je presenečal z veliko izvajalsko pozornostjo, ki jo je namenjal slovenski glasbi. Posebno zbranega branja so bile deležne Cigličeve Simfonične skice. Kljub temu, da skladba niti ni prav velika mojstrovina, poslušalca na trenutke nagovarja v prijetni zamaknjenosti in impresionistični intimi. To Ciglič počne z občutljivostjo, ki je slovenski simfoniki vse prepogosto tuja in morda prav zato tudi zvočni volumen zadnjega stavka dobi večji smisel.
V Bruchovem Prvem violinskem koncertu je Sarah Chang razkrivala prodoren, čist in vseskozi prilagodljiv zven svojega inštrumenta. Njen ton je vseskozi živ in vedno v gibanju, očarljiva igra se dotika polja liričnega, morda tudi želje po glasbeni drami. Changova se je odlično zlivala z orkestrom, komunikacije pa je primanjkovalo le v tretjem stavku. Nekaj presežne grobosti finala verjetno ne izhaja le iz njenih prstov in rok, je eden izmed izrazov glasbeničine notranje dinamike.

… Beethoven med zazrtostjo in hrupom
To, da orkester ni sposoben usklajeno in enotno odigrati ne prav problematičnih delov ekspozicije prvega stavka Beethovnove Sedme simfonije ne more biti obetavna popotnica interpretaciji dela. Pa vendar je bil končni učinek tokrat mnogo prepričljivejši kot nekatere posamezne slabosti. Kričeči orkestrski izbruhi so še vedno spominjali na razpuščena zvočna razgrajanja, ki so (bila) v zadnjem času kronični problem domačega simfoničnega poustvarjanja, a tokratni poskus je imel vendarle nepredstavljivo več vsebine: polifonija drugega stavka je navduševala s pretresljivo zazrtostjo v snov, izpeljevanje je bilo večkrat prepojeno s pravo napetostjo, medtem ko Villaume ni vedno kontroliral dinamičnih razmerij, pa je orkester pod njim zvenel barvno povsem uravnoteženo. Ne upam si ugibati, kam je ob tem poniknila Villaumeova najširša vizija Sedme simfonije, najbrž pa ta temelji na kontrastih med globino resnobne glasbene pripovedi in eksponirano zvočno močjo.
Orkester je sicer cel koncert izvedel intonančno dovolj stabilno, kot solisti so bili (v Cigličevi in Beethovnovi skladbi) dobri zlasti Kacjan, Jenko in Milošev, v Bruchovem Koncertu pa je prepričala tudi skupinska igra in želja po glasbi.

Primož Trdan