Objave
Orkester Slovenske filharmonije, Claude Schnitzler (dirigent), Lev Pupis (alt saksofon)
program: B. Bartók, N. Bečan, I. Stravinski
www.cd-cc.si
Tokratni koncert oranžnega abonmaja je presenetil z nečim, kar bi navsezadnje morala biti stalnica koncertne dejavnosti. Namreč z enotnostjo programa, ki se je tokrat sukal okoli nečesa, čemur bi lahko rekli neoklasicizem. Kot se pri slogovnih oznakah rado pripeti, tudi ta skovanka le redko zadovolji vsem svojim nalogam – Stravinski se jo je branil kot preveč posplošujoče, Bartóku se včasih izraz pripenja brez prave utemeljitve, v Bečanovem novejšem Concerned about Saxophone pa nastopa kot pravi simbol neke zdaj že davne glasbene govorice.
Prav gotovo je tudi ponovno izvajanje sodobnih kompozicij nujno opravilo, s prav tako gotovostjo pa trdim, da je imela SF pri tokratni izbiri nesrečno, če ne kar slepo roko. Za zgodnjo skladbo je Concerned about Saxophone Nejca Bečana izredno spretno napisan, orkestracijsko pološčen dosežek, kakršnega se ne bi sramoval marsikateri študent. Tudi solist Lev Pupis je z veliko pozornostjo in gladkim tonom vseskozi mojstrsko deloval v prid delu. Jezik skladbe nam je že poznan – raste iz neoklasicistično-impresionistične kolizije, obarvan je tudi s ščepcem ljubljanskega akademizma, ki vztrajno trpi za estetsko kolektivno amnezijo. Prav zato drobna jezikovna razširitev v kadenci deluje kot manj razumljiv tujek. Tudi vsebina se giblje v podobnem krogotoku. Skladatelj je le redko zares Zaskrbljen, občasna razplastenost orkestra niti nima večjega učinka, avtorju pa gre ne nazadnje priznati popolno iskrenost v sicer »zlaganem happy endu«.
Claude Schnitzler je uspešno animiral orkester – ta je bil v boljšem polju svojih sposobnosti – in z Bartókom zbudil apetite. Plesna suita je z njim izgubila izvajalsko problematičnost, zvenela je med dotikanjem robov robate ter lesketajoče zveneče muzike. Schnitzler je odgovoren in v glasbo verujoč interpret in na to je pokazal tudi v težavnejši razbrazdani partituri Stravinskega, v kateri zreli mojster po dolgem času znova zaupa neoklasicistu nekoliko sumljivi »romantični« toplini godal, v katero skozi tanke reže spušča odmeve zveneče drame prav te glasbene ere, tudi spominske drobce gigantske sile Obredja, dovolj močne, da bi lahko pod seboj poteptala dober del prihajajočega stoletja, s svojim stvariteljem vred. Schnitzler je Simfonijo oživil pregledno, v trzajočih prebliskih, s zvočno širino, ni pa vedno držal vseh niti nad orkestrom. Morda je to stvar nepopolnega zaupanja (z ene ali druge strani), drži pa tudi, da so bile v petkovem poskusu, sodeč po radijskem prenosu, nekatere šibke točke odpravljene. Ne glede na vse lahko za konec dodam, da je tokrat ob orkestru stal (in topotal) pravi muzik.
Primož Trdan
Enotnost programa? Težko verjamem, da je na tvoj način razmišljal tudi snovalec programa in razumel vse tri skladbe kot nekako neoklasicistične. Razumem, da se ta termin pripiše Stravinskemu, ampak gotovo ne Bartoku in Bečanu. Sploh Bečan slogovno ne sodi na koncert resne, ali lepše rečeno umetnostne glasbe. Seveda, skladba je lepo pološčena in nebi bila slaba, če bi jo namesto saksofona pel Lado Leskovar na Slovenski popevki. Se opravičujem za cinizem. In prav ta »nezaskrbljenost«, neobremenjenost je tisto, kar je zaskrbljujoče in obremenjujoče. Ta verjetno izvira iz zagledanosti v zgolj obrtniško ter spet iz ozkega obzorja glasbene zgodovine, ki skladbi vdahne tisti neoklasicizem, čeprav bi raje rekel neopsevdoromantiminimalizem. Po dveh svetovnih vojnah, mnogih estetskih prelomih je v dandanašnjih apokaliptičnih časih tak glasbeni jezik pač popolnoma mimo, če seveda sploh cilja v območje umetnostne glasbe.
OdgovoriIzbrišiKaj pa če sodobni človek, obremenjen s tegobami vsakdanjika, stresnim življenjem, vsakodnevnim bombardiranjem slabih novic iz televizorja, rabi neko laž v obliki sladke tonalne glasbe, da lahko zvečer lažje zaspi ter pozabi na Darfur? No, takšna misel je verjetno skoraj bogokletna, saj naj bi vsaj resna glasba ter umetnost nasploh preizpraševala temeljna bivanjska vprašanja, če nas že od tega odvračajo masovni mediji. Hja, mogoče pa nekateri skladatelji svoje poslanstvo vidijo v sladkanju realnosti, polivanju kiča na naša ušesa, celo ustvarjanju neke "matrice", kjer so vsi srečni in kjer je tritonus tako hudičev, kot nekatera vprašanja, kot so: zakaj, čemu, kako...
OdgovoriIzbrišiČestitke izrazu estetska kolektivna amnezija - čudovit opis slovenskega glasbenega akademizma :)
OdgovoriIzbrišiJa, se strinjam z Markotom. Ravno ustvarjanje te matrice je nekako poslanstvo popularne glasbe oziroma kapitalističnega sistema nasploh, in prav zato je izvajanje takšne glasbe na koncertu umetnostne glasbe več kot vprašljivo. Si bo še kdo mislil, da je Bečan primerljiv z Bartokom ali Stravinskim.
OdgovoriIzbrišiAljaž, meni se zdi, da je Primož odlično zapisal razliko med Bečanom in Stravinskim. Tudi termin neoklasicizem se mi zdi precej na mestu, saj je tudi meni ves čas koncerta rojil po mislih.
OdgovoriIzbrišiČe se premaknemo na izvajace... Pupis pa je dobro odigral, ne? Tudi grde, črne tone v kadenci;)
@Aljaž: dvomim da je obstajala oseba, ki bi se ji reklo snovalec programa: Igor in Béla gresta fino skupaj že po ne preveč utrujajoči asociaciji, Bečan na koncertu pa je verjetno zasluga solista. Bartóka zna kakšna sumljiva edicija etiketirati kot neoklasicista, a tega sloga pa je pri njem bore malo - kot vpliv študiranja starih italijanskih mojstrov glasbil s tipkami in nekaj vpliva Stravinskega (npr. njegovega Koncerta za klavir s pihali). Mogoče nisem dovolj poudaril, da to ni preveč utemeljeno, vseeno pa se mi zdi, da zvočno kar lepo deluje ob Stravinskemu. Pri Bečanu se mi zdi, da je cela dramaturgija utemeljena s kontrastom: impresionistična ravelovska zloščena orkestracija napram neoklasicistični živahnosti.
OdgovoriIzbrišiSe pa opravičujem, da sem v tekst vpletel nekaj modernistične ideologije, ki mi običajno ni popolnoma všeč. Tudi presneto lepo zveneče ideje o zlobni popularni glasbi, ki je podpisala pakt s kapitalističnim vragom se mi danes zdijo preveč posplošujoče, če ne kar naivne.
@Marko: emm, ja ...
@Anja: V imenu izraza estetska kolektivna amnezija se zahvaljujem za čestitke.
@Sara: Razlika med Bečanom in Stravinskim se je zapisala sama, ni bila predvidena.
No, zdej mi je pa res žal, da nisem bil na tem koncert in lahko zato zgolj streljam v prazno.
OdgovoriIzbrišiNisem bil na koncertu. A priori mi je bilo jasno, kaj in kako bo s tem novim mladim avtorjem N.B.
OdgovoriIzbrišiEnostavno zato, ker sem na nekem zakotnem programu že gledal njegovo vodenje orkestra Gimnazije Kranj, tudi njegove jako fine priredbe popevk, ki so jih nato igrali s simfoničnim orkestrom ipd.
Zelo fajn: taka dinamizacija srednješolskega življenja.
No ne vem, morda še isti teden je orkester asvtorja N.B. pristal ob 20.00 na 2. programu RTVS - torej v prime timeu, tam kjer bi sicer morala biti košarka, fuzbal al pa vsaj Mario z ali brez Natalije Prepovedane.
Razprava o tem, kdaj je neka sodobna glasba - enostavno rečeno - dobra ali slaba, je zelo težka. Najenostavneje je pogledati kompozicijsko-tehnične kriterije: ampak zgoraj v kritki Primoža piše "zloščena". Kaj je zdaj to: dobro ali slabo? Je torej tekoče, kar je dobro, ali pomeni, da je vskozi lepo tekoče in brez konfliktov in je to slabo...? Ali je skladba brez konfliktov slaba?
Skratka želim povedat: ni jasnega merila.
Ampak zakaj potem jasno v sebi vem, da je to neglasba? Odgovor bo popolnoma nemuzikološki: ampak ko poslušam razkladanje Lebiča o čemerkoli - zaradi mene o mobitelih in problemu splava - lahko kljub nestrinjanju občudujem polnost besed, iskrivost intelekta, globino etosa, bojim pa se, da bi mi poslušanje N.B.-ja pokvarilo tudi slabo laško-union pivo. V prvem šprimeru imam opravka z senzibilno dušo, v drugim pač s človekom, kakršni smo mi vsi (no ja, v resnici mislim, da smo bolj zanimivi). In po letih razmišljanj o tem, kaj je to umetnost, kaj je to umetnik, ne morem drugače kot zapišem: to je izjemno senzibilna človeška duša (na robu normalnega; to je seveda lahko vsak od nas), ki obvladuje medij, skozi katerega se izraža (gotovo je recimo dobro, če ima absolutni posluh). Če ni obojega skupaj, imamo opravka s slabim umetnikom. Tudi te imajo pravico, da živijo in ustvarjajo, ne pa, da jih igra SF.
In tu pridemo do "zlobne popularne glasbe, ki je podpisala pakt s kapitalističnim vragom". Jah, ni popularna glasba podpisala pakta, ampak ga je kapitalizem podpisal. Glasba različnih funkcij je vedno obstajala in bo vedno obstajala in mora obstajati. Vprašanje pa je, ali bo glasba kot umetnost še dolgo obstajala (ali pač še obstaja), torej kot spraševanje o "poslednjih resnicah življenja" skozi umetniški medij in material, ne le v obliki kognitivno dostopne filozofije, teologije ipd.
Je tudi ok, če naš čas takšne glasbe ne potrebuje: stvari se pač spreminjajo, ne gre jokati preveč za preteklim. Ampak ste gotovi, da se stvari spreminjajo po logiki zgodovine, ali pač zgodovnio nekdo ukrivlja? In kdo ukrivlja zgodovino? In kaj ukrivlaj trenutno zgodovino?
Velike misli?
Si je Obama zaslužil Nobelovo nagrado?
Zakaj je dobil Prešernovo nagrado Goran Vojnović?
Kdo bo rešil ljubljansko Opero?
Ivan Grozni
"Bojim pa se, da bi mi poslušanje N.B.-ja pokvarilo tudi slabo laško-union pivo."
OdgovoriIzbrišiTakih stavkov se pa raje izogibajte, ker izpadete žaljivi bedaki. Hvala.
Vsak človek vstopa v proces poslušanja glasbe z določenim predznanjem in glasbeno širino in če v glasbi N.B.-ja poslušalec (recimo, da ima tale poslušalec kar široko predznanje) ne sliši niti trohlice spraševanja o "poslednjih resnicah življenja" - tudi jaz umetniško glasbo (tle ne mislim samo striktno klasične glasbe) razumem kot, simpl rečeno, filozofijo v ˝jeziku˝ glasbe - potem verjetno človeku v tistem trenutku na več bivanjskih vprašanj odgovori krigl hladnega laškega/uniona.
OdgovoriIzbriši