Salonen | Filharmonični orkester iz Los Angelesa | Bronfman

Esa-Pekka Salonen: Helix za orkester, Klavirski koncert, Dichotomie za klavir
Yefim Bronfman (klavir), Filharmonični orkester iz Los Angelesa
Deutsche Grammophon, 2009

Zgodovina nam pripoveduje o mnogih skladateljih, ki so svoje delo plemenitili tudi na dirigentskem podiju. Iz časov, ko je bila taka dvojna funkcija ustvarjalca in interpreta še vedno prej stvar navade, kot rariteta, morda najbolj izstopata Gustav Mahler in Richard Strauss, med nam bližjimi pa mi kot enakovredna kreativna in interpretativna osebnost na misel najprej pride Pierre Boulez. Med morebitnimi mlajšimi predstavniki te vrste glasbenikov zadnje čase pozornost vzbuja Finec Esa-Pekka Salonen, a zadnja avtorska plošča dokazuje, da gre za sposobnega, ne pa tudi ravno velikega ali posebej pomembnega skladatelja, ki se je do odmevnosti v svetu glasbe prebil kot dirigent. Posnetki njegovih del Helix, Klavirskega koncerta in Dichotomie so izšli ob njegovem odhodu iz Los Angelesa, kjer je več let vodil tamkajšnji Filharmonični orkester, njegovo mesto umetniškega vodje pa je na začetku letošnje sezone prevzel mladi venezuelski dirigentski talent Gustavo Dudamel.

Esa-Pekka Salonen je zaslužen za vrsto odličnih izvedb nove glasbe svojih rojakov, zlasti Kaije Saariaho in Magnusa Lindberga. Med temi tremi najvidnejšimi finskimi skladatelji svoje generacije je po najbolj izpopolnjenem izrazu brez dvoma posegla Saariahova, medtem pa Lindberga od Salonena vendarle ločita očitno večja izkušenost in želja po poglobljenejši glasbeni obdelavi. Salonen kot dirigent navdušuje predvsem z interpretacijami del francoskega impresionizma ali zgodnejšega Stravinskega in ne moremo mimo spoznanja, da iz tega repertoarja izvira velik del njegovega glasbenega razmišljanja, torej skrb za barvne specifike pred strukturo skladateljskega perfekcionista. Salonenov orkester izdaja celo nekatere obrise glasbenih domislekov Ravela ali Debussyja, kar pa ne izniči dejstva, da imamo pred seboj prav odličnega orkestratorja, ki zelo dobro ve, kaj lahko nudijo glasbeniki. Kot naznanja že naslov, je splošna skladateljska ideja dela Helix oblika spirale. Kratka partitura ima vendarle dovolj trden sistem – začetna tema se čedalje bolj razredčuje, ob tem pa naraščajo intenzivnost, zvočni volumen in gostota orkestrskih dogodkov. Helix deluje kot en sam mogočna zvočni zamah, ki bolj neposredno navdušuje, kot pa da bi imel skladatelj z njim povedati kaj posebno pomembnega.

Salonen se kot polnokrvni kolorist loti tudi Klavirskega koncerta, kar pa se zdi za veliko koncertantno obliko mnogo premalo. V svojem glasbenem snovanju se Salonen naslanja na estetiko in umetniške ideale pravzaprav že daljne prve polovice dvajsetega stoletja, čeprav je treba priznati, da se je kakega trika ali dveh naučil tudi od povojnega modernizma in njegovih znanilcih. Kljub vsemu je njegova glasbena urejenost močno zavezana tradiciji pripovedi harmonsko-melodičnega glasbenega gradiva. A pri Salonenu to ni določeno toliko s sámo glasbeno vsebino, tako kot pri morebitnih mojstrskih vzorih, pač pa z barvnimi posebnostmi glasbenih idej. Glasbeni stavek se torej razvija le kot sosledje barvno bujnih, z mnogo impresivne domišljije ustvarjenih sekcij, ki jih povezuje občutenjski lok in pravzaprav nikoli njihova lastna vsebinska teža. Klavirski part temelji na motoričnem ponavljanju in postopnem razpiranju idej, Salonenovo pisanje za klavir pa izdaja že omenjene slogovne vplive (Ravel) in morda celo nekaj deklamativnosti klavirskih partov Messiaenove orkestrske glasbe. Pianizmu Yefima Bronfmana je virtuoznost zahtevnega Koncerta pisana na kožo in v resnici je tudi sama izvedba skladbe bolj prepričljiva kot kakovost zvočnega posnetka. Za dokazi, da je vélika koncertanta dela v bližini preloma tisočletij moč ustvariti tudi drugače, kot se je tega lotil Salonen, se ni treba ozreti prav daleč. Kaija Saariaho je na primer že pred leti z Gralovim gledališčem ustvarila violinski koncert s strastjo in inteligenco velike umetnice. Z mojstrom Gidonom Kramerjem ga je krstil – nihče drug, kot prav – Esa-Pekka Salonen.

Dichotomie za klavir sestavlja podobno gradivo, kot Klavirski koncert, a vendarle se zdi, da v manj ambiciozni zasnovi take ideje dobijo primernejše mesto. Še bolj izkoriščena nenehna repetitivnost postane glavna os glasbenega toka, v katerem se zvrstijo variacije – še zlasti očitno v za Salonena značilnih verigah akordov prvega stavka, Mécanisme. Zadnja Salonenova plošča skladatelja ne postavlja ravno v zavidljivo luč, saj osrednje delo, Klavirski koncert niti ne sodi med njegovo boljšo glasbo in le Helix zadosti še najbolj absolutnemu vrednotenju umetniškega dela – v tem, da se v njem srečata avtorjeva iskrenost namena in temu primerna končna učinkovitost.

Primož Trdan