SF, Kenneth Montgomery in Čuan Jun Li

11.2., Cankarjev dom
Orkester Slovenske filharmonije, Kenneth Montgomery (dirigent), Čuan Jun Li (violina)
program: C. M. von Weber, P. I. Čajkovski, W. A. Mozart
www.cd-cc.si

Druga polovica abonmajske sezone SF se je začela z znano in priljubljeno glasbo in tako nekako se bo tudi nadaljevala. Če je to stvar konservativnosti ali le varnih, preverjenih programskih odločitev je sicer večno vprašanje, a ta trenutek morda ne tudi najpomembnejše. Tokrat smo namreč poslušali vrhunsko glasbo, mojstrovine svoje zvrsti, medtem ko se nam prihodnji teden obeta simfonizem dveh skladateljev, ki sta večje umetnine pravzaprav napravila v svojih komornih opusih. Tako znana glasba s seboj prinaša tudi svoje križe; čelistka Alisa Weilerstein, ki je pred meseci pri nas nastopila v Dvořakovem Koncertu, je takrat v radijskem intervjuju razložila, da priljubljenost kakega dela niti ne polaga večjega bremena na interpreta, da pa je včasih skoraj nemogoče izkoreniniti trde predstave in druge glasbenike pripraviti k manj standardni interpretaciji.

Ob Violinskem koncertu Čajkovskega človek niti ne bi mogel imeti občutka, da sta violinist Čuan Jun Li in dirigent Kenneth Montgomery kaj posebej usklajevala svoji videnji te glasbe in prvi stavek je deloval, kot bi govorila v različnih jezikih. Čuan Jun Li – tokrat je namesto z Guadagninijevo violino nastopil z glasbilom kitajskega izdelovalca – je violinist s popolnoma čistim tonom in tehnično popolnostjo, ki lahko zaigra pravzaprav karkoli in v to nas prepriča že dejstvo, da je mučiteljsko spisan part Čajkovskega prebral brez težav. A ni se mogel izogniti nesrečni skušnjavi tega Koncerta po preforsiranju že tako silnega zagona in v zadnjem stavku, kjer se pisava Čajkovskega dokončno razbesni, je toliko bolj besnel tudi violinist. Čuan Jun Li bi bil prav lahko odličen muzik, a kaj ko mu pozornost prepogosto uide k razkazovanju lastne vrtoglave virtuoznosti, namesto da bi se bolje posvetil glasbi, ki jo igra. Navsezadnje je ravno njegov Julliardski učitelj Itzhak Perlman na enem izmed starejših posnetkov v finalu Čajkovskega dosegel inteligentno izmojstreno prestopanje od bogastva komorne skromnosti k žlahtni veličini zvoka.

Čisto drugo vrsto glasbenika pa je izdajal dirigent Kenneth Montgomery. Že z začetno Uverturo iz Čarostrelca je povedal, da dobro ve, kaj počne in vsemu iz Webrove partiture določil svoje pravo mesto tudi v izvedbi. Nekaj podobnega se je pripetilo tudi Mozartovi Simfoniji št. 41, v kateri se je zdelo, da vsaka sestavina, tema, gesta, celo kak na prvi pogled nepomemben ostinato dobiva svojski poudarek in tako je dirigent začinil glasbo z lastno prisotnostjo. Montgomery si je zamislil posrečen približek zgodovinsko ozaveščenemu igranju, tako da je komorno zastavljeni orkester igral brez ali s kar najmanj vibrata. A tu je bil šele začetek te čudovite štorije. Pravo veselje je bilo poslušati, kako se v Montgomeryjevem oblikovno premišljenemu Mozartu tudi zares nekaj dogaja. Sploh finale je bil eno samo veliko čudo razglabljajočega muziciranja. Če pomislimo le na prvo temo stavka, ki jo je Montgomery obtežil še z dodatnim pečatom in ji na primer v fugatni ponovitvi določil že kar ekscentrične glisande, ali prečudno težo napetosti v sekvencah izpeljave, povrh vsega pa se je še zdelo, da je podobno ravnal tudi s sekvencami v prvem ali glisandi v tretjem stavku. Montgomery je pripravil glasbenike za naravnost odlično igranje Jupitra in se potrdil kot interpret v pravem smislu te obče zlorabljene besede (čeprav bi se morda našel tudi kdo, ki bi zlorabo očital prav Montgomeryju – nad Mozartom namreč).

Primož Trdan