Objave
19.2., Cankarjev dom
Orkester Slovenske filharmonije, Theodor Guschlbauer (dirigent), Adam Neiman (klavir)program: R. Schumann, F. Chopin
www.cd-cc.si
Začetna oranžno-modra abonmajska dvojica koncertov nam pove, da za izbiro glasbeniških družabnikov svojega orkestra Slovenska filharmonija nima kakšne posebno trdne vizije. Prejšnji teden smo na primer poslušali ustvarjajočega dirigenta, tokrat le beročega in tudi solista sta se glasbi približevala vsak s svojega konca: Čuan Jun Li iz vratolomno virtuoznega, Adam Neiman sinoči pa iz komorne intonacije. To svojo zastavitev izvedbe Chopinovega Prvega klavirskega koncerta je razgaljal z neskončno mehkobo in z mnogo lastne skromnosti prečiščeno pianistično fakturo. Neiman se je sploh v prvem stavku poglabljal v drobno tkanje tonov in tako iz svojega parta priklical v spomin nekaj drobcev Chopinove solistične klavirske glasbe, a tudi pozabil, da vendar igra koncert, žanr ki ga določajo kontrasti, gradnje in ne nazadnje tudi prav tista gola zvočna bohotnost, nad katero včasih tožimo zavoljo prepogoste presežne plehkosti. Neimanova igra ni dokončno povedala, kam meri in sam sem šele s čisto drugačnim Chopinom v dodatku (Nukturno v F-duru, op. 15 št. 1) dobil odgovor o njegovem pristopu h Koncertu. Rekel bi, da Neimanu sploh ne primanjkuje moči za poln in nadzorovan klavirski volumen in da se je v Koncertu odločil za zelo osebno zamisel, ki pa je ni izpeljal čisto do konca.
Theodor Guschlbauer se je Neimanu sicer prilagajal, bistveno več pa mu ta nesrečna Chopinova orkestrska pisava niti ni dovoljevala. Je pa več sebe razkrival v Schumannovi glasbi prve polovice koncerta. Uvertura Herman in Doroteja je tudi v svoji koncertni realizaciji postala vse tisto, nad čimer se ob uverturah tolikokrat jezimo – bila je ogrevanje, uglaševanje vezi med dirigentom ter orkestrom in kot taka le evokacija k glavnem glasbenem dejanju. Guschlbauer je v Schumannovi Prvi simfoniji bolj kot učinkujočo drobno strukturo izdelal širše muzikalne loke in gradacije in pozabljal na rafiniranost tona in vdihovanje notranjega življenja frazam. Sicer pa je v Schumannovem nasičenem orkestru morda to celo legitimna poteza. Pa saj nobena izmed izvedb ni bila slaba. Le tiste brezupne emfatične zaverovanosti v glasbo z vso njeno lepoto, pripovedjo in tudi skladateljskimi nerodnostmi vred ni bilo slišati.
Primož Trdan
Primož Trdan
Praviš, da je bil solist premalo "koncertno" usmerjen. Na koncertu me ni bilo, tako da ne morem dat sodbe; je pa verjetno nekoliko manj impozantna in bolj subtilna/komorna (eni bi rekli celo hladna?) interpretacija delovala kar sveže, ali pač?
OdgovoriIzbrišips: upam, da ga orkester ni "povozil".
Ja, meni je bila interpretacija na trenutke zelo zelo všeč, ampak poslušat eno samo mehkobo in tanko drobljenje teksture v vseh 20ih minutah prvega stavka zna komu postati enolično. V drugih dveh stavkih je vseeno imel več poudarkov in kontrasta in če bi mogoče malo drugače razporedil dinamiko bi bila to dobra interpretacija in vseeno subtilna, malo introvertirana.
OdgovoriIzbrišiOrkestra je bilo preveč samo v tuttijih, v spremljavi ne bi rekel, da ga je povozil. Dirigent se mu je umaknil kolikor to orkester pač omogoča.
Koncert je bil milo rečeno dolgočasen. Pa ne zato, ker bi bili dirigent, orkester ali solist slabi. Neiman je bil dober. Na žalost pa sem se do trohice užitka uspel prebiti šele v njegovem solo dodatku. Chopinov Koncert je v svoji zvrsti pač slaba skladba in tega se je verjetno zavedal tudi sam skladatelj. Dobro, to me še ne zmoti tako zelo. Včasih paše tudi malo razkazovanja hitrih prstov v kombinaciji z melanholijo. Ampak, da se v koncertni list napiše, da je to delo primerljivo z Beethovnovimi koncerti. Ne zmorem si predstavljati kako malo pojma o glasbi moraš imeti, da napišeš kaj takšnega. Če že kdo govori o naslednikih Beethovna, potem lahko toleriram Brahmsa. Ampak Chopin!? Wtf?
OdgovoriIzbrišiNo, saj tudi Schumannova simfonija ne zmore »povzročiti« kakšne (želene) emfatičnosti. Da si naša filharmonija privošči simfoničnega Schumanna in Chopina, to je znak visoke samozavesti. Kot da po Čajkovskem zmanjka dobrih del.
Jaz sem šel na ta koncert samo za primerjavo Chopina s Simfoniki, o katerih sem tudi pisal. Da dva orkestra v enem tednu štirikrat igrata Chopinove koncerte je res bizarno. Radio je vsaj pripravil en recital.
OdgovoriIzbrišiSchumannove Simfonije lahko delujejo zelo dobro, če je dirigent primeren, na primer tak kot Montgommery pred tedni.