Prihodnjič bo popolno!

7.7., Slovenska filharmonija
Zbor in orkester Festivala Schleswig Holstein, Rolf Beck (dirigent), solisti: Jana Mamonova, Sophie Harmsen, Benjamin Bruns, Wiard Witholt
program: G.F. Haendel: Mesija
www.ljubljanafestival.si

Mesija. O tem Haendlovem delu je bilo že toliko povedanega, še več napisanega, a vendarle se nam zdi, da pred začetkom ocene oz. poročila s koncerta (namenoma se izogibam besedi na k., saj v sebi skriva resnično bit našega početja) delim z vami naša razmišljanja, ki so se nam porajala tekom celotnega koncerta: kako neverjetno katarzično delo! Še vedno, slabih tristo let po nastanku. Za vsakogar, ki nosi v sebi vsaj delček evropske katoliške kulture ali pa je preprosto odprte glave in dojemljiv za vibracije/sporočilo/funkcijo, ki jih delo sporoča poslušalcu. Najverjetneje se kolegi strinjajo z menoj, da je najprimernejša točka oratorija za takšno katarzo arija Vem, da moj zveličar živi, sami pa smo mnenja, da je precejšen del poslušalcev doživel taisti občutek ob povsem korektno izvedenem zboru Aleluja.

In treba je priznati, da je bila večina koncerta zelo korektna. Dirigent Rolf Beck nam je postregel s prenekatero izvirno domislico v interpretaciji. Predvsem sta nas razveselili dve (izsiljeni) kadenci v sopranski partiji (nekako imamo na sumu sopranistko, da jo sama zahtevala; in seveda, mojstrsko izvedla). Nekoliko rigidna in šolska je bila zgolj izvedba accompagnatov: pri štirinajsti točki je (spet) sopranistka zaradi dramatičnosti besedila dirigentu v celoti ušla izpod nadzora. Sami smo bili presenečeni, da (nemški!) orkester na tem mestu dirigenta preprosto ni ignoriral... Podobna situacija se je zgodila basistu na samem začetku, a ga je Beck z nemško trdo roko vendarle obvladal.

Iz povprečja korektnosti je (kot ste verjetno že opazili) drastično izstopala sopranistka Jana Mamonova. Priznamo, da je njen glas nekoliko tanek in kričeč (sploh v višjih legah, kar ga dela nepotrebno živčnega), a je vendarle očarala, ne: navdušila, s prezenco, dramskim podajanjem besedila oz. vsebine (resda mestoma z zelo nenavadno – rusko (?) – angleščino) in neverjetno domišljijo ter interpretativno zrelostjo pri dodajanju okraskov (in to ne samo pri da capo). Tudi basist, Wiard Withold je nekoliko izstopil iz korektnosti, predvsem zaradi igralskega daru in dobrega nadzora nad glasom, tenorist Benjamin Bruns je bil korekten (oz. nekoliko pod njenim pragom, spričo izjemno nosljatega petja, ki je zabavalo tudi njegove kolege na odru), altistka Sophie Harmsen pa je bila slabo zasedena. Po življenjepisu sodeč je mezzosopranistka, čeprav ima neverjetno temen in zadajpostavljen glas, motila pa je tudi njegova aspiriranost. Glede na steklenost njenih oči lahko zgolj upamo, da je imela težave z alergijami, in da zamenjava ni bila na voljo.

Kot smo že namignili, je dirigent postregel s prenekatero domislico: tako nas je, med drugim, navduševala tudi neenaka artikulacija v orkestru. Pogosto se je zgodilo, da je koncertni mojster posamezne pasuse artikuliral povsem drugače kot drugi in tretji pult (kar se je, vsaj po našem mnenju, v Haendlovem času pogosto dogajalo). Zanimiva odločitev je bila tudi, da orkester skoraj po pravilu okrašuje prve nastope motivov, drugi oz. tretji nastop pa sta zaigrana »po notah« (to je bilo posebej opazno pri, recimo, Naj se dvigne dolina). Ko smo ravno pri okraskih, je morda zmotilo zgolj to, da bolj smo se bližali koncu oratorija, manj jih je bilo (na začetku jih je bilo ogromno, da je vse skupaj zvenelo že skoraj kot kakšen Rameau pri Minkovskem, nekje na polovici jih je bilo ravno prav, ob koncu pa jih skorajda ni bilo več). Dedukcija, upamo, ni potrebna... In morda je zmotilo še pomanjkanje čembala; seveda ni nujen, a vendarle bi s tem dodatkom v naših očeh izvajalci še bolj pridobili na avtentičnosti.

Zbor je bil takorekoč popoln. Imel je čudovit, mlad zvok, kot korpus pa so bili neverjetno gibki. Za naš okus so imeli nekoliko premesen zvok, ki pa je bil nujno potreben za Beckove domislice: v mislih imamo predvsem neverjetne pianissime pri točkah 37. in 41. Malce je zmotila le mestoma neenaka izgovorjava (nemški vs. angleški Adam pri Kakor po človeku), malo bolj pa je zmotila nedosledna izpeljava tem (recimo pri fugi V boga je zaupal) oz. okraskov (»for ever and ever« v Aleluji). A temu navkljub res neverjetno vodljiv in odprt korpus, ki je reagiral na najmanjši dirigentov gib.

Zasedba s tem imenom (v najverjetneje nekoliko drugačni postavi, kar gre sklepati iz samega načina nastanka) se je na Festivalu Ljubljana predstavila že lani, ko je pustila kar grenak priokus, saj je njihov koncert izzvenel kot »učna ura« oz. javna generalka. Letos so vtis bistveno popravili! Iskreno si želimo, da bi bili gostje tudi prihodnje leto, s čembalom v zasedbi.

Aljoša Škorja