Da se! Tudi z domačimi izvajalci!

30.7., cerkev svete TrojiceKomorni godalni orkester Slovenske filharmonije, Andreas Mustonen (dirigent), solisti: Lana Trotovšek, Pierre Hommage, Gordana Josifova - Nedelkovska, Daniela Pini, Paola Cigna
program: J. S. Bach, G. B. Pergolesi

www.ljubljanafestival.si

Neradi priznamo, a vendarle nam pisanje sledeče ocene povzroča nemalo preglavic: nekako imamo občutek, da je bil koncert več kot korektno izveden, a nam je akustična podoba neposrečeno izbrane nadomestne lokacije (koncert je bil iz atrija uršulinskega samostana prestavljen v cerkev svete Trojice in ne v Viteško dvorano Križank) posredovala večinoma zgolj nekakšno valečo se, brezizrazno zvočno ploskev (a je bila na sporedu stara glasba). Tako o prvih treh solistih večera (Lani Trotovšek in Pierreu Hommageu na violini ter Gordani Josifovi – Nedelkovski z oboo) ne zmoremo zapisati praktično ničesar, navkljub ne povsem nešolanemu ušesu. Največ zaslug za trud si zasluži že omenjena oboistka, ki je (kako mahlerijansko) – z dvigovanjem odmevnika – vsaj delno poskušala omiliti tako akustiko, kot tudi dejstvo, da so jo postavili na debelo, tkano preprogo. A kaj, ko je to počela le v pasusih glasnejših od mezzo forte, pri tišjih pa je svoje glasbilo nagnila nazaj proti tlem (oz. preprogi) in nas s tem prikrajšala za užitek subtilnejših izpovedi. A vendar je treba priznati, da je akustična podoba cerkve omogočila neverjetno pretresljive pianissime v drugem delu, torej pri Stabat Mater, ki so bili naravnost ganljivi (v mislih imamo predvsem vrstico cum emisit spiritum, tu zapisano brez iktusnih zaznamkov, za razliko od koncertnega lista).

Tako smo se nehote precejšnji del koncerta spraševali, ali so umetniki pred njim sploh izvedli/opravili tonsko vajo v cerkvi. In glede na (pre)pogoste intonančne netočnosti v orkestru imamo občutek, da je odgovor ne. Škoda. (Zanimivo: pri solistkah drugega dela, smo se spraševali, če sta sploh izvedli skupno vajo. Sicer, priznamo, zaradi malenkosti, ki pa je vendarle motila, namreč: Daniela Pini je celoten Pergolesijev oratorij pela v latinščini z italijansko izgovorjavo, Paola Cigna, pa se ji je pridružila nekoliko kasneje, torej po, recimo, skupnem pasusu iuxta crucem, ko sta sever in jug nespodobno trčila).

Nasploh nas je od prvih nekaj tonov razveseljevalo, da je Andres Mustonen predlagal Komornemu godalnemu orkestru Slovenske filharmonije, da prevzamejo starejšo tehniko igranja, in da so oni sprejeli njegov predlog! S tem so dosegli presenetjivo mehak zvok, ki ga od slovenskih orkestrov nismo pogosto deležni. Nasprotno pa ne razumemo, zakaj niso prevzeli še starejše postavitve orkestra. Zares dobrodošla in z gledišča izvajalne prakse nunjna je bila tudi odločitev, da izvedbo opremijo z nenapisanimi, a pričakovanimi okraski. Resda so bili v naprej določeni in nekajkrat okorno izvedeni (dirigent je pač pozabil, da pred seboj nima Glasbenega vrtička, in da mora oddirigirati vse note, saj naši orkestraši pač niso vajeni igranja baročnih okraskov) a zelo razveseljujoči.

Kot že zapisano, prvi – Bachov – del ni pustil bistvenega vtisa, tudi glede podajanja vsebine ne. Nas je pa Mustonen naravnost presunil s svojim razumevanjem in podajanjem vsebine Stabat Mater. Tempi so bili pogosto zelo samosvoji in labilni (sam uvodni del; pa, recimo, popolna zaustavitev pri že omenjenem cum emisit; pa danestakoimenovani accelerandi pri fac me tecum vere flere itd.), a še kako ustrezni, prav tako dinamika. In dirigent je od izvajalcev neusmiljeno zahteval, da njegovo vizijo izpolnijo, tudi od solistk. In na trenutke se nam je res zazdelo, da cel korpus skupaj čuti in prosi za delež bolečin.

Torej, da se! Tudi s slovenskimi izvajalci!

Aljoša Škorja