Od raja do ... pekla!

26.7., Slovenska filharmonija

Sinfonia Varsovia, Vadim Repin (violina), Sergej Tarasov (klavir)
program: W. A. Mozart, A. Dvoržák, A. Schnittke, C. Bizet/F. Waxman
www.ljubljanafestival.si

Program večera je bil zelo premišljeno in pametno zastavljen, vendar je grožnjo predstavljala prav izbira sama. Ljudske množice so sicer vedno navdušene nad glasbo, ki jim je bolj poznana in obenem tudi razumljiva. Ravno tu pa tiči zanka, ki se je izvajalci morda niti dobro ne zavedajo. Priljubljen program je namreč ravno zato potrebno zelo dobro in dosledno odigrati, saj je v ušesih poslušalcev izzvenela že prenekatera dobra in tudi slaba izvedba.


Po izbranem programu so nam za začetek (in tudi za konec!) na zlatem pladnju servirali Mozartov Divertimento. Brez kančka slabe vesti lahko rečem, da je bila to najboljša točka večera. Sam ton godalnega orkestra je bil komorni, barva orkestra pa je bila v izrazito Mozartovem duhu; vesela, igriva, lahkotna in žametna. Nekje v podtonu je bilo zaznati tudi tiste bolj subtilne občutke in misli, ki jih je Mozart tako previdno zavil v različna glasbena sredstva, ki jih lahko samo najbolj glasbeno dojemljivi orkestri na čutno prefinjen način prenesejo na poslušalce. Način, kako je poljski orkester vodil Mozartovo glasbeno misel, je bil resnično neverjeten, saj so bile same linije posameznih orkestrskih sekcij dobro slišne, enakovredne ter so gladko prehajale druga v drugo. Dinamična doslednost orkestra je bila resnično neverjetna, takšen žametni piano na slovenskih glasbenih odrih redko slišimo. Slednjemu bi sicer za protiutež na trenutke bilo potrebno dodati le nekoliko bolj mogočen forte. Večja nepravilnost, ki je morda malce zamajala dobro zastavljeno ogrodje Mozartovega glasbenga dela, je bil Allegro prvega stavka, ki je bil interpretiran prehitro. Tretji stavek tako ni prišel do izraza, kot bi bilo potrebno za dosego večje efektivnosti.

Sledil je Dvoržák, ki je na začetku zazvenel nekoliko ”mozartovsko”, vendar ko je prišlo v orkestru do miselnega preskoka (z zamudo), smo lahko zaznali prave Dvoržákove barve. Glasbenikom muzikalnosti in srčnosti ne moremo očitati, a kljub temu je bila Dvoržákova stvariev precej slabo in nekoliko površno dodelana. V oktavnih ponovitvah prve teme 2. stavka je bila problem intonacija, nejasen ritem in slaba artikulacija pa sta zaznamovala začetek 5. stavka. Omenjene pomanjkljivosti so bile posledica slabe odzivnosti orkestrašev in ne krivda koncertnega mojstra, ki je kljub vsem vzponom in padcem zelo spretno vodil orkester. Takšnega muziciranja in tako preciznih kretenj, ki bi uspele nakazati vsako frazo, imele vizijo za naprej in obenem še dajale pravo mero pozornosti vsaki sekciji, resnično ne gre srečati vsak dan. Vsa slava in čast mu!

Sledil je težko pričakovani drugi del z ruskim violinistom Vadimom Repinom. Najprej sta nam s pianistom Sergejem Tarasovim postregla s šestim Concertom grossom skladatelja A. Schnittkeja. O pianistu ne gre reči nič slabega, interesantno ga je bilo opazovati, kako mu je uspelo v vsak ton posebej vdahniti energijo in jo zadržati do konca. Na trenutke bi mu lahko v njegovi interpretaciji očitali le malce preveč agresivnosti. Orkester je odigral svojo vlogo korektno in zadovoljivo, sicer pa brez kakšnih presežkov. Čutiti pa je bilo, da je bila pianistu kar prepuščena vloga ”prve violine”. Repinova interpretacija je bila namreč bolj kot ne meglena ter je le sledila ideologiji in izvedbi pianista skozi celotno delo.”Vročica večera” pa se še ni polegla s poznano predelavo Bizeteve opere, Waxmanova Carmen fantazija. Pričujoča izvedba Repina človeku kar ni dala zajeti sape. Od presenečenja namreč. In to slabega. Violinist je odigral približno tretjino napisanega v notnem tekstu, da ne omenjamo prav začetniških intonačnih problemov, agresivnosti v tonu in še bi lahko naštevali. Ne bi izpostavila nobenega dela posebej, ker se je solist z dotičnimi problemi spopadal od začetka pa do … no vsaj konec je bil za protiutež ostalemu približno dodelan, tako da je lahko, kljub nenehnim turbolencam, Repin le končal v velikem slogu. Največja ”radost” pa so bili dodatki, ki so sledili (celo trije!). O le-teh ni vredno izgubljati besed, saj so bili v posmeh tako poslušalcem kot solistu. Za primer gre omeniti izvedbo, sicer čudovitih, Bartókovih Romunskih plesov, ko je violinist, s pretirano robustnostjo in agresivnostjo, docela izničil tako prepoznavno avtorjevo subtilnost ljudskosti.

Ob vsem doživetem se mi v glavi ponovno poraja vprašanje, kako svetovno znani glasbeniki vrednotijo slovensko publiko. Velikokrat imam namreč občutek, kakor da bi se svetovna glasbena srenja (seveda govorim posplošeno), ki pride gostovat v Slovenijo, resnično zavedala dejstva, da Cankarjev dom preprosto ni Berlinska filharmonija in da je stopnja njihove pripravljenosti in želja po čim uspešnejšem podajanju glasbe med slovensko poslušalstvo zelo miniaturna. Vprašanje je namreč, s kakšno predstavo pravzaprav pridejo tuji glasbeniki na slovenske odre in kakšna miselnost prevladuje v tujini o našem nivoju znanja in nivoju slušnega dojemanja. Ta polemika je še zavita v tančico skrivnosti, vendar srčno upam, da tančic ni (kot Salominih) sedem, je le ena in da nas ”spodaj” čaka dober in predvsem upravičen razlog, zakaj je temu tako. Nekaj pa kljub vsej skrivnostnosti z gotovostjo lahko zatrdim: Glasbene ”zvezde” svetovnega kova naj si raje poiščejo drugo občinstvo in koncertne dvorane za pospešeno in intenzivno ”vadenje”!

Anuša Plesničar