S Tarkovskim bi doživeli ekstazo

11. in 12.8., Cankarjev dom

produkcija Marijinskega gledališča iz Sankt Peterburga

R. Strauss: Žena brez sence

www.ljubljanafestival.si
www.mariinsky.ru

Srečo imamo, da nam je letos Festival Ljubljana postregel z opernim delom, ki ga na slovenskih odrih še nismo videli. Že Mariborska opera je šla korak naprej od Puccinija do Čajkovskega, tokrat pa je Mariinsko gledališče z Valerijem Gergijevim še stopnjevalo slovensko repertoarno evolucijo vse do Straussove simbolistične mojstrovine z naslovom Žena brez sence. 

Za mnoge največje skladateljevo delo diseminacijsko škropi pomen na vse strani. Nadvse prepričljivo je zmožno nagovarjati tudi dandanašnji brezbožni čas, saj se zgodba snuje na osnovi poklona zakonski ljubezni, ki ima za svoj višek rojstvo otroka, ta pa indeksikalno zlahka prehaja tudi v poklon človeštvu. Barvarjevo ženo lahko v tem kontekstu razumemo kot perspektivno sodobno žensko, ptico, ki ne želi biti ujeta v kletko zakona, žensko ki ji materinstvo pomeni neželeno odgovornost, ki bi lahko preprečila uresničitev njenih sicer praznih fantazem. Na drugi strani pa zveza Cesarja in Cesarice aludira nezadostnost telesne ljubezni, kar je konec koncev tudi razlog zakaj »žena nima sence«. Senca gor ali dol, zdi se, da para le nista neplodna, pač pa uporabljata neke vrste (metafizično?) kontracepcijo. V cesarskem paru poskrbi zanjo moški, v delavskem pa žena (dobra šala bi bila če bi bil sponzor predstave Durex). Edini v resnici neploden karakter je Dojilja – frigidna angleška varuška? Končno je nadvse pomembna tudi Cesaričina težnja po sestopu v zemeljski svet. To, da se preda smrtnosti zavoljo svojega ljubega je znak najbolj avtentične in iskrene ljubezni, ki smo ji priča na primer tudi v Wagnerjevi Valkiri, ko se na podoben način Siegmund odpove Valhali. 

Kako je nakazana izhodišča realiziral režiser Jonathan Kent? Slovenskim tlom verjetno prijetna osvežitev, a nič več kot to. Zdelo se je, da režija bolj pojasnjuje kot pa odpira nova vprašanja (kar je sicer ob pomensko zahtevnem delu na nek način smiselno). Tako jasno predstavi diametralno nasprotje med svetom duhov in zemeljskim, prvi zavit v spiritualno meglico, drugi prestavljen v stanovanje družine delavskega razreda. In v takšni ikonični maniri vse do konca: sokol je sokol, kamen je kamen, Barvar je barvar…

Izjemno zahtevno partituro neverjetno diferencirane orkestracije in napredne harmonije, ki je bila po Kavalirju z rožo korak nazaj proti Elektri in Salomi, je orkester Mariinskega gledališča predstavil na najvišjem nivoju. Gergijev ima očitno v sebi nekaj demonične agresivnosti, a na glasbeno bistvo uglašene in popolnoma drugačne od tiste »našega« Pehlivaniana. Gergijeva veže na apolinično le tanka nitka, pa tudi to na trenutke pretrga in naposled se iz oči v oči srečamo z bogom glasbe, Dionizom. Od mogočnega rohnenja v Cankarjevem domu še neslišane zvočne kapacitete, pa do subtilno tihe čarobnosti tonov in vse to v vpregi dramatike. Višek smo doživeli proti koncu drugega dejanja, finale pa je bil morda le malo pretanek in nedomišljen. Orkestrski solisti so nas spravljali v ekstazo. Težko opisljivo.

Pevski solisti niso zaostajali za prvovrstnostjo orkestra. Cesarica, festivalu že znana Elena Nebera je navdušila tako pevsko kot igralsko. Njen glas je bil suvereno kos tudi mnogim najtežjim odsekom za dramatičen/koloraturni sopran, poleg tega pa ji je vse skupaj uspelo zliti z neverjetno (tudi telesno) privlačnim nastopom senzualnosti v prvem dejanju in pretresljivim mentalnim mučenjem pred odločitvijo v zadnjem. Tudi njena zemeljska vzporednica, Barakova žena, v vlogo katere je bila postavljena Olga Sergejeva ni bila manj kot odlična. Fenomenalno je zarisala karakter sanjavo-nezadovoljne žene, ki se noče pokoriti zakonskemu odrekanju, na koncu pa ji v kontrast podelila primerno obžalujoč glas sprave. Zdaj bi na vrsto moral priti slabši pevec, ampak z odliko je potrebno označiti tudi zlobno Dojiljo, Olgo Savovo. Tudi oba moža nista razočarala, vseeno pa je bil Edem Umerov v vlogi Baraka nekoliko v ozadju, morda tudi zaradi nekoliko lažjega pevskega parta.

Bojim se, da bomo brez potovanja morali še lep čas čakati na naslednjo glasbeno odličnost takšne vrste. Upam, da ruski prispevek k slovenski glasbeni kulturi ne bo le mimobežna atrakcija, pač pa podlaga za produktivna razmišljanja o naši kulturni politiki. Kajti »gostitelji smo, a tudi vabljeni!«

Aljaž Zupančič

Kratka video predstavitev produkcije