Umetniki so prepričali

19.8., Cankarjev dom
Londonski simfonični orkester, Valerij Gergijev (dirigent), Sergej Hačatrijan (violina)
Program : J.Sibelius, G. Mahler
www.ljubljanafestival.si

Izbira programa Londonskih simfonikov z Gergijevim na čelu je bila zagotovo vse prej kot naključje. Sibelius in Mahler, umetnika, ki sta si po umetniškem ustvarjanju tako blizu, a vendar tako daleč. Leti nastanka Sibeliusovega Violinskega koncerta in Mahlerjeve 5. simfonije skoraj sovpadata, obe deli pa zaznamujejo kontrasti v razpoloženju. Tako Sibeliusov koncert kot Mahlerjeva Peta sprva nista doživeli uspeha in hvale, ki ju imata danes. Violinski koncert zaradi slabe pripravljenosti solista, simfonija zaradi prezahtevnega glasbenega jezika za takratno publiko. Prvi izvedbi sta tako v zgodovino zapisani kot neuspešni, kar pa za tokratno izvedbo ne moremo trditi.

Mladi violinist Sergej Hačatrijan je svojo solistično vlogo predstavil na izredno visoki ravni. Začetni pianissimo vstop orkestra je bil mehak in skoraj neslišen in je tako odlično pripravil vstop solista, ki je že v uvodnih taktih prepričal s polnim, a ne grobim, ter občutenim tonom, ki se je nežno razprostrl s Stradivarijeve violine. V nadaljevanju je Violinski koncert potekal v znamenju precizne intonacije ter tehnične dovršenosti. Hačatrijan se je v prvem stavku koncerta, Allegru moderatu, sicer nekajkrat boril z rahlimi tehničnimi težavami, ki pa so bile, po mojem mnenju, bolj zbranostne narave, torej zgolj slučajne. Omenjene nepazljivosti pa vsekakor niso zasenčile prepričljive predstave armenskega violinista v drugem in tretjem stavku, kjer je ponovno dokazal, da je tako muzikalno kot tudi tehnično talentiran mlad violinist. Orkester je Hačatrijanu ponudil odlično spremljevalno vlogo. Ni se posebej izpostavljal, izrazno ali dinamično,če le-to ni bilo potrebno, in tako solistu omogočil, da je lahkotno izžareval dvojnost mirnosti ter dramatičnosti. Odlično sodelovanje orkestra in solista ter posledična zvočna zlitost je še poudarila že tako visok nivo glasbenega poustvarjanja. Po zasluženem velikem aplavzu nas je mladi umetnik razveselil tudi z dodatkom, ki pa je marsikoga presenetil. Mislim, da je večina poslušalcev nabitega Cankarjevega doma pričakovala stavek iz Bachove Sonate ali Partite za violino solo, Hačatrijan pa je dodal armensko pesem.

V drugem delu koncerta sta nas Gergijev in Londonski simfonični orkester dokončno očarala z izvedbo Mahlerjeve 5. simfonije. Orkester je deloval enotno, tako znotraj posameznih sekcij kot tudi celota in tako tudi najvidnejši spodrsljaj v zadnjem pizzicatu v violončelih in kontrabasih na koncu prvega stavka skorajda ni omembe vreden. Orkester se je dokazal tudi s posameznimi solističnimi vložki. Posebej moram pohvaliti trobentača, ki je s čistim tonom prevzel že v uvodnem pogrebnem maršu, v tretjem stavku pa se mu je pridružil prav tako odličen hornist. Godala so v četrtem stavku simfonije, Adagiettu, Mahlerjevem ljubezenskem pismu bodoči ženi Almi, prevzela z dinamičnimi razponi od nežnih pianissimov do občutenih fortissimov. Orkester je Gergijevu sledil kot mačka miški, njihovo medsebojno sodelovanje je bilo vrhunsko. Tako smo poslušalci lahko začutili vse spevne, sladke, pa tudi dramatične motive Mahlerjeve mojstrovine izvedene tehnično in intonančno brezhibno.

Umetniki so torej prepričali in dokazali, da so vredni slave svetovnega kova ter da jih z lahkoto uvrščamo v sam vrh umetniške poustvarjalnosti. Programsko je bil koncert pisan na kožo romantičnim dušam, mislim pa, da po taki izvedbi tudi tiste najhladnejše niso ostale nedotaknjene.

Urška Trček