Italijanski večer

16.8., Križanke

Baročni orkester Collegium Pro Musica, Federico Guglielmo (violina), Stefano Bagliano (kljunasta flavta in dirigent), Paolo Faldi (oboa)
program: A. Vivaldi

www.ljubljanafestival.si

Prebivalcem, ki so živeli na ozemlju današnje Italije, je treba priznati, da so zelo močno vplivali na potek (če gledamo evropocentristično) svetovne zgodovine: na njihovih tleh so Etruščani prvi gradili kupole, iz Večnega mesta je vladala velika Rimska država, prav tam se je rodil in (najverjetneje) kodificiral gregorijanski koral, v Firencah so »iznašli« opero in – kakopak – to ozemlje je dalo tudi avtorja, ki s s svojim opusom predstavlja vrhunec baročne koncertantne glasbe, torej Vivaldija, kateremu je bil v celoti posvečen koncertni spored. Seveda pa ne smemo pozabiti, da je Italija (!) sproducirala tudi kakšno temnejšo zgodovinsko osebnost, in da se Italijani radi »naredijo francoze« (v čemer so, kot smo se ob prenekaterih spodrsljajih lahko prepričali tudi na koncertu, mojstri) in nanj prepogosto pozabijo.

Poleg Vivaldija (čigar koncerti so bili razvrščeni v zelo zanimivo in sveže zaporedje), je bil v ospredje koncertnega večera postavljen igralec kljunaste flavte, ki naj bi hkrati opravljal tudi vlogo dirigenta, Stefano Bagliano. Preostali člani sicer povsem solistično zasedenega orkestra pa so ostali praktično brezimni. K sreči je bil omenjen še prvi violinist, Federico Guglierno, na katerem je v resnici slonelo metrično vodenje sestava (!), ki pa je bilo pogosto spričo nespretne postavitve dokaj zahtevno če ne že nemogoče. Čembalist (v našem primeru -ka), na katerem bi že zaradi historičnih, če že ne praktičnih razlogov, moralo sloneti breme taktiranja, pa je bil pomaknjen povsem v ozadje.

Prva dva koncerta (Pomlad in Jesen) sta bila milo rečeno zelo slabo izvedena. Najbolj moteč dejavnik so bili neusklajeni začetki; dirigent-flavtist je namreč s svojim telesom povsem zakril vzmah, dih pa je bil po pravilu v povsem drugem tempu. Zunanji stavki so bili (po vstopu, seveda) sicer povsem solidno izvedeni, s prenekatero duhovito domislico, ki pa je bila pogosto zgolj koreografsko nakazana, do njenega zvočnega udejanjenja, žal, ni prišlo. Najhujša pa sta bila druga – počasna – stavka, polna nekega neutemeljenega patosa in povsem neinventivna: pri solo flavti smo recimo pogrešali kakšen okrasek ali vsaj messa di voce (zapirnja oči od čustvene bolečine, pa, recimo, nismo potrebovali), predvsem pa smo od čembalistke pričakovali kaj več kot zgolj v agogiki romantično preigravanje razloženih akordov.

Ko so pihala zapustila oder, pa se je z Nevihto na morju predstavil praktično drug orkester. Vlogo dirigenta je sedaj uradno prevzel Guglierno in orkester mu je z veseljem sledil. Grozeče gradacije bližajoče se nevihte so bile izvedene nadvse subtilno in teatralno, agogika je bila vseskozi prisotna in baročno še kako ustrezna, tu in tam pa smo celo zaslišali kakšen okrasek.

Po premoru se je orkester nekoliko zbral. Izvedba Liščka je bila zelo solidna; vlogo dirigenta je še vedno opravljal violinist, saj se je flavtist predstavljal kot solist. In to nalogo je opravil izvrstno; tehnično ne najlažje pasuse je izigral briljantno in brez pretiranih (vidnih) muk. Vseskozi pa mu je tudi uspelo zadržati lahkoten, ptičji, karakter. Nato sta sledila še Zima in Poletje, ki sta bila izvedena bistveno bolje kot prva koncerta, a prenekatera pomanjkljivost se je, tudi po pavzi, obdržala.

S koncerta smo tako odšli z zelo mešanimi občutki. Določene stvari so bile skorajda poplne, spet druge na ravni nižje glasbene šole. In nehote smo se spraševali, ali si morda Vivaldi le ne zasluži malce več popolnosti. (No, konec koncev so pa Italijani igrali Italijana.)

Aljoša Škorja