Privlačna v svoji nedosegljivosti

22.7., Križanke

produkcija Opere in Baleta SNG Maribor

P. I. Čajkovski: Pikova dama

www.ljubljanafestival.si

www.sng-mb.si

Kaj bi opera brez ljubezni (za operne navdušence verjetno velja tudi obratno)? Seveda tudi pri Čajkovskem brez nje ne gre. Je glavno gibalo notranjosti protagonistov in s tem tudi pričujoče opere, ruske mojstrovine Pikova dama. Seveda pa ljubezen oziroma bolje rečeno zaljubljenost vedno hodi z roko v roki s hrepenenjem, ki izvira prav iz neizpolnjenosti gorečega čustva. Da fantazma preživi se ne sme uresničiti. Opera je tako deljiva nekako v dve fazi, ki jo dobro ponazorita odlomka iz dveh Zajčevih pesmi:

Biti kaplja na tvojih prsih,
biti svetla čista kaplja
na žejni koži,
biti nemirna kaplja,
na vročih prsih,
biti posrkana kaplja na tvojem telesu.

(Dane Zajc, Biti kaplja)

Odvrzi tenčico, Magdalena.
Jutri boš stala v pršeči svetlobi sonca
naga. Ponižana.
Moja.

(Dane Zajc, Gotska okna 2)

Ko Bella Incognita postane Cognita, izgubi svoj pridevnik. Čajkovski je skladatelj tega paradoksa par exellence. Zdi se, da glasbo Čajkovskega tako najbolje opiše kulinarična kategorija sladkokislega. Torej, kako dobra je bila mariborska kitajska restavracija? Veliko (potencialno dišečih) vonjav se je porazgubilo že zaradi lokacije, postrežba (režija) je bila slaba (vseeno nismo naleteli na samopostrežno menzo), je pa bila hrana (pevci) okusna in dobro začinjena, čeprav so bile priloge (orkester) narejene z manj občutka. Trije sončki in pol.

Izbor Križank kot prizorišča bi nam moral sugerirati kar nekaj neprijetnih vprašanj. Akustika primerna za Marilyna Mansona ni (nujno) primerna tudi za Čajkovskega. Ampak pustimo to. Bolj me skrbi, da je opera podlegla izenačevalniku, ki ga upravlja kapitalistični bog. Se pravi, da med Mansonom in Čajkovskim res izgineva vsakršna razlika. Da je opera lahko šov namenjen bolj premožnim, to vemo. V svojem jedru pa vseeno ni lahkotno razvedrilo, ki se lahko staplja z zvoki še enega prijetnega poletnega večera. V tem primeru gre za zbijanje njene substance na odvraten skupni imenovalec – meče se jo (če ostanemo v kulinarični jezikovni igri) v nek čuden golaž, ki je neokusen preprosto zaradi tega, ker je v njega vrženo dobesedno vse: od povoženih mačk do tartufov.

Tudi režijo Diega de Breae sem videl v podobni luči. Priča smo bili veliko zanimivim, a brezzveznim domislekov, ki niso zgradili smiselne in s tem povedne celote. Zakaj ima Liza v sceni, po tem ko se vda Hermanu, na obrazu zlato masko? Ne bi bilo bolj smiselno obratno – da bi Liza nosila masko prav do trenutka združitve? Kajti Hermana je zanimala predvsem v svoji nedosegljivosti in brezimenskosti. Ko se oboje z združitvijo razblini in si Herman zabode novo željo – željo po odkritju skrivnosti treh kart – ga Liza ne zanima več. Herman naposled »uresniči« obe svoji želji: dobi Lizo in spozna skrivnost treh kart. In ravno ti dve uresničitvi sta zanj pogubni. V bistvu koreninita vsaka v svoji želji (Herman v 1. dejanju govori o »izgubi miru«), rešitev pa se ponuja v Schopenhauerjevi ukinitvi volje.

Tako bi bilo smiselno zarisati lok, ki se pne od hrepenenja Hermana, ki ob uresničitvi ukine samo sebe in se s tem prevesi v Lizino hrepenenje, hkrati pa rodi novo hrepenenje Hermana – željo po spoznanju kvartopirske skrivnosti. Vsaka pot pa se konča s smrtjo. Logično. Vsak drug konec bi bil že preveč za ženske srednjih let. Nauk zgodbe je lahko (med drugimi – npr. da so igre na srečo zanimive zaradi stalnega in hitrega menjavanja sreče in nesreče, ugodja in neugodja, kar rezultira v poudarjenem občutku »da živiš«) ravno nezaupljivost do možnosti realizacije fantazme – če jo želimo uloviti za vsako ceno, če kot Herman »igramo do konca«, potem se nam po Pikovi dami (in psihoanalizi) sodeč ne piše dobro.

Ravno to gonjo po realizaciji želje je Janez Lotrič dobro in prepričljivo realiziral. Njegov glas je bil zanesljiv, samozavesten, nekatere nepravilnosti pa so se v bistvu lepo ujele s Hermanovim notranjim nemirom. Vsekakor zvezda večera. Tudi Elena Nebera v vlogi Lize ni razočarala, prav tako pa je bila svojemu karakterju primerno nekoliko v ozadju. Glede na kritike predstave v mariborskem gledališču smo najbrž pogrešali Marjano Lipovšek v vlogi grofice. Ni kaj, zgleda da Lipovškovi vloga tečne/prevarantske babice/matere (poleg grofice še Klitemnestra) nadvse ustreza. Če omenim še Lizinega zaročenca, ki je kot lik šolski primer intelektualne k… lahko spet rečem, da je svojega Jeleckega Marjan Jovanovski prilično obarval s ponosno barvo, polikanostjo in glasovno zateglostjo.

Zbor je nekoliko nihal (včasih neuravnovešeno, včasih pregrobo, včasih premilo), vseeno pa je bilo opazno postopno dvigovanje kronološko vzporedno. Otroški zborček je bil, hm, srčkan. Orkester ni ravno navdušil – če odmislimo napake instrumentalistov (trobila) lahko zamero kuhamo predvsem do dirigenta Janka Kastelica. Orkester pod njim je sicer igral tekoče, a je na trenutke pomešal vlogi spremljave in izstopanja. Za še nekoliko bolj problematično se je izkazalo glasbeno komentiranje/interpretiranje drame. Dirigiranje Kastelica ni obelodanilo poglobljenih premislekov. Bilo je nekaj svetlejših trenutkov prave muzike, a premalo da ne bi ostali lačni.

Kljub vsem mojim pripombam pa ne mislim, da mariborska opera ni opravila dobrega dela. Šla je pomemben korak naprej od Puccinija, ima režiserja, ki dejansko (vsaj) nekaj dela, vpoklicala je dobre slovenske pevce, ki so dali vse od sebe. Kljub zgoraj omenjenim pomanjkljivostim so Mariborčani delovali prepričljivo in samozavestno. Na koncu jim lahko čestitamo, v naši čestitki pa mora biti – v stilu Hermanovega večnega hrepenenja – zapakirane še nekaj želje po še boljši operi, ki jo lahko iz Maribora gotovo dobimo. Pogled na prihajajoči spored odpira to možnost in napoveduje boljše čase za slovensko opero, čeprav s centrom v štajerski prestolnici.

Aljaž Zupančič