Aleksandrovo slavje

20.7., Slovenska filharmonija
Orkester in zbor Glasbenega festivala Schleswig-Holstein, Rolf Beck (dirigent), Jana Namonova (sopran), Lucia Duchonova (mezzo), Benjamin Bruns (tenor), Wiard Witholt (bas)
program: G. F. Haendel
www.ljubljanafestival.si

V letu, ko ves (glasbeni) svet obeležuje 250. obletnico smrti velikega člana baročne trojke, čast slovenskih glasbenih festivalov rešuje prav Festival Ljubljana, ki sicer nima izrazitega programskega poudarka na historični glasbi, z izvedbo Haendlove – v koncertnem listu klasificirane – ode oz. (nedramatskega) oratorija Aleksandrovo slavje v izvedbi poletne glasbene šole s severa Nemčije.

Zvezdi večera sta bili dve: prva je bila sopranistka Jana Namonova, ki je očarala s čudovito tankim, a skorajda kastratsko podprtim sopranom, predvsem pa z opaznim teoretskim znanjem o načinih okraševanja sicer suhih baročnih linij, ki je bilo več kot opazno in izstopajoče (preostali trije solisti se v tem niso ravno izkazali - z drobno izjemo Wiarda Witholta) v da capo arijah. Druga zvezda pa je bil brez dvoma zbor: tehnično izvrsten, v interpretacijah mladostno vodljiv in voljan (navkljub nekoliko ostareli dirigentski roki), zvokovno pa ravno prav zajeten, da je v spomin priklical nesrečne poskuse oživljanja Haendlove glasbe z 250 članskimi zbori, a hkrati dovolj eksakten in enovit, da so do izraza prišli tudi tehnično zahtevnejši pasusi, ki so jih dodatno podprli še s spektakularno artikulacijo. Pravzaprav sta bila le zbor in sopranistka sposobna podajati besedilo (oz. sem ju bil sposoben razumeti...).

Med solisti je bil nekoliko markantnejši še basist Wiard Witholt – predvsem v interpretaciji. Mezzosopranistka (očitno je alt postal osovražen naziv) se nikakor ni vtisnila v spomin, zelo pa je zmotil tenorist Benjamin Bruns z grozljivo nazalnim in prepotentnim petjem. Seveda bi z veseljem zapisal kje v oratoriju je bilo vse našteto najočitneje, a več o tem nekoliko kasneje.
Orkester me je izjemno razveselil z izborom glasbil: pri nekoliko cenejših in lažje dostopnih godalih se je dirigent (ali koncertni mojster – tudi o tem več kasneje) odločil za historična glasbila s črevjimi strunami (podobna odločitev je padla le še pri flavtah in continuo skupini), pri pihalih, trobilih in tolkalih (tj. pavkah) pa so uporabili naša glasbila: zelo uspel kompromis, ki bi ga priporočil tudi kateremu izmed slovenskih profesionalnih sestavov. Še vedno pa ne razumem, kaj je botrovalo izbiri glasbil za continuo skupino: portativ se je pojavljal le pri orkestrskih številkah (?) lutnja pa je plenkala takorekoč brez pravila...

Orkestraši so zelo razveselili tudi z neverjetno dinamično subtilnostjo in izbranim okusom okraševanja: končno izvedba Haendla po nemško! in ne po francosko, kot je postala praksa predvsem čez lužo (seveda so flavtice ostale zveste francoski preobloženosti).

Žal pa so bile vajeti celotne izvedbe prepuščene neusposobljenemu kočijažu: maestro Beck je očitno zelo dober teoretik (upam vsaj, da so vse pozitivne strani koncerta njegova zasluga) in dokaj spodoben zborovski dirigent, česar pa orkester ne potrebuje! Orkester – za razliko od zbora – ne potrebuje pomočnika v izraznosti, temveč zgolj nek suveren metronom; posledično koncertna mojstrica, ki je bila prisiljena prevzeti vlogo metronoma, ni imela časa, da bi interpretacijsko sodelovala s solisti in zborom. Beckova odločitev, da ne bo dirigiral recitativov pa se je izkazala za več kot zgolj napačno. Prepričan sem, da bodo ponovitve koncerta v drugih državah že občutno boljše in v končni fazi ne bodo izzvenele kot resnejša vaja, saj bo orkester že nekoliko bolj uigran in navajen sam nase ter bo posledično imel dovolj časa še za muziciranje.

Ob koncu se moram ustaviti ob spremnem besedilu koncerta, kar je – priznam – zelo nehvaležna postaja. Četudi zanemarim odsotnost besedila ode (?) - bojda ga izvajalci niso posredovali -, ki (če bi bili solisti eksaktnejši) niti ne bi povzročala večjih težav in manko solističnih imen (tudi teh niso sporočili), ki se jih je sicer dalo pridobiti od nadvse prijaznega producenta koncerta v pavzi, sta tako koncertni list kot napoved v festivalski knjižici nejasni, da ne zapišem slabi in zavajajoči: do prvih taktov glasbe sploh nisem vedel, kaj bom poslušal na koncertu! Ali bo to res Haendlov oratorij Aleksandrovo slavje, ali bo to Himna sv. Ceciliji, ali celo nekakšna kompilacija obeh in še nekaj zraven. Da o nelogičnem navajanju in vsebinskem povzemanju izgubljenih del z istim naslovom ter citiranju obskurnih pasusov izvedenega oratorija sploh ne izgubljam besed. Torej kot nekakšna kompilacija treh člankov z Wikipedije. Dogodku, ki rešuje čast slovenskih hendlologov, skrajno nezadosten, torej. Popravni izpit: čez 50 let.

Aljoša Škorja