Objave
Ansambel Hortus Musicus
program: glasba na križpotjih kultur in časa
www.ljubljanafestival.si
Sumim, da je zasaditev estonskega glasbenega vrtička v precejšnji meri pogojena z letom medkulturnega dialoga, torej je stara že skorajda eno celo leto. Osnovna premisa koncertnega programa bi v lastni abstrahirani obliki lahko bila: indijska (sakralna) klasična glasba = izraelitska – naziv povzemam po koncertnem listu, čeravno se mi močno dozdeva, da nosi negativno konotacijo – (sakralna) glasba = zgodnja (sakralna) polifonija = (sakralni) korali (gregorijanski, armenski, luteranski) = (posvetna) poznosrednjeveška plesna glasba = (posvetna) Carmina Burana = (vulgarna) trubadurska glasba. Zanimiva premisa, ki bi lahko gradila predvsem na iskanju skupne izpovedne poetike, žal pa se je iskanje svetega grala enakosti začelo in končalo pri dodajanju bordunskih in falsobordonskih spremljav.
Obiska koncerta sem se zelo veselil, nenazadnje so člani zasedbe takorekoč živi fosili oralcev ledine historične izvajalske prakse za železno zaveso, torej sem nanj prišel odprtega duha in glave, brez predsodkov, odšel pa živčen in zlorabljen. Kot je bila zlorabljena – no, naj bom iskren: posiljena – tudi glasba.
Koncert se je začel – v stalni praksi Festivala – z dobrodošlico v tujem jeziku in obvestilom o korekciji programa. Kot sem uspel razbrati kasneje, so napovedane balkanske melose nadomestili z minnesangerskimi napevi. Sledil je glasen krik, udarec z nogo in markanten poteg loka; in dejanje se je začelo...
Če dobro pomislim, so glasbeniki dokaj pogumni: indijsko klasično glasbo so izvajali brez table (kljub temu je bila druga kompozicija – vsaj naslovljena – kot predstavitev tala Adi) in stoje (!); da ne omenjam izjemno uspešnega krčenja sicer nekajdesetminutnih kompozicij na minuto ali dve. K sreči so uporabili vsaj sintetizirano tampuro, ki pa je – seveda – niso preuglašali. Na splošno sem dobil občutek, da igrajo, bolj kot na izvajalsko ustreznost, na karto teatralnosti, neoziraje se na dejstvo, da skrunijo sveto glasbo.
Med najbolj uspele trenutke koncerta štejem izvedbe zgodnje polifonije in pesmi iz kodeksa Carmina Burana, ki prenesejo mnogo več svobode pri interpretaciji. Sploh pa sta tu zasijala oba pevca (Jaan Arder in Joosep Vahermaegi) z dokaj smiselno, morda nekoliko nazalno tehniko petja. Na splošno so tu vsi člani sestava dokazali, da so tehnični mojstri na svojih glasbilih. Žal pa se je tu še najbolj pokazala – ja, rekel bom – "šlamparija" pri samem študiju kompozicij: od uporabe res slabih transkripcij (pozor, pišem o ansamblu specializiranem za staro glasbo!) - 8. skladba koncerta (v koncertnem listu napovedana kot Istampitta Isabel, čeravno je šlo za trubadursko balado) je bila transkribirana s taktom redukcije v alternaciji s taktom brez redukcije - do res nedopustnih spodrsljajev v izgovorjavi – v Franciji je u prešel v ü že nekje v 7. stoletju, torej je povsem nerazumljivo zakaj v skladbi, nastali na francoskih tleh v 13. stoletju, še vednom slišimo Deus in ne Deü(s)...
Pa bi bil pripravljen vse našteto spregledati in odpustiti, saj je bilo cel koncert slutiti nekakšen nadih jazza (skladbe so se na primer med seboj povezovale z večinoma zelo uspelimi violinskimi improvizacijami), če le ne bi bilo jasno, da gre za diktatorski jazz, pod absolutnim in brezkompromisnim lokom umetniškega vodje Andresa Mustonena.
Odlična ideja ob primernem času, a žal – po možnosti zgolj in samo zaradi pridobitev sredstev kakšnega inštituta za medkulturni dialog – izpeljana brez tehntnega premisleka pod neuspelo pretvezo svobodne improvizacije.
Aljoša Škorja
Obiska koncerta sem se zelo veselil, nenazadnje so člani zasedbe takorekoč živi fosili oralcev ledine historične izvajalske prakse za železno zaveso, torej sem nanj prišel odprtega duha in glave, brez predsodkov, odšel pa živčen in zlorabljen. Kot je bila zlorabljena – no, naj bom iskren: posiljena – tudi glasba.
Koncert se je začel – v stalni praksi Festivala – z dobrodošlico v tujem jeziku in obvestilom o korekciji programa. Kot sem uspel razbrati kasneje, so napovedane balkanske melose nadomestili z minnesangerskimi napevi. Sledil je glasen krik, udarec z nogo in markanten poteg loka; in dejanje se je začelo...
Če dobro pomislim, so glasbeniki dokaj pogumni: indijsko klasično glasbo so izvajali brez table (kljub temu je bila druga kompozicija – vsaj naslovljena – kot predstavitev tala Adi) in stoje (!); da ne omenjam izjemno uspešnega krčenja sicer nekajdesetminutnih kompozicij na minuto ali dve. K sreči so uporabili vsaj sintetizirano tampuro, ki pa je – seveda – niso preuglašali. Na splošno sem dobil občutek, da igrajo, bolj kot na izvajalsko ustreznost, na karto teatralnosti, neoziraje se na dejstvo, da skrunijo sveto glasbo.
Med najbolj uspele trenutke koncerta štejem izvedbe zgodnje polifonije in pesmi iz kodeksa Carmina Burana, ki prenesejo mnogo več svobode pri interpretaciji. Sploh pa sta tu zasijala oba pevca (Jaan Arder in Joosep Vahermaegi) z dokaj smiselno, morda nekoliko nazalno tehniko petja. Na splošno so tu vsi člani sestava dokazali, da so tehnični mojstri na svojih glasbilih. Žal pa se je tu še najbolj pokazala – ja, rekel bom – "šlamparija" pri samem študiju kompozicij: od uporabe res slabih transkripcij (pozor, pišem o ansamblu specializiranem za staro glasbo!) - 8. skladba koncerta (v koncertnem listu napovedana kot Istampitta Isabel, čeravno je šlo za trubadursko balado) je bila transkribirana s taktom redukcije v alternaciji s taktom brez redukcije - do res nedopustnih spodrsljajev v izgovorjavi – v Franciji je u prešel v ü že nekje v 7. stoletju, torej je povsem nerazumljivo zakaj v skladbi, nastali na francoskih tleh v 13. stoletju, še vednom slišimo Deus in ne Deü(s)...
Pa bi bil pripravljen vse našteto spregledati in odpustiti, saj je bilo cel koncert slutiti nekakšen nadih jazza (skladbe so se na primer med seboj povezovale z večinoma zelo uspelimi violinskimi improvizacijami), če le ne bi bilo jasno, da gre za diktatorski jazz, pod absolutnim in brezkompromisnim lokom umetniškega vodje Andresa Mustonena.
Odlična ideja ob primernem času, a žal – po možnosti zgolj in samo zaradi pridobitev sredstev kakšnega inštituta za medkulturni dialog – izpeljana brez tehntnega premisleka pod neuspelo pretvezo svobodne improvizacije.
Aljoša Škorja
Ni komentarjev:
Objavite komentar