Luis Meireles in Maria José Souza Guedes

6.8., Viteška dvorana
Luis Meireles, flavta; Maria José Souza Guedes, klavir
program: F.Kuhlau, C.Debussy, B.Bartók, R.Strauss
www.ljubljanafestival.si

Na tokratnem koncertu komorne glasbe je nastopil zakonski par – flavtist Luis Meireles in pianistka Maria José Souza Guedes z nekonvencionalnim flavtističnim repertoarjem. Pravzaprav je bila v prvotni različici za flavto pisana le ena skladba – Rondo op.85 (iz Grande Sonate Concertante za flavto in klavir) Friedricha Kuhlaua. Po programskem listu sodeč naj bi ga sodobniki klicali »Beethoven flavte«, sama pa težko vidim podobnost med dvema razen seveda po dejstvu, da je eden napisal množico skladb za flavto, drug pa za klavir. Šlo naj bi seveda za to, da je Kuhlau izkoristil možnosti flavte, ki se res lahko izkaže v vsej svoji umetelni virtuoznosti, vendar pa se zdi, da drugega namena te skladbe nimajo, česar pa nikakor ne moremo trditi za prav tako virtuozna Beethovnova dela. Flavtisti smo sicer lahko občudovali spretne prste Luisa Meirelesa, kakšnega globljega estetskega užitka pa ob tej skladbi ni bilo mogoče občutiti. Morda je šlo bolj za nekakšno seznanitev z nastopajočima, ki sta že v prvi točki lahko odvrgla breme dokazovanja virtuoznih zmožnosti.

Bilitine pesmi Clauda Debussya v priredbi Karla Lenskega (prvotno so bile pisane kot priložnostna, odrska glasba za dve flavti, dve harfi, čelesto in pripovedovalca, kasneje pa prirejene za klavir štiriročno) so ponujale več izraznih možnosti. Meireles je izbrane tri stavke zares poustvaril zelo subtilno, poetično in z barvitim tonskim razponom, prav kakor narekuje navodilo Karla Lenskega. Guedesova pa se je žal držala le vloge korepetitorke in se ni dovolj vživela v barvitost impresij, ki jih je Meireles pretanjeno slikal s pomočjo svoje flavte. Morda bi bila za impresionistična dela vendarle bolj primerna kovinska flavta (igral je namreč na leseno z modernim mehanizmom), saj ima po mojem mnenju več izrazne kapacitete in bi Meirelesov zvočni spekter prišel še bolj do izraza.

Sledili sta predelavi Bartókove Suite Paysanne Hongroise, sicer pisane za klavir in pa violinske Sonate op.18 v Es-duru Richarda Straussa. Pri prirejevanju violinskih del za flavto največji problem predstavljajo dolge fraze, ki jih violinisti zlahka odigrajo, flavtisti pa smo vezani na količino zraka. Meireles se je temu problemu izognil s tehniko krožnega dihanja, intenziteta zvoka pa je pri tem upadla le za trenutek, ko je nov zrak moral nadomestiti starega. Morda je ravno zaradi tega Sonata zvenela nekoliko utrujeno in z manj moči, kot pa celoten prvi del koncerta. Dolge fraze in obsežni stavki sonate pač pripadajo violini. Seveda lahko razumem težnjo po širitvi železnega flavtističnega repertoarja – v obdobju romantike je bila namreč flavta potisnjena na stran in zanjo niso pisala velika imena glasbenega kanona, četudi je v sredini 19. stoletja doživela dovolj izboljšav, da bi lahko sledila zahtevam časa v virtuoznosti, pa tudi polnosti zvoka. Ponovno jo je odkril impresionizem in tako lahko, skladno z zgodovinskim razvojem, trdimo, da je bila najbolje izvedena in tudi najprimernejše izbrana skladba večera nedvomno Debussyev Bilitis.

Anja Brezavšček