Evropski godalni orkester, Stefan Milenković

30.7., Slovenska filharmonija
Evropski godalni orkester, Rista Savić (dirigent), Stefan Milenković (violina)
program: J. Haydn, F. Mendelssohn Bartholdy, F. Schubert
www.ljubljanafestival.si

Mešani občutki se porajajo ob razmišljanju o koncertu Evropskega godalnega orkestra s solistom Stefanom Milenkovićem, ki smo mu bili priča v četrtek, 30. avgusta v veliki dvorani Slovenske filharmonije. Že prva tema Haydnove 49. simfonije je namreč zazvenela slabo in površno, kot da je orkester napol spal. Takšen vtis je dajal čez celotno simfonijo. Res da Pasijonska simfonija zahteva drugačen pristop, kot pa nekatera druga, vedrejša Haydnova dela – zaradi same dramatičnosti ter otožnosti celo bolj poglobljeno študijo in subtilnejšo izvedbo, kar pa orkester pod vodstvom Riste Savića ni bil zmožen prikazati. Dirigentova gestika je bila ponekod neizrazna ter nenatančna, kar se je odražalo v nekaterih manj izpiljenih vstopih, spet drugič pretirano pompozno naravnana. Nedvomno bi bil orkester, katerega sestavljajo odlični evropski glasbeniki, zmožen prikazati boljšo interpretacijo Haydna v rokah bolj zbranega dirigenta.

Prihod solista Stefana Milenkoviča je vzbujal visoka pričakovanja in jih tudi izpolnil. Mendelssohnov Koncert za violino in orkester v d-molu je izvedel nad pričakovanji; izvrstna tehnika, ponotranjena izraznost, „Mendelssohnovska“ igrivost, vse to je pozitivno vplivalo na orkester, ki je deloval morda bolj zbrano, vendar še ne na takšni ravni, da bi se lahko kosal s solistom, ki je s svojo prezenco skoraj zasenčil orkester. Zopet smo bili priča nekaterim „šolskim“ napakam, kot so nenatančni vstopi ter nezbrano sledenje dirigentu.

Schubertova Peta simfonija je, glede na prejšnji skladbi, kar malce presenetila, saj je bila izvedena na skoraj zavidljivi ravni. Igriv in vedrejši značaj Schubertove simfonije sta mogoče bolj prijala orkestru ter dirigentu kot pa resnobnejša Pasijonska simfonija, čeprav smo spet lahko bili deležni nekaterih preveč udarnih fortissimov. Očitno je Rista Savić izvajana dela razumel v malce bolj grobi maniri, kar lahko prinese določeno svežino, je pa takšno poigravanje včasih dvorezen meč.


Marko Šetinc