Klavirski kvintet Kontrasti

3.8, Viteška dvorana, Križanke
Klavirski kvintet Kontrasti
program: J. Haydn, D. Bortnjanski, F. Kreisler, C. Debussy, F. Lizst, L. Levucki, I. Šamo, M. Skorik
www.ljubljanafestival.si

Zdi se, da je pridevnik, ki bi najbolje opisal koncert klavirskega kvinteta Kontrasti, prav njegovo ime. V viteški dvorani Križank smo namreč lahko slišali kontrastno izveden kontrastni program, ki ga je izvedlo dokaj kontrastno izvajalsko telo, kar je bilo v tem primeru prej graja, kot pa pohvala. Začnimo kar pri godalni sekciji, kjer smo bili priča precej heterogenemu sestavu, ki ni dihal kot celovito telo, ampak je deloval skoraj kot ad hoc sestavljena zasedba značajsko preveč različnih glasbenikov. Če bi morala Svjatoslava Semčuk voditi kvartet, je včasih v njeno vlogo posegel drugi violinist, Jevgenij Kostricki, viola (Andrej Tučapec) in violončelo (Aleksander Makarenko) pa sta včasih delovala kar preveč mehansko in neizrazno. Nekako v takšnem duhu je izzvenel Haydnov Godalni kvartet v C-duru „Ptič“, ki je resda bil izveden brez napak, mu je pa v prvi violini manjkalo „ptičje“ razigranosti, kot tudi globlje komunikacije med instrumentalisti.

S Koncertom za klavir in godala Dmitrija Bortnjanskega, se je kvartetu pridružila pianistka Jevgenija Basalajeva, za katero bi lahko rekli, da je viteška dvorana Križank slišala že boljše pianistične interpretacije. Delo Bortnjanskega ter Preludij in Allegro za klavir in godala Fritza Kreislerja nam je kvintet predstavil v dokaj grobi maniri, saj je Basalajeva skoraj preveč tekmovalno zavzela položaj umetniške vodje ter si podredila godalni kvartet v korist prikazovanja svojih interpretativnih zmožnosti, ki pa na žalost niso bile preveč hvalevredne.

Skoraj kot kontrast prejšnjim delom sta bila Debussyeva Mesečina ter Lisztov Ljubezenski sen. Čeprav gre za skladbi, ki se ju zavoljo popularnosti včasih res etiketira s klišejskim, je izvedba v interpretaciji kvinteta prinesla nekaj svežine. Očitno je Basalajevi bližje romantični ter ekspresionistični repertoar, saj je delo izvedla tehtnejše ter z več zanosa, kot tudi z večjim ozirom na godalni kvartet, kateremu je dopustila več prostora pri izražanju.

Eden od ciljev kvinteta je tudi popularizacija ukrajinske resne glasbe, glede katere pa smo se - po slišanih zadnjih treh delih, lahko vprašali, če res sodijo v domeno resne glasbe. Preludij Leva Revuckega, Suita „Po slikah ruskih slikarjev“ Igorja Šame ter skladbi Miroslava Kvorika so namreč izžarevale določene socrealistične težnje, ki pa jih dandanes komajda lahko jemljemo z resnostjo in če je bila namera kvinteta prikazati ukrajinsko resno glasbo v najboljši luči, je izbira repertoarja skorajda odpovedala. Zagotovo lahko rečemo, da bi se lahko ukrajinska resna glasba v Viteški dvorani Križank tistega večera prikazala v boljši luči.


Marko Šetinc