Človek božji, igraj raje Bacha

13.7., Ljubljanski grad, Stanovska Dvorana

Martin Stadtfeld (klavir)

program: W. A. Mozart, A. Berg, J. S. Bach, R.Wagner (priredba: Franz Liszt), Franz Liszt

www.ljubljanafestival.si

Skorajda me mika, da bi zapis o torkovem nastopi pianista Martina Stadtfelda na Ljubljanskem gradu pričel kot nekakšen »doživljajski spis« o neki prav zares zanimivi glasbeni izkušnji. Vzpostaviti velja predvsem prepad med pričakovanji, ki jih je Stadtfeldov nastop vzbujal ter končnim rezultatom, sestavljenim iz dveh nekompatibilnih polovic.

Martin Stadtfeld je nedvomno ena od zvezd črnobelih tipk. Najmočnejši je v glasbenem svetu Johanna Sebastiana Bacha; o tem priča tudi prva nagrada na Mednarodnem Bachovem tekmovanju v Leipzigu iz leta 2002, ki si je štirinajst let ni zaslužil prav nihče – od tedaj gre njegova glasbena kariera samo še strmo navzgor. No, po njegovem torkovem nastopu – vsa sreča, da je nastopil v Ljubljani in ne v kakšnem pravem glasbenem velemestu – pa se lahko vprašamo, za koliko odstotnih točk bo njegov umetniški ugled zanihal.

Dokaj »zanimivo« zastavljen spored; Mozart, Berg in Bach v prvi ter Lizst, Liszt in Liszt (ne, ni tipkarski škrat) v drugi polovici večera lahko razumemo skorajda kot pianistov krik: »pa saj znam igrati tudi kaj drugega kot Bacha, tudi Liszta!«. Po torkovi izkušnji pa je tale krik izzvenel bolj kot ne v prazno, katerega odmev se je še dolgo tragično razprostiral po, za solo klavir akustično vse prej kot ustrezni, Stanovski dvoran Ljubljanskega gradu.

Res pa je, da se je koncert pričel kar dostojno. Mogoče je »Sonata v C-duru, K. 279« Wolfganga Amadeusa Mozarta na začetku še zvenela nekoliko hektično. Prvi stavek, Allegro, je namreč pustil mešana občutja; na eni strani se je Stadtfeldu venomer nekam mudilo, skoraj bi se zdelo, da je recitalu pristopil z malce preveč lahkotnega duha, na drugi strani je pa v igranju bilo vseeno moč zaznati inteligentno interpretacijo ter doprinos svojskosti. Vtis je popravil senzibilneje predstavljen Andante, kvaliteta njegovega nastopa se je pa tekom prve polovice recitala samo še višala. »Sonata op. 1« Albana Berga je izzvenela jasno, izrazno prečiščeno ter skoraj pod popolno kontrolo – polifoni značaj Bergovega dela je pianistu več kot ustrezal. Glede na to, da je Bachova glasba Stadtfeldu blizu, kaj manj od odličnosti izvedbe »Angleške suite št. 4 v F-duru« nismo pričakovali – to smo tudi dobili, interpretacijo, ki je izražala uvid v strukturo, poglobljen premislek z osebnim doprinosom.

Nato je pa prišla na vrsto bomba po imenu Franz Liszt in njegovi dve priredbi Wagnerja ter variacije na Bachovo temo. Prav zares se sprašujem kaj je Stadtfeld s to drugo polovico hotel sporočiti zbranemu občinstvu. To, da je tehnično dorasel Lizstovi akrobatiki? Če sodimo po »Tannhäuserju« in »Izoldini smrti« bi skoraj lahko rekli, da bi lahko to bilo vprašanje večera. Res, da je bila opazna pianistova želja po doživeti interpretaciji, a kaj, ko je vse ostalo, bolj kot ne, le pri pobožnih željah, sam rezultat je bil pa 'približno točno' odigrano in nezrelo razbijanje po klavirju. Prednost pred podajanjem vsebine je tako imel ekshibicionistični show s poudarkom na grobo ter (zanj) prehitro odigranih akordičnih tvorbah. Nekoliko se je Stadtfeld le umiril pri »Variacijah na Bachov motiv« - dobili smo vtis, kot da je Bach nekakšen predpogoj za kompetentno igranje, pa četudi le v imenu skladbe. Zatorej je skoraj na mestu (malce z jezo torkovega večera obarvan) nasvet, naj se Martin Stadtfeld v prihodnje raje drži Bacha. Pa brez zamere…

Marko Šetinc