Sezona pod črto

Čas ob zaključkih abonmajev, ciklov in drugih sezonskih serij ter ob začetku številnih poletnih festivalov je (bil) ponekod tudi čas ovrednotenja doživetega v minuli sezoni. Tak prepogosto pozabljen kritiški žanr bi moral ponuditi široko skico dogajanja ali pač mirovanja na sceni, v našem primeru pa bo (žal) bolj usmerjen v simfonične cikle in na izpostavljanja vredne premike v naših logih. Na blogu je zmanjkalo kar nekaj komentarjev zanimivejših dogodkov, kot je bil na primer nastop izjemnega Iana Bostridgea, zabeležili pa smo na primer vtise o koncertu Simfoničnega orkestra iz Pittsburgha.

Predramljeni trenutki Filharmonije
Orkester SF je skozi sezono nakazoval nekatere prijetne trende in se kajpak oklepal tistih nadležnih. V boljši pol gostujočih dirigentskih moči bi vendarle postavil Clauda Schnitzlerja ali Matthiasa Bammerta, uspešno se je s Šostakovičem pred orkester vrnil tudi George Pehlivanian. Med gostujočimi solisti je bilo več nastopov, ki bi jih raje pozabili. Tak bi lahko bil gotovo violinist Čuan Jun Li – posebej zato, ker je odgovorni za program nedvomno vedel za kako brutalno neobčutljivega, cirkusantsko virtuoznega solista gre. Po sorodni poti se je z Bruchom odpravila tudi Sarah Chang, a uspela zadržati notranjo dinamiko in uravnoteženost. Popolnoma drugačen se je zdel introvertiran pianizem Adama Neimana.

Daleč največja muzika te sezone se je prikradla skozi nastop Kennetha Montgomeryja. Dirigent, ki po referencah na primer sploh ne izstopa, je iz Mozartovega Jupitra napravil véliko glasbeno krasoto – natančnost, enormno domišljijo in povrh vsega polnokrvnega Mozartovega duha. Montgomeryjevega Mozarta bi še poslušali!

Danes lahko kak namig na interpretativne dosežke novega šefa dirigenta Emmanuela Villauma v njegovi izvedbi Beethovnove Sedme. Ob kričeče eksponirani orkestrski moči smo slišali tudi nekaj pozorno oblikovanih pasusov. Vse njegove adute in hibe bi lahko ugledali v fin-de-sieclovskem triptihu, v Izvedbah Mahlerjeve Devete, tretjega dejanja Wagnerjevega Parsifala in Brucknerjeve Sedme simfonije. Filharmoniki so bili sploh v drugi polovici sezone zvočno predramljen orkester, prožen in očitno dovolj voljen. Villaume je lahko delal s solidnim orkestrom, rezultati so znali biti pravi, a ne brez pomanjkljivosti. V Mahlerju se je pokazala njegova nagnjenost k vročičnemu izpostavljanju najbolj eruptivnih delov partiture, zanemaril pa je prenekatero značilnost Mahlerjevega simfonizma. V Wagnerjevi partituri je bil uspešnejši, a vendar je umanjkalo marsikaj pravoverno wagnerjanskega.

Orkester je bil pod Villaumom spreten uzvočevalec afektov, a pri ravnanju z vodilno motiviko še ni dosegal vloge budnega, oprezajočega psihološkega ozadja ter preroškega opazovalca, ki končno razodeva tudi bistvo vseh stvari. A vendar ne smemo mimo tistega, kar resnično veseli. To je pač dejstvo, da je raven Orkestra SF v zadnjem času visoka, poleg tega pa je Villaume po Mahlerju s Parsifalom stopil še stopnico višje v orkestrski urejenosti. Dosegel je dovršeno zvočno oblikovanje, sugestivnost igre glasbenikov, še zlasti pa homogenost trobil. Zdaj je vendar že jasno, da Villaume v Ljubljano prinaša kulturo tona ter muzično prebujenost igre. Če je Emmanuel Villaume torej zanesljiv oblikovalec zvoka, pa to niti ni pospremljeno s poskusom razjasnitve misli Mahlerjevega univeruzma ali fanatičnim brskanjem za resnicami, zapisanimi v Wagnerjevi partituri. Zlitje obojega je pač priborjeno le velikim.

Pogledi, št. 2, 21. april

Zatem je z Brucknerjem pravzaprav sledilo razočaranje, saj se je Villaumu kljub vsej ustvarjalni želji izmuznila prav zvočna prečiščenost orkestra, ki smo jo občudovali še nedolgo nazaj. Po izvedbi Mahlerjeve Druge simfonije na Festivalu Ljubljana se žal počasi razblinja upanje v Villaumove zvočno-oblikovalske sposobnosti. Vendarle pa veseli poteza SF, da bi se koncerti povezovali v pripovedujoče programske linije – da naveza Mahler-Wagner-Bruckner le ni bila izjema.


Redki utrinki Radijskega orkestra
Simfoniki RTV so nadaljevali z velikimi kakovostnimi nihanji iz prejšnjih sezon. Šef dirigent En Šao je bil s Straussom v svoji pravi formi, prav takrat pa je razveselila tudi zgledno naštudirana Ramovševa skladba. V nadaljevanju so bili njegovi nastopi presenetljivo kritični. Razočaral je tako na koncertu, posvečenemu Chopinu, posebej pa na tretjem abonmajskem večeru. Tudi stari znanec orkestra Anton Nanut je bil v Mahlerjevi Peti simfoniji muzikantsko upehan, Nicholas Milton pa je nad Straussovo simfoniko besnel s trdo, destruktivno taktirko. Če je bil nastop K. Montgomeryja bleščeča umetnina filharmonične sezone, bi nekaj podobnega za Radijski orkester prav radi rekli za zmagovito vrnitev Christiana Mandeala in njegovega Brucknerja. Koncert, ki – vsaj tako bi si želeli – odtehta veliko balasta iz sezone!

Programska brezobličnost obeh orkestrov se je letos razgalila večkrat – celo skupaj. Zakaj smo v razmiku nekaj tednov poslušali dve (podpovprečni) izvedbi istega Prvega klavirskega koncerta Čajkovskega? Delujeta v majhnem mestu z manj dogodki, kot pomembnejša središča, domujeta nekaj minut hoje narazen, menda celo živimo v informacijski dobi, a njuni vodstvi ne zmoreta komunicirati, niti malo.

Domači repertoarni deleži in naročila
Naročniški politiki orkestrov sta pravzaprav kar predvidljivi. Simfonični jazz s svojimi odvodi in bližnjimi sorodniki, ki ga že po svoji institucionalni konstituciji gojijo Simfoniki je pogrešljiv del programske identitete. Na to pa radi pozabimo ob kontinuiranem naročanju glasbe domačih umetniških avtoritet – Božidar Kos in Lojze Lebič sta znova pripravila dognani skladbi. Simfoniki so ponudili še koncert Lipovškove glasbe in ga s tem ponovno pravilno prikazali kot pojem trajne resničnosti v slovenski glasbi.

Če so kaj podobnega na primeru Ajdiča in njegove celovečerne predstavitve poskusili v SF, so z zaletom brcnili v temo. Tudi nostalgično impresionistična produkta Šavlija in Mihelčiča bi le težko šteli med uspehe, Bavdkovo noviteto vseeno malo lažje. Prvovrstni polom se je zgodil z Lazarjevim novim izdelkom, napisanim povsem v maniri minimalizma. A ne kakršnegakoli minimalizma ali po bolj splošni matrici te muzike, pač pa jasno in natančno, a tudi slepo nereflektirano po vzoru estetike in tehnik Phillipa Glassa. Človeku se je že kar hitro po začetku zazdelo, da posluša repeticije z ameriške celine, oglašanje orkestra pa potrdi sum, da je celotna stvar – z brzečimi arpeggii v flavtah, brezkončni figuraliki in nedomišljenimi drobci tem, ki se sicer začnejo, kot bi hotele povedati nekaj pomembnega a to svojo namero nato le ponavljajo – zrasla prav na Glassovem zelniku in da se pred nami igra le zato, da bi prikimala še najzlobnejšim stereotipnim pripombam na račun minimalizma.

Na Slovenskih glasbenih dnevih je bilo zaznati kar nekaj stvaritev na visokem nivoju – izjemno izvedbo Lebičevega Koranta, zanimiv ŠIR Urške Pompe, poleg omenjenega Lipovška s Simfoniki pa tudi komorno opero Uroša Rojka. Prav ob Rojkovem delu bi se lahko nekateri glasbeniki iz koncerta MD7 podučili, kako s preprostimi sredstvi ustvariti veliko. In še vedno sem mnenja, da world music, filmske podlage in komponiran, dosledno izpisan džéz nimajo važnega mesta na koncertnih odrih, na katerih je nekdaj domovala velika Umetnost. Sicer pa se mora po svojem bistvu tudi kritika pridružiti razpotjem v glasbeni realnosti.

Ko glasba dobi svojo smer
Srhljivo predvidljivi so lahko včasih umetniški presežki. Kvintet Slowind je že dodobra razkril svoje mojstrsko komorno muziciranje, zadnji festival pa je bolj kot to v ospredje postavil slovensko »odkrivanje« markantne glasbe in karizme Edgrada Varesa. Seveda na način, ki smo ga vajeni – temeljito, večplastno pregneteno, izprašujoče in odgovarjajoče.

Cikel Predihano, ki se je lani nihanje približeval prav čudnim skrajnostim – navdušujočim in skrbi vrednim – se je letos zazrl v spektralizem. Tokrat je bil cikel kreacija novega ansambla Neofonía, še enega dosežka Stevena Loya, tudi umetniškega vodje. Vse skupaj se je začelo z Akustičnimi prostori, ki je pravi opus magnum Gérarda Griseya, nadaljevalo prek številnih trdno zamišljenih del, izstopajoče glasbe npr. Saariahove ali Haasa ter mojstrov med solisti, kot so violist Garth Knox, flavtist Aleš Kacjan v Murailovih Etrih ali pianistka Nina Prešiček.

Odločitev, da naj se v Predihanem predstavljajo oblikovalci in sopotniki spektralne glasbene smeri se zdi za naše razmere kot naročena. Gre pač za glasbo, ki ne zahteva absolutno najpozornejšega strukturalnega poslušanja, saj se že v svojem jedru sama prilagaja ušesu. To je za slovensko sceno še posebej dobrodošlo, če se spomnimo da je prav na moč podobna kompozicijska ideja v naše kraje od šestdesetih let dalje najbolj posrečeno uvedla stik z evropskim glasbenim modernizmom – mislim na poljsko šolo, ki se je od rigidnosti strukturiranja raje začela jasno obračati k zvoku in instrumentalnim barvam. In ko takole gledamo nazaj, prav lahko uvidimo posrečeno ujemanje med zvočno-barvno, celo prostorsko-akustično občutljivim Varesom, ki smo ga poslušali na Slowindovem festivalu in čutnimi spektralisti iz Predihanega, poleg tega pa smo decembra poslušali še glasbo Božidarja Kosa, ki goji podobne povezave glasbe z naravnim pojavom harmonskega spektra, kot francoski skladatelji iz sedemdesetih. Špekulacije gredo lahko še korak dlje – cikel Predihano je sklenilo Jezero Tristana Muraila, po svoji fakturi že kar orkestralna glasba, v prihajajoči sezoni pa bomo v abonmaju SF poslušali Barve znanca s Predihanega, M.-A. Dalbavia. Kot bi domača poustvarjalnost za trenutek dobila smer …

Primož Trdan