Zaslužene ovacije za Münchenske filharmonike

18.7., Cankarjev dom
Münchenski filharmoniki, Thomas Hengelbrock (dirigent), solisti: Luba Orgonasova, Christian Elsner, Reinhard Hagen
program: J. Haydn: Stvarjenje
www.ljubljanafestival.si

Proces ustvarjanja oratorija Stvarjenje je bil naporen projekt s katerim se je Haydn mojstrsko spopadel. Glede na to, da se da glasbo »uživati« na več načinov, lahko tudi eno skladbo doživimo večplastno. Srečo pa imamo, če se nam ta večplastnost razkrije na koncertu. Münchenski filharmoniki so v tokratni izvedbi mojstrsko izpolnili svojo vlogo, čeprav bi verjetno lahko nekatere plasti še izpilili.  

Uvod se je s svojo predstavitvijo vesoljnega kaosa pričel s presenetljivo milino. V skoraj sramežljivih začetnih izbruhih (timpanov) ni bilo čutiti velikega poka niti kakšnega grandioznega pompa. Vse skupaj se je s prefinjenimi frazami in subtilnimi niansami stopnjevalo v enem loku do najpomembnejše besede »Licht«, ki je v zboru zazvenela v vsej svoji moči in popolni bogati zvočnosti. Šele v tem trenutku se je nakazal dramatični karakter oratorija, ki je ostajal prikrit v uvodu.

Dirigent Thomas Hengelbrock je s svojimi jasnimi in preciznimi gibi ter sproščeno obrazno mimiko dosegal odzivnost orkestra, kateremu ni manjkalo dinamične prožnosti. Tako so tudi jasno zaokrožene točke med seboj delovale pretočno in kot logične celice večje celote. Z vnetim odnosom je dirigent vplival na povsem poenotena korpusa zbora in orkestra. Medsebojno ujemanje je še dopolnjeval prečiščen ton v godalih in razen malo tonske hrapavosti v začetku pri flavtistu (solo) izpiljen zvok pihal. Zelo lepo fraziranje je imela oboa. Godala so pokazala mojstrstvo v izpiljenih pasažah tonskega slikanja in enotnem agogičnem gibanju. Dinamično stopnjevanje v orkestru se je z jasnostjo prelilo v oris sončnega vzhoda in s kontrastom še pripeljalo mesec na koncu prvega dela oratorija. Enotnost celotne interpretacije je slonela na temelju poglobljenega znanja, kar se je slišalo v zboru in orkestru. Predvsem navdušujoč je bil zbor z izjemno barvno pestrostjo in tehnično popolnim nastopom. Malo manj prepričljivi so bili solisti.

Sopranistka Luba Orgonasova je s tehnično izpiljenim glasom podajala zaokroženo gladko fraziranje. Pri sami interpretaciji pa se je premalo vživela v vlogi Gabriela, zato je delovala prestrogo. Na trenutke je kljub popolnosti koloratur prevladoval občutek deklamatoričnosti. Njen nastop je kazal večjo vznesenost v tercetih v drugem in tretjem delu oratorija.Toplejši in bolj lirično osrediščen nastop je podal (tenor) Christian Elsner, čeprav se je celo prvo polovico koncerta pojavljala hrapavost v glasu, se je ta po odmoru zmanjšala.Najmanj inspirativen je bil Reinhardt Hagen (bas), ki je s sicer čisto intonacijo solidno nastopil v recitativih, vendar je bila melodika v arioznih delih rigidnejša.

Vsekakor pa je bil to zdaleč najboljši koncert od katerega smo lahko odšli z navdušenjem in novim upanjem. Izvedba na takšni ravni bi morala biti zgled našim orkestrom. Tokrat so bile ovacije popolnoma zaslužene.

Maia Golobič