Nerazumljiva in cenena Carmen

8.7., Križanke

produkcija Hrvaškega narodnega gledališča iz Zagreba

G. Bizet: Carmen
www.ljubljanafestival.si

Opera je že leta šibka točka slovenske glasbene dejavnosti. Vendar pa smo bili lahko priča dogodku, ki je pokazal, da se tudi druge države spopadajo s podobnim problemom. Slaba kvaliteta izvajalcev, neposrečena kostumografija in scena ter nerazumljiva režija so tudi v tokratni različici Bizeteve opere Carmen dokazale, da je opera zelo zahtevna zvrst in da le malokomu uspe udejanjiti in izpeljati začetno idejo, ne da bi se pri tem izvirno sporočilo, ki ga je želel publiki posredovati skladatelj, zamazalo in izgubilo.

Pred začetkom predstave so bila pričakovanja velika, saj je modernejša uprizoritev nakazovala nek svež veter, ki bi zapihal in dodobra prevetril operno sceno. Vendar pa žal temu ni bilo tako. Zdi se, kakor da začetna ideja morda niti ni bila tako slaba, vendar pa se je dodobra izpridila. Že sama okrajšava partiture je privedla do prvega trka. Mislim, da so nepoznavalci in zgolj ljubitelji opere uživali v znanih arijah, ki jih seveda ustvarjalci predstave niso mogli izpustiti, vendar pa je krajšava prinesla tudi veliko nejasnosti in nerazumevanja, saj se je rdeča nit in poanta opere izgubila. Tako brez predhodnega poznavanja in poslušanja opere prikazanih "odlomkov" ni bilo mogoče povezati v smiselno celoto. Tudi sama scenografija, ki je spominjala na nekakšno kanalizacijo, torej nekaj najbolj umazanega in nizkotnega, nekako do samega konca ni razodela svojega namena in pravega pomena. Kostumografija je delovala ceneno in ne moderno, kakor je bil najbrž njen prvotni namen. Kar se tiče samih nastopajočih, tudi ni bilo slišati posebnih presežkov, celo nasprotno. Glavna solistka je bila pevsko zelo slaba, na nekaterih delih intonančno zelo šibka, Luis Chapa, v glavni moški vlogi, pa pevsko in igralsko popolnoma prazen in brezbarven. Nekoliko so igralsko predvsem pa pevsko izstopali samo Tamara Franetović Felbinger, v vlogi Micaele in pa Ivana Lazar v vlogi Frasquite ter Helena Lucić v vlogi Mercedes. Orkester je deloval povsem otopelo, v njegovem igranju ni bilo začutiti ničesar toliko subtilnega, da bi tako lahko doumeli prave razsežnosti Bizeteve glasbe. Orkester se je nekoliko bolje odzival samo na določene soliste in se razigral le v redkih trenutkih. Prav tako hladno naučeno je deloval operni zbor, ki je z vojaško natančnostjo korektno odpel svoje in nas ob koncu pustil popolnoma hladne.

Kar se tiče kontroverznosti, katere so nam jo obljubljali polno mero, je bilo celo preveč. V umetnosti kljub vsemu obstajajo neke nevidne meje in zelo nazorne ponazoritve določenih stvari v poslušalcu ne vzbujajo nič dobrega. Menim, da naj bi bistvo ostalo očem nevidno in naj bi se določene stvari pustile poslušalcem v premislek še dolgo potem, ko se odrske luči ugasnejo. Navsezadnje je eden od primarnih namenov umetnosti, da ti da misliti in ti ob koncu pusti nekaj v razmislek. Zelo tanka je namreč tudi meja med estetskim in pohujšljivim odrskim uprizarjanjem. V tej različici so šli čez mejo in so dosegli nasproten učinek od pričakovanega, razen če je bil njihov namen vsesplošno zgražanje občinstva, ki je spremljalo predstavo, dodobra oropano domišljije.

Najbolj zgrešeno podana pa je bila sama karakterizacija naslovne vloge, Carmen. Prvotno naj bi to bila na eni strani usodna ženska na drugi strani pa naj bi poosebljala pristno svobodo človeškega duha, neodvisnost. V dotični upodobitvi pa smo lahko prišli do zaključka, da si na celem svetu zares nihče ne bi želel biti taka oseba. Predstavljena je bila kot največji antagonist in nizkotna oseba s sprijenimi moralnimi vrednotami in še celo več, njena smrt je bila upravičena in popolnoma samoumevna.

Ob "modernih" uprizoritvah opere, kot je bila slednja, bi človek najraje zatisnil oči, predvsem pa ušesa in mirno odšel dalje. V takšnih uprizoritvah, kot je bila današnja bi se vsak vsej modernosti navkljub raje preslikal na Dunaj in tam poslušal že »staromodno« a kljub vsemu v svojem bistvu neokrnjeno različico večne Bizeteve opere Carmen.

Anuša Plesničar