Praški komorni orkester

28.7., Slovenska filharmonija
Praški komorni orkester, Antonin Hradíl (umetniški vodja), Corrado Greco (klavir), Vicente Campos (trobenta)
program: B. Martinů, D. Šostakovič, L. Janáček, A. Dvořak
www.ljubljanafestival.si


Torkov večer v Slovenski filharmoniji je vsem ljubiteljem poznoromantične in zgodnjemodernistične glasbe ter zvoka godalnega orkestra ponudil veliko užitka.

Ob 50-letnici smrti Bohuslava Martinůja, skladatelja in violinista Češke filharmonije, je okester izvedel njegovo Serenado št. 2, iz leta 1932, ki je eno izmed zgodnejših del, v katerih skladatelj uporablja sodobni glasbeni jezik. Ravno ta je na nekaj mestih izvajalcem ponudil varno in neopazno zavetišče ob manjših tehničnih in intonančnih napakah, ki pa niso pokvarile pozitivnega splošnega vtisa. Skoraj istočasno, leta 1933, je Dmitrij Šostakovič napisal Koncert za klavir in orkester št. 1, v katerem poleg klavirja pomembno vlogo igra tudi solistična trobenta. Zelo znana in vedno zanimiva skladba je bila izvedena povsem solidno. Pohvaliti je treba solista, ki pa je svojo živo obrazno mimiko in temperament žal le delno prenesel v svojo igro. Zaradi tega je, kljub prijetni komunikaciji orkestra in obeh solistov, izvedba vendarle ostala v mejah kvalitetnega povprečja.

Po odmoru sta sledili še dve deli za godalni orkester, prvo iz 1878. drugo pa iz 1975. leta. Čas nastanka ni edino, kar ju povezuje. Prvo delo – Idilo za godala – je namreč napisal Leoš Janáček, ki je za zgled verjetno imel Antonina Dvořaka, čigar dela je poznal in kot dirigent v Brnu tudi izvajal, na tem koncertu pa smo slišali njegovo Serenado v E-duru.
Orkester je pri obeh skladbah pokazal vso svojo tehnično in interpretativno zrelost, ter celotni spekter zvočnih barv, ki bi lahko kot šolski primer predstavljal lepoto zvoka godalnega orkestra. Tukaj je treba posebno pohvaliti umetniškega vodja in koncertnega mojstra, Antonina Hradíla, ki vdano vodi zasedbo, ki po številu članov presega tipične mere komornega orkestra, pa vendarle pod Hradílovim vodstvom več kot uspešno igra brez dirigenta.

Aplavz poln zadovoljstva je nastopajoče še dvakrat priklical na oder, tako da so nas razveselili s kar dvema dodatkoma. Izvedli so zelo učinkoviti in primerno izbrani skladbi Leoša Janáčka.

Tomaž Gržeta

Apotekar

25.7., Ljubljanski grad
Franz Joseph Haydn: Apotekar (Lo Speziale) – Komična opera v treh dejanjih
www.ljubljanafestival.si

Vreme, ki je cel dan grozilo, da bo morala biti zaradi njegove muhavosti predstava odpovedana, se je do večera vendarle umirilo. Dvorišče Ljubljanskega gradu je bilo pripravljeno za zabaven glasbeni dogodek. Ob prihodu sem bil rahlo skeptičen glede majhnega odra, stisnjenega med grajska poslopja, še bolj pa zaradi orkestra, ki je bil postavljen kar pod arkade ob odru. Ko je Orkester ljubljanskega SNG Opere in baleta pod vodstvom Uroša Lajovica zaigral uverturo in ko so nastopili pevci, pa je bilo bojazni konec – prostor je bil zelo primerno izbran, visoko nad hrupom mesta na sobotni večer.

Kot je bilo za opero buffo v navadi, je tudi tukaj vokalna zasedba majhna. Štirje solisti: Aljaž Farasin (Sempronio), Andreja Zakonjšek Krt (Grilletta), Dejan Vrbančič (Mengone) in Dunja Spruk (Volpino), si zaslužijo vso pohvalo za odlično odpete in odigrane komične vloge. Zahvaljujoč jasni dikciji in sugestivni igri je prišla do izraza skoraj vsaka beseda v slovenščino prevedenega libreta Carla Goldonija. Pohvala gre tudi Roccu za spretno, prostoru prilagojeno scenografijo in enostavne, pa vendarle učinkovite kostume. Haydnova opera buffa, prvič izvedena davnega leta 1768., je s svojo glasbo in smislom za humor še danes živa. Še dodatno zaradi v ljubljansko uprizoritev domiselno vloženih šal na račun (sedaj že zares) smešnih prepirov med hrvaško in slovensko politično sceno.

Tomaž Gržeta

SWINGLE SINGERS

26.7. Piazza dell'Unita d'Italia, Trst
www.triestelovesjazz.com

V nedeljo je na tržaški Piazzi dell'Unita v okviru festivala Triestelovesjazz nastopila a cappella zasedba Swingle singers, ki je ravno pričela s turnejo ob izidu svojega novega albuma Ferris Wheels, ki je izšel 10. julija. Uvod z Bachom je kazal, da bo koncert precej klasično obarvan, vendar so pevci kmalu prešli na nekoliko bolj komercialen repertoar No more I love you's (Annie Lennox), Lullaby (Billy Joel), River man (Andy Bey) v domiselnih aranžmajih Joane Forbes. Presenetljiv obseg pevk in odlična izvedba bobnov, činel in baterije pevcev sta premaknila primorsko publiko v poplesavanje in ritmično spremljanje zasedbe. Igrivost na odru, ki je podkrepljena tudi s samimi koreografijami za skladbe je navdušila občinstvo, ki je bilo številčnejše od stolov. Vrhunec, vsaj v tehničnem smislu, je bila skladba Erica Satieja Gymnopedie št. 1, ki jo je v akordski spremljavi v višavah odpela sopranistka Sara Brimer. Skok v španske ritme Astorja Piazzole je bil silovit, kar je dokaz, da so pevci in pevke zelo previdno izbrani. Vsak glas nosi specifično barvo in nehote opazimo tudi njihovo različno glasbeno izobrazbo od jazzovske do klasične, kar se še posebej pokaže v solih. Tako lahko zasedba v svoj repertoar vmeša stile, ki so na prvi pogled nezdružljivi. Verjetno je za to tudi kriva ameriška lahkotnost in optimizem (večina pevcev se je vsaj nekaj časa izobraževala tudi v ZDA), ki jo v evropskih zasedbah velikokrat primanjkuje.

Da ne bi govorili na pamet lahko na tem mestu omenimo naše Perpetuum Jazzile, ki so v petek nastopili v Izoli, ravno tako na prostem, ravno tako v poletnem vzdušju ob otvoritvi 3. Evropskega mladinskega kongresa Izzovi, predlagaj, ukrepaj! Sicer je njihova Afrika zaradi okrnjene zasedbe (in slabšega ozvočenja) odzvenela precej bolj klavrno kot rekordna tri milijone tristo krat obiskana youtube-ovska Afrika, je pa verjetno viden problem predstavljala tudi postavitev samega koncerta ob pomolu na promenadi, kjer se ljudje niso bili pripravljeni toliko sprostiti, si vzeti čas in prisluhniti krajšemu nastopu zbora (mogoče opozorilo organizatorjem naj v bodoče postavijo stole, da bo dogodek deloval bolj koncertno) in se je eden naših najboljših zborov znašel v konkurenci s sladoledom, palačinkami in pivom. Medtem pa so v Trstu ljudje iz lokalov odhajali na trg, da bi prisluhnili kaj se dogaja, manjkali so le koncertni listi ali pa vsaj spored skladb. Vzdušje je bilo neprimerljivo, čeprav je bila zvrstnost obeh na istem bregu. In tudi, če sta ti dve mesti tako blizu in si radi domišljamo kako smo si podobni, je mogoče vse le v naših glavah.

Tjaša Poklar

MD7 (2)

17.7., Križanke
Ansambel za sodobno glasbo MD7, Steven Loy (dirigent), Pavel Mihelčič (umetniški vodja)
program: T. Mauko, N. Firšt, U. Pompe, K. Tsepkolenko, V. Žuraj, P. Mihelčič, P. Šavli
www.ljubljanafestival.si

Na prevroč petkov večer smo v Viteški dvorani Križank prisostvovali lekciji z naslovom Kaj je sodobna (slovenska) glasba - eno od sedmih del je bilo tuje, ki jo je realiziral Ansambel za sodobno glasbo MD7, pod taktirko Stephena Loya in skrbnih očesom/ušesom umetniškega vodje, Pavla Mihelčiča.

Sence Tine Mauko so nas navdušile z ekstremnim polariziranjem, na eni strani z "neglasbenimi" šumi, poki, torej z estetiko grdega v glasbi in na drugi strani z melodijo, harmonijo, absolutno glasbeno lepim. Verjetno je že samoumevno, da sodobna, postmoderna glasba teži k sopostavljanju različnega in preizpraševanju samoumevnega, zato je namera mlade skladateljice na mestu. Glede uresničitve le-te pa velja omeniti nekaj pripomb. Sopostavljanja smo že bili deležni, je bila pa sama glasbena materija dokaj selektivnom izbrana, pa še to ne hkratno. Tako smo lahko v določenem trenutku slišali šum, ki mu je pa že kmalu, brez glasbene povezave, sledila glasbeno lepa, postromantična harmonija. Takšni grobi skoki med tema dvema poloma pričajo o omejenosti zaloge glasbenih izrazil in okornosti pri njihovi uporabi. Mogoče so pa to le porodni krči mlade skladateljice, ki navsezadnje še nima velike kilometrine. Nasprotno lahko rečemo za Violab za violo in ansambel Nenada Firšta, ki ni bil tako drastično modernističen v uporabi izrazil, je pa le-te bolje povezal v koherentno celoto. Delo je mišljeno kot laboratorij, v katerem je raziskoval odnos viola-ansambel in na tem mestu velja omeniti solistko Katjo Krajnik, ki je samozavestno in odločno, a tudi premišljeno ter subtilno, celotno kompozicijo pripeljala do konca.

Eden od viškov koncerta je bila nedvomno izvedba skladbe Urške Pompe, Srž, kjer smo lahko spremljali odlično notranjo glasbeno dramaturgijo ter moderen jezik, ki ni zaplaval v nerazpoznavnost glasbenega tkiva ali afektno pompoznost golega zvena, temveč je vseskozi jasno pripovedoval odlično zastavljeno glasbeno misel. Prvi del koncerta je zaključila Karmella Tsepkolenko s skladbo The lift of desires, za katero pa bi si upal trditi, da ni pretirano navdušila. Delo nas je hotelo prepričati z večplastnostjo, je bila pa na žalost skladateljičina želja mnogo višje, kot pa njena izpolnitev. V primerjavi s prejšnjo skladbo so nas tukaj pričakali relativno nepovezani deli ter v določenih odsekih skoraj vulgarna izraba tutti ansambla, ki bi bolje izpadla v kakšnem holivudskem spektaklu; blišč pred poglobljeno izpovednostjo torej.

Po prepotrebni pavzi in pišu svežega zraka je bilo na vrsti odlično delo mladega skladatelja Vita Žuraja, Spray, ki se v določeni meri spogleduje s spektralno glasbo; gradnja tekstur - tukaj velja omeniti zanimivo uporabo vibrafona, strukturna izdelanost, stilska večplastnost, dramaturška celovitost ter širok spekter izraznosti pričajo o perspektivnem skladatelju. Bucina Pavla Mihelčiča naj bi bila, po njegovih besedah, nekakšna študija pozavne ter njenega zgodovinskega razvoja. Solist Mihael Šuler je predvideno gradivo odlično zaigral, mu pa skladatelj, razen pretiranega poigravanja s sordino, ni nudil veliko manevrirnega prostora za tako izrazno bogato glasbilo, kot je pozavna. Tudi sama skladba po poslušalčevi izkušnji modernizma druge polovice dvajsetega stoletja ne nudi velikega estetsko-kontemplativnega zadoščenja. Kot zadnji sem nam je predstavil Peter Šavli s skladbo Solsticij. Glede na njegovo izpopolnjevanje na področju sodobnih kompozicijskih tehnik, nas je z dotično skladbo kar malce razočaral. Že na začetku nas je pričakala skorajšnja naivnost glasbenega stavka v smislu enostavne tonalnosti, kasneje pa se je to še pokazalo v nizanju afektov ter poigravanju z metrumom. Reči je treba, da z obrtniškega stališča delu nič ne manjka, skladba je znotraj okvirov, ki jih je začrtal skladatelj, napisana korektno, problem je pa v samih okvirih, ki so poslušalsko-izkustveno omejujoči in ne nudijo glasbene izkušnje, ki bi se lahko globje vtisnila v spomin.

Na koncu pa še nekaj malega o izvajalcih, katerim gredo le pohvale. Nedvomno gre za skupino ljudi, ki je kompetentna izvajati stilsko še tako raznoliko glasbo in to na zavidljivi ravni. Upajmo le, da bo na visoki ravni tudi prihodnja izbira izvajanih skladb.

Marko Šetinc

Ansambel za sodobno glasbo MD7 (1)

17.7., Križanke
Ansambel za sodobno glasbo MD7, Steven Loy (dirigent), Pavel Mihelčič (umetniški vodja)
program: T. Mauko, N. Firšt, U. Pompe, K. Tsepkolenko, V. Žuraj, P. Mihelčič, P. Šavli
www.ljubljanafestival.si

Gotovo je eden izmed mnogih problemov sodobne glasbene umetnosti pri nas tudi pomanjkanje specializiranih, redno delujočih sestavov. Eden izmed redkih je Ansambel za sodobno glasbo MD7, ki se posveča izvajanju novonastalih del predvsem slovenskih skladateljev. Plemenito poslanstvo, a vse bolj se kaže, da se repertoar skupine giblje po v resnici zelo ozkem domačem avtorskem krogu.

Skladateljski podmladek je tokrat zastopala Tina Mauko s svojimi Sencami. V delu, ki se menda sooča s fenomenom hrupa, sopostavlja šume in tolkalske izbruhe ter lirične in recitativne (morda koralne?) melodično-harmonske sklope. Sprva se sicer še zdi, da želi skladateljica vsaj delno razširjati sredstva svojega predvsem tradicionalističnega izraza, a se kmalu izkaže, da izrablja nekatere modernistične prvine s prav mačehovsko ignoranco in brez posebne razgledanosti o estetskih in kompozicijskih premikih v zadnji polovici stoletja. Ni namreč ključna pridobitev povojnih glasbenih gibanj emancipacija šuma kot glasbenega sredstva, pač pa zavest o novih glasbenih parametrih in temeljna vprašanja povezana z njimi. Tudi Nenad Firšt se ne ozira prav daleč od svojega trdno zasidranega sloga in nadaljuje ustvarjanje v ekspresionistični smeri. Znova se ni mogel odpovedati godalnemu zvoku in z delom Violab ustvaril miniaturno študijo koncertantnih situacij.

Kot iz popolnoma drugega sveta pa se zdita kompoziciji U. Pompe in V. Žuraja. Srž Urške Pompe me je navdušil z igro združevanja, zgoščevanja in redčenja drobnih, resnično muzikalnih fragmentov, zajetih v docela naravno in lucidno formo. Tudi Spray Vita Žuraja je prinesel podobno »razpršene« teksture, ki so se le na prvi pogled zazdele nekako hladno racionalne, a že takoj zatem prepričale s svojo impulzivnostjo. Za kratek čas smo doživeli resnično komorno senzibilnost.

Prav zato se zdi razkorak z nekaterimi drugimi skladbami tako nerazumljivo velik. Karmella Tsepkolenko v skladbi The lift of desires prelevi sedem solistov v komorni orkester, ki niza utripajoče plasti v prav brezoblično linearnost. Nekaj podobnega se zgodi tudi v Šavlijevem Solsticiju – skladatelj z nenehno mehkobo usmeri utripajoč material v jasno usmerjen tok, skoraj orkestrska zvočna nasičenost pa zakrije (morebitno) meditativno podstat. Vdori unisone teme so sicer še najbolj logičen kontrast, tudi glasbeniki so poskušali izdatno barvno animirati teksture, a vse to skladbe ni moglo rešiti. Umetniški vodja ansambla Pavel Mihelčič je tokrat prispeval Bucino za pozavno in ansambel, prvenstveno melodično delo z gosto, statično harmonsko oporo. Še najzanimivejše je bilo postopno preobražanje trobila, več pa izvajalci iz skladbe niti niso mogli izvabiti. Tako s strani Mihelčiča, kot Šavlija smo slišali že več, mnogo več.

MD7 je več kot očitno skupina suverenih glasbenikov pod vodstvom odličnega Stevena Loya, je pa to tudi ansambel , ki nima prav velike umetniške vizije. Je skupina, ki čedalje bolj spominja na izvajalski servis v službi izbranih skladateljev in njihovih študentov ter v tem smislu izgublja pravo umetniško avtonomijo. Tudi golo število novitet ne sme in ne more biti merilo kvalitete, kaj šele temelj glasbene identitete kateregakoli umetniškega sestava.

Primož Trdan

Video: Daljši odsek skladbe Sence Tine Mauko

Jagodni izbor: Freddy Cole in Take 6

7.7., Križanke
Freddy Cole (vokal, klavir), Randy Napoleon (kitara), Elias Bailey (bas), Curtis Boyd (bobni)
TAKE 6
www.ljubljanafestival.si

V Križankah smo prisostvovali Rončelovemu jagodnemu izboru. Na oder je najprej povabil štiričlansko zasedbo z jazzovsko legendo Freddyem Coleom. Mlajši brat slavnejšega Nata King Colea je za razliko od brata odrasel ob prodoru bebopa in zato je njegov zvok modernejši.
Že njegov prihod na oder nas je ponesel v drug svet in čas. Priletni gospod v podaljšanem suknjiču je brez besed položil roke na klavir in pustil glasbi, da govori sama zase. S hrapavim, rahlo raskavim glasom nas je Freddy Cole očaral že v prvem taktu. Tukaj ne gre za točnost, lepoto, ali čistost vokala, gre predvsem za žar interpretacije in fraziranja, ki te s svojo neposrednostjo ponese drugam. Slišali smo uspešnice kot so: Mona Lisa, Paper Moon … Spremljevalna zasedba je zbrano sledila staremu mačku, občasno so mu ušli z vajeti le pri koncih skladb, kjer so končali razdrobljeno. Opazila sem tudi rahel nesporazum pri kitarskem solu, ki pa so ga glasbeniki elegantno rešili.
V spominu mi bo koncert ostal tudi zaradi drugih zanimivosti, ki sem jih opazila tekom koncerta. Po začetnih treh skladbah, je pianist pomignil v zaodrje in kmalu se je na odru prikazal deček, ki je gospodu prinesel brisačo. Le ta ni bila namenjena brisanju potu, temveč brisanju klavirskih tipk. Mojster je delo opravil s takim občutkom, kot da bi šlo za posvečeno dejanje z globokim spoštovanjem do inštrumenta.

V drugem delu koncerta je oder zavzel vokalni sekstet Take 6. V želji, da bi se vzdušje nadaljevalo, smo bili nekateri rahlo razočarani. Zasedba je svoj nastop začela s kupom nepotrebnih besed, ki so odvračale pozornost od glasbenega bistva. S svojimi pripombami o enkratnosti koncerta tukaj in zdaj, publike in Slovenije žal niso uspeli prepričati nikogar. Zabavljanje me je spomnilo na začetke jazza, ko so marsikateri jazzovski glasbeniki poleg svoje glasbe »prodajali« tudi bolj ali manj posrečene šale.
Vtis je sekstet popravil z izvedbo nekaterih skladb in izdelano koreografijo. Zasedbo odlikuje kompakten zvok, zvenenje harmonij in neomajen ritem, kar je glavna zasluga basista in njihovih korenin. Izhajajo iz tradicije vokalne in gospel glasbe, ki jo nadgrajujejo s spogledovanjem z modernimi glasbenimi zvrstmi, kot sta hip-hop in rap. Zanimivo je tudi njihovo vokalno posnemanje instrumentov: trobent, pozavn, nepogrešljivih bobnov,… Predstavili so njihove starejše uspešnice s poudarkom na njihovi zadnji zgoščenki »The Standard«. Žal je bil njihov glavni vokal na »slabem« glasu, kar se je pokazalo v višjih legah, kjer je njegov glas zvenel stisnjeno.
Nekoliko me je razočaralo tudi dejstvo v kolikšni meri je njihova glasba opremljena z efekti. Povsem sprejemljivo in razumljivo mi je dejstvo, da morajo biti vokalno posnemani bobni ojačeni z mikrofoni, vendar v nekaterih delih z efekti pretiravajo. Zbodel me je primer, ko je pri posnemanju trobente pevec odmaknil mikrofon od ust, vendar smo bili poslušalci še nekaj časa deležni njenega zvoka.

Za zaključek lahko rečem samo to, da bi si poslušalci takšnih koncertov še želeli, pa najsi gre za vokalne pevce ali vokalne skupine. Je že tako da na drugi strani luže domuje kvalitetna glasba in zato ne smemo zamuditi teh redkih priložnosti, ko jo lahko slišimo »v živo«.

Ana Erčulj

Dvořak v izvedbi Praškega simfoničnega orkestra

9.7. 2009, Gallusova dvorana Cankarjevega doma
Praški simfonični orkester
violončelo: Gautier Capuçon
dirigent: Jiři Kout
www.ljubljanafestival.si

Orkester nam je za uvod zaigral Uverturo k operi Katja Kabanova Leoša Janačka. Kratka uvertura, s katero so obeležili 150. obletnico skladateljevega rojstva, razen češkega porekla, kakšne globlje povezave s preostalim programom ni imela – Koncertom za violončelo v h-molu in Deveto simfonijo Antonina Dvořaka, obe deli sta bili napisani v času skladateljevega izseljeništva v Ameriki. Že v prvih taktih Uverture je poslušalstvo lahko ugotovilo, da ta večer pač ne bodo priča vrhunski izvedbi. Orkestru so probleme povzročali predvsem skupni vstopi, za kar pa sami glasbeniki pravzaprav niti niso krivi, za to sta kriva dirigent Jiři Kout in (vsaj delno) koncerti mojster. Dirigentovi gibi so bili nerazločno robotski, koncertni mojster pa ni prevzel vloge dirigenta, kot se praviloma zgodi v vseh boljših orkestrih, ko dirigent ne opravlja nalog, ki so mu zadane.

Mladega glasbenika Gautierja Capuçona, ki se je predstavil z Dvořakovim Koncertom za violončelo in orkester v h-molu, so organizatorji predstavljali kot vzhajajočo zvezdo. Mladenič je svoj medijski naziv v celoti upravičil. Koncert je odigral tehnično brezhibno, z velikim zaletom, bogatim tonom, dobrim komornim muziciranjem s preostalimi orkesterskimi solisti (ki se na srečo niso preveč ozirali na dirigentovo robotiziranje). Njegova še ne popolna zrelost pa se je kazala v sicer redkih ekscesih npr. preširok vibrato, ki iznakazi sicer intonačno pravilno postavljen ton. Na tem mestu bi vseeno lahko pohvalil dirigenta (morda pa je to zasluga glasbenikov v orkestru), saj mu je uspelo dobro uravnovesiti glasnost solista in orkestra, s čimer poslušalcev ni prikrajšal za lepe melodične linije v solo instrumentu.

V drugem delu koncerta smo lahko prisluhnili že tolikokrat slišani 9. Dvořakovi simfoniji, imenovani tudi Iz novega sveta. Orkester je pokazal, da je zmožen široke palete barv z niansiranimi prehodi med razpoloženji od mirnih in nežnih odsekov do razburkanega (in glasnega). Interpretacija Jiřija Krouta je tako našim, »ljubljanskim« ušesom zvenela drugače, čeprav smo morda že vajeni pompoznih orkestrskih tuttijev.

Jaka Trilar in Anja Brezavšček