Jagodni izbor: Freddy Cole in Take 6

7.7., Križanke
Freddy Cole (vokal, klavir), Randy Napoleon (kitara), Elias Bailey (bas), Curtis Boyd (bobni)
TAKE 6
www.ljubljanafestival.si

V Križankah smo prisostvovali Rončelovemu jagodnemu izboru. Na oder je najprej povabil štiričlansko zasedbo z jazzovsko legendo Freddyem Coleom. Mlajši brat slavnejšega Nata King Colea je za razliko od brata odrasel ob prodoru bebopa in zato je njegov zvok modernejši.
Že njegov prihod na oder nas je ponesel v drug svet in čas. Priletni gospod v podaljšanem suknjiču je brez besed položil roke na klavir in pustil glasbi, da govori sama zase. S hrapavim, rahlo raskavim glasom nas je Freddy Cole očaral že v prvem taktu. Tukaj ne gre za točnost, lepoto, ali čistost vokala, gre predvsem za žar interpretacije in fraziranja, ki te s svojo neposrednostjo ponese drugam. Slišali smo uspešnice kot so: Mona Lisa, Paper Moon … Spremljevalna zasedba je zbrano sledila staremu mačku, občasno so mu ušli z vajeti le pri koncih skladb, kjer so končali razdrobljeno. Opazila sem tudi rahel nesporazum pri kitarskem solu, ki pa so ga glasbeniki elegantno rešili.
V spominu mi bo koncert ostal tudi zaradi drugih zanimivosti, ki sem jih opazila tekom koncerta. Po začetnih treh skladbah, je pianist pomignil v zaodrje in kmalu se je na odru prikazal deček, ki je gospodu prinesel brisačo. Le ta ni bila namenjena brisanju potu, temveč brisanju klavirskih tipk. Mojster je delo opravil s takim občutkom, kot da bi šlo za posvečeno dejanje z globokim spoštovanjem do inštrumenta.

V drugem delu koncerta je oder zavzel vokalni sekstet Take 6. V želji, da bi se vzdušje nadaljevalo, smo bili nekateri rahlo razočarani. Zasedba je svoj nastop začela s kupom nepotrebnih besed, ki so odvračale pozornost od glasbenega bistva. S svojimi pripombami o enkratnosti koncerta tukaj in zdaj, publike in Slovenije žal niso uspeli prepričati nikogar. Zabavljanje me je spomnilo na začetke jazza, ko so marsikateri jazzovski glasbeniki poleg svoje glasbe »prodajali« tudi bolj ali manj posrečene šale.
Vtis je sekstet popravil z izvedbo nekaterih skladb in izdelano koreografijo. Zasedbo odlikuje kompakten zvok, zvenenje harmonij in neomajen ritem, kar je glavna zasluga basista in njihovih korenin. Izhajajo iz tradicije vokalne in gospel glasbe, ki jo nadgrajujejo s spogledovanjem z modernimi glasbenimi zvrstmi, kot sta hip-hop in rap. Zanimivo je tudi njihovo vokalno posnemanje instrumentov: trobent, pozavn, nepogrešljivih bobnov,… Predstavili so njihove starejše uspešnice s poudarkom na njihovi zadnji zgoščenki »The Standard«. Žal je bil njihov glavni vokal na »slabem« glasu, kar se je pokazalo v višjih legah, kjer je njegov glas zvenel stisnjeno.
Nekoliko me je razočaralo tudi dejstvo v kolikšni meri je njihova glasba opremljena z efekti. Povsem sprejemljivo in razumljivo mi je dejstvo, da morajo biti vokalno posnemani bobni ojačeni z mikrofoni, vendar v nekaterih delih z efekti pretiravajo. Zbodel me je primer, ko je pri posnemanju trobente pevec odmaknil mikrofon od ust, vendar smo bili poslušalci še nekaj časa deležni njenega zvoka.

Za zaključek lahko rečem samo to, da bi si poslušalci takšnih koncertov še želeli, pa najsi gre za vokalne pevce ali vokalne skupine. Je že tako da na drugi strani luže domuje kvalitetna glasba in zato ne smemo zamuditi teh redkih priložnosti, ko jo lahko slišimo »v živo«.

Ana Erčulj