Dvořak v izvedbi Praškega simfoničnega orkestra

9.7. 2009, Gallusova dvorana Cankarjevega doma
Praški simfonični orkester
violončelo: Gautier Capuçon
dirigent: Jiři Kout
www.ljubljanafestival.si

Orkester nam je za uvod zaigral Uverturo k operi Katja Kabanova Leoša Janačka. Kratka uvertura, s katero so obeležili 150. obletnico skladateljevega rojstva, razen češkega porekla, kakšne globlje povezave s preostalim programom ni imela – Koncertom za violončelo v h-molu in Deveto simfonijo Antonina Dvořaka, obe deli sta bili napisani v času skladateljevega izseljeništva v Ameriki. Že v prvih taktih Uverture je poslušalstvo lahko ugotovilo, da ta večer pač ne bodo priča vrhunski izvedbi. Orkestru so probleme povzročali predvsem skupni vstopi, za kar pa sami glasbeniki pravzaprav niti niso krivi, za to sta kriva dirigent Jiři Kout in (vsaj delno) koncerti mojster. Dirigentovi gibi so bili nerazločno robotski, koncertni mojster pa ni prevzel vloge dirigenta, kot se praviloma zgodi v vseh boljših orkestrih, ko dirigent ne opravlja nalog, ki so mu zadane.

Mladega glasbenika Gautierja Capuçona, ki se je predstavil z Dvořakovim Koncertom za violončelo in orkester v h-molu, so organizatorji predstavljali kot vzhajajočo zvezdo. Mladenič je svoj medijski naziv v celoti upravičil. Koncert je odigral tehnično brezhibno, z velikim zaletom, bogatim tonom, dobrim komornim muziciranjem s preostalimi orkesterskimi solisti (ki se na srečo niso preveč ozirali na dirigentovo robotiziranje). Njegova še ne popolna zrelost pa se je kazala v sicer redkih ekscesih npr. preširok vibrato, ki iznakazi sicer intonačno pravilno postavljen ton. Na tem mestu bi vseeno lahko pohvalil dirigenta (morda pa je to zasluga glasbenikov v orkestru), saj mu je uspelo dobro uravnovesiti glasnost solista in orkestra, s čimer poslušalcev ni prikrajšal za lepe melodične linije v solo instrumentu.

V drugem delu koncerta smo lahko prisluhnili že tolikokrat slišani 9. Dvořakovi simfoniji, imenovani tudi Iz novega sveta. Orkester je pokazal, da je zmožen široke palete barv z niansiranimi prehodi med razpoloženji od mirnih in nežnih odsekov do razburkanega (in glasnega). Interpretacija Jiřija Krouta je tako našim, »ljubljanskim« ušesom zvenela drugače, čeprav smo morda že vajeni pompoznih orkestrskih tuttijev.

Jaka Trilar in Anja Brezavšček