MD7 (2)

17.7., Križanke
Ansambel za sodobno glasbo MD7, Steven Loy (dirigent), Pavel Mihelčič (umetniški vodja)
program: T. Mauko, N. Firšt, U. Pompe, K. Tsepkolenko, V. Žuraj, P. Mihelčič, P. Šavli
www.ljubljanafestival.si

Na prevroč petkov večer smo v Viteški dvorani Križank prisostvovali lekciji z naslovom Kaj je sodobna (slovenska) glasba - eno od sedmih del je bilo tuje, ki jo je realiziral Ansambel za sodobno glasbo MD7, pod taktirko Stephena Loya in skrbnih očesom/ušesom umetniškega vodje, Pavla Mihelčiča.

Sence Tine Mauko so nas navdušile z ekstremnim polariziranjem, na eni strani z "neglasbenimi" šumi, poki, torej z estetiko grdega v glasbi in na drugi strani z melodijo, harmonijo, absolutno glasbeno lepim. Verjetno je že samoumevno, da sodobna, postmoderna glasba teži k sopostavljanju različnega in preizpraševanju samoumevnega, zato je namera mlade skladateljice na mestu. Glede uresničitve le-te pa velja omeniti nekaj pripomb. Sopostavljanja smo že bili deležni, je bila pa sama glasbena materija dokaj selektivnom izbrana, pa še to ne hkratno. Tako smo lahko v določenem trenutku slišali šum, ki mu je pa že kmalu, brez glasbene povezave, sledila glasbeno lepa, postromantična harmonija. Takšni grobi skoki med tema dvema poloma pričajo o omejenosti zaloge glasbenih izrazil in okornosti pri njihovi uporabi. Mogoče so pa to le porodni krči mlade skladateljice, ki navsezadnje še nima velike kilometrine. Nasprotno lahko rečemo za Violab za violo in ansambel Nenada Firšta, ki ni bil tako drastično modernističen v uporabi izrazil, je pa le-te bolje povezal v koherentno celoto. Delo je mišljeno kot laboratorij, v katerem je raziskoval odnos viola-ansambel in na tem mestu velja omeniti solistko Katjo Krajnik, ki je samozavestno in odločno, a tudi premišljeno ter subtilno, celotno kompozicijo pripeljala do konca.

Eden od viškov koncerta je bila nedvomno izvedba skladbe Urške Pompe, Srž, kjer smo lahko spremljali odlično notranjo glasbeno dramaturgijo ter moderen jezik, ki ni zaplaval v nerazpoznavnost glasbenega tkiva ali afektno pompoznost golega zvena, temveč je vseskozi jasno pripovedoval odlično zastavljeno glasbeno misel. Prvi del koncerta je zaključila Karmella Tsepkolenko s skladbo The lift of desires, za katero pa bi si upal trditi, da ni pretirano navdušila. Delo nas je hotelo prepričati z večplastnostjo, je bila pa na žalost skladateljičina želja mnogo višje, kot pa njena izpolnitev. V primerjavi s prejšnjo skladbo so nas tukaj pričakali relativno nepovezani deli ter v določenih odsekih skoraj vulgarna izraba tutti ansambla, ki bi bolje izpadla v kakšnem holivudskem spektaklu; blišč pred poglobljeno izpovednostjo torej.

Po prepotrebni pavzi in pišu svežega zraka je bilo na vrsti odlično delo mladega skladatelja Vita Žuraja, Spray, ki se v določeni meri spogleduje s spektralno glasbo; gradnja tekstur - tukaj velja omeniti zanimivo uporabo vibrafona, strukturna izdelanost, stilska večplastnost, dramaturška celovitost ter širok spekter izraznosti pričajo o perspektivnem skladatelju. Bucina Pavla Mihelčiča naj bi bila, po njegovih besedah, nekakšna študija pozavne ter njenega zgodovinskega razvoja. Solist Mihael Šuler je predvideno gradivo odlično zaigral, mu pa skladatelj, razen pretiranega poigravanja s sordino, ni nudil veliko manevrirnega prostora za tako izrazno bogato glasbilo, kot je pozavna. Tudi sama skladba po poslušalčevi izkušnji modernizma druge polovice dvajsetega stoletja ne nudi velikega estetsko-kontemplativnega zadoščenja. Kot zadnji sem nam je predstavil Peter Šavli s skladbo Solsticij. Glede na njegovo izpopolnjevanje na področju sodobnih kompozicijskih tehnik, nas je z dotično skladbo kar malce razočaral. Že na začetku nas je pričakala skorajšnja naivnost glasbenega stavka v smislu enostavne tonalnosti, kasneje pa se je to še pokazalo v nizanju afektov ter poigravanju z metrumom. Reči je treba, da z obrtniškega stališča delu nič ne manjka, skladba je znotraj okvirov, ki jih je začrtal skladatelj, napisana korektno, problem je pa v samih okvirih, ki so poslušalsko-izkustveno omejujoči in ne nudijo glasbene izkušnje, ki bi se lahko globje vtisnila v spomin.

Na koncu pa še nekaj malega o izvajalcih, katerim gredo le pohvale. Nedvomno gre za skupino ljudi, ki je kompetentna izvajati stilsko še tako raznoliko glasbo in to na zavidljivi ravni. Upajmo le, da bo na visoki ravni tudi prihodnja izbira izvajanih skladb.

Marko Šetinc