SWINGLE SINGERS

26.7. Piazza dell'Unita d'Italia, Trst
www.triestelovesjazz.com

V nedeljo je na tržaški Piazzi dell'Unita v okviru festivala Triestelovesjazz nastopila a cappella zasedba Swingle singers, ki je ravno pričela s turnejo ob izidu svojega novega albuma Ferris Wheels, ki je izšel 10. julija. Uvod z Bachom je kazal, da bo koncert precej klasično obarvan, vendar so pevci kmalu prešli na nekoliko bolj komercialen repertoar No more I love you's (Annie Lennox), Lullaby (Billy Joel), River man (Andy Bey) v domiselnih aranžmajih Joane Forbes. Presenetljiv obseg pevk in odlična izvedba bobnov, činel in baterije pevcev sta premaknila primorsko publiko v poplesavanje in ritmično spremljanje zasedbe. Igrivost na odru, ki je podkrepljena tudi s samimi koreografijami za skladbe je navdušila občinstvo, ki je bilo številčnejše od stolov. Vrhunec, vsaj v tehničnem smislu, je bila skladba Erica Satieja Gymnopedie št. 1, ki jo je v akordski spremljavi v višavah odpela sopranistka Sara Brimer. Skok v španske ritme Astorja Piazzole je bil silovit, kar je dokaz, da so pevci in pevke zelo previdno izbrani. Vsak glas nosi specifično barvo in nehote opazimo tudi njihovo različno glasbeno izobrazbo od jazzovske do klasične, kar se še posebej pokaže v solih. Tako lahko zasedba v svoj repertoar vmeša stile, ki so na prvi pogled nezdružljivi. Verjetno je za to tudi kriva ameriška lahkotnost in optimizem (večina pevcev se je vsaj nekaj časa izobraževala tudi v ZDA), ki jo v evropskih zasedbah velikokrat primanjkuje.

Da ne bi govorili na pamet lahko na tem mestu omenimo naše Perpetuum Jazzile, ki so v petek nastopili v Izoli, ravno tako na prostem, ravno tako v poletnem vzdušju ob otvoritvi 3. Evropskega mladinskega kongresa Izzovi, predlagaj, ukrepaj! Sicer je njihova Afrika zaradi okrnjene zasedbe (in slabšega ozvočenja) odzvenela precej bolj klavrno kot rekordna tri milijone tristo krat obiskana youtube-ovska Afrika, je pa verjetno viden problem predstavljala tudi postavitev samega koncerta ob pomolu na promenadi, kjer se ljudje niso bili pripravljeni toliko sprostiti, si vzeti čas in prisluhniti krajšemu nastopu zbora (mogoče opozorilo organizatorjem naj v bodoče postavijo stole, da bo dogodek deloval bolj koncertno) in se je eden naših najboljših zborov znašel v konkurenci s sladoledom, palačinkami in pivom. Medtem pa so v Trstu ljudje iz lokalov odhajali na trg, da bi prisluhnili kaj se dogaja, manjkali so le koncertni listi ali pa vsaj spored skladb. Vzdušje je bilo neprimerljivo, čeprav je bila zvrstnost obeh na istem bregu. In tudi, če sta ti dve mesti tako blizu in si radi domišljamo kako smo si podobni, je mogoče vse le v naših glavah.

Tjaša Poklar