Praški komorni orkester

28.7., Slovenska filharmonija
Praški komorni orkester, Antonin Hradíl (umetniški vodja), Corrado Greco (klavir), Vicente Campos (trobenta)
program: B. Martinů, D. Šostakovič, L. Janáček, A. Dvořak
www.ljubljanafestival.si


Torkov večer v Slovenski filharmoniji je vsem ljubiteljem poznoromantične in zgodnjemodernistične glasbe ter zvoka godalnega orkestra ponudil veliko užitka.

Ob 50-letnici smrti Bohuslava Martinůja, skladatelja in violinista Češke filharmonije, je okester izvedel njegovo Serenado št. 2, iz leta 1932, ki je eno izmed zgodnejših del, v katerih skladatelj uporablja sodobni glasbeni jezik. Ravno ta je na nekaj mestih izvajalcem ponudil varno in neopazno zavetišče ob manjših tehničnih in intonančnih napakah, ki pa niso pokvarile pozitivnega splošnega vtisa. Skoraj istočasno, leta 1933, je Dmitrij Šostakovič napisal Koncert za klavir in orkester št. 1, v katerem poleg klavirja pomembno vlogo igra tudi solistična trobenta. Zelo znana in vedno zanimiva skladba je bila izvedena povsem solidno. Pohvaliti je treba solista, ki pa je svojo živo obrazno mimiko in temperament žal le delno prenesel v svojo igro. Zaradi tega je, kljub prijetni komunikaciji orkestra in obeh solistov, izvedba vendarle ostala v mejah kvalitetnega povprečja.

Po odmoru sta sledili še dve deli za godalni orkester, prvo iz 1878. drugo pa iz 1975. leta. Čas nastanka ni edino, kar ju povezuje. Prvo delo – Idilo za godala – je namreč napisal Leoš Janáček, ki je za zgled verjetno imel Antonina Dvořaka, čigar dela je poznal in kot dirigent v Brnu tudi izvajal, na tem koncertu pa smo slišali njegovo Serenado v E-duru.
Orkester je pri obeh skladbah pokazal vso svojo tehnično in interpretativno zrelost, ter celotni spekter zvočnih barv, ki bi lahko kot šolski primer predstavljal lepoto zvoka godalnega orkestra. Tukaj je treba posebno pohvaliti umetniškega vodja in koncertnega mojstra, Antonina Hradíla, ki vdano vodi zasedbo, ki po številu članov presega tipične mere komornega orkestra, pa vendarle pod Hradílovim vodstvom več kot uspešno igra brez dirigenta.

Aplavz poln zadovoljstva je nastopajoče še dvakrat priklical na oder, tako da so nas razveselili s kar dvema dodatkoma. Izvedli so zelo učinkoviti in primerno izbrani skladbi Leoša Janáčka.

Tomaž Gržeta