Objave
Ansambel za sodobno glasbo MD7, Steven Loy (dirigent), Pavel Mihelčič (umetniški vodja)
program: T. Mauko, N. Firšt, U. Pompe, K. Tsepkolenko, V. Žuraj, P. Mihelčič, P. Šavli
www.ljubljanafestival.si
Gotovo je eden izmed mnogih problemov sodobne glasbene umetnosti pri nas tudi pomanjkanje specializiranih, redno delujočih sestavov. Eden izmed redkih je Ansambel za sodobno glasbo MD7, ki se posveča izvajanju novonastalih del predvsem slovenskih skladateljev. Plemenito poslanstvo, a vse bolj se kaže, da se repertoar skupine giblje po v resnici zelo ozkem domačem avtorskem krogu.
Skladateljski podmladek je tokrat zastopala Tina Mauko s svojimi Sencami. V delu, ki se menda sooča s fenomenom hrupa, sopostavlja šume in tolkalske izbruhe ter lirične in recitativne (morda koralne?) melodično-harmonske sklope. Sprva se sicer še zdi, da želi skladateljica vsaj delno razširjati sredstva svojega predvsem tradicionalističnega izraza, a se kmalu izkaže, da izrablja nekatere modernistične prvine s prav mačehovsko ignoranco in brez posebne razgledanosti o estetskih in kompozicijskih premikih v zadnji polovici stoletja. Ni namreč ključna pridobitev povojnih glasbenih gibanj emancipacija šuma kot glasbenega sredstva, pač pa zavest o novih glasbenih parametrih in temeljna vprašanja povezana z njimi. Tudi Nenad Firšt se ne ozira prav daleč od svojega trdno zasidranega sloga in nadaljuje ustvarjanje v ekspresionistični smeri. Znova se ni mogel odpovedati godalnemu zvoku in z delom Violab ustvaril miniaturno študijo koncertantnih situacij.
Kot iz popolnoma drugega sveta pa se zdita kompoziciji U. Pompe in V. Žuraja. Srž Urške Pompe me je navdušil z igro združevanja, zgoščevanja in redčenja drobnih, resnično muzikalnih fragmentov, zajetih v docela naravno in lucidno formo. Tudi Spray Vita Žuraja je prinesel podobno »razpršene« teksture, ki so se le na prvi pogled zazdele nekako hladno racionalne, a že takoj zatem prepričale s svojo impulzivnostjo. Za kratek čas smo doživeli resnično komorno senzibilnost.
Prav zato se zdi razkorak z nekaterimi drugimi skladbami tako nerazumljivo velik. Karmella Tsepkolenko v skladbi The lift of desires prelevi sedem solistov v komorni orkester, ki niza utripajoče plasti v prav brezoblično linearnost. Nekaj podobnega se zgodi tudi v Šavlijevem Solsticiju – skladatelj z nenehno mehkobo usmeri utripajoč material v jasno usmerjen tok, skoraj orkestrska zvočna nasičenost pa zakrije (morebitno) meditativno podstat. Vdori unisone teme so sicer še najbolj logičen kontrast, tudi glasbeniki so poskušali izdatno barvno animirati teksture, a vse to skladbe ni moglo rešiti. Umetniški vodja ansambla Pavel Mihelčič je tokrat prispeval Bucino za pozavno in ansambel, prvenstveno melodično delo z gosto, statično harmonsko oporo. Še najzanimivejše je bilo postopno preobražanje trobila, več pa izvajalci iz skladbe niti niso mogli izvabiti. Tako s strani Mihelčiča, kot Šavlija smo slišali že več, mnogo več.
MD7 je več kot očitno skupina suverenih glasbenikov pod vodstvom odličnega Stevena Loya, je pa to tudi ansambel , ki nima prav velike umetniške vizije. Je skupina, ki čedalje bolj spominja na izvajalski servis v službi izbranih skladateljev in njihovih študentov ter v tem smislu izgublja pravo umetniško avtonomijo. Tudi golo število novitet ne sme in ne more biti merilo kvalitete, kaj šele temelj glasbene identitete kateregakoli umetniškega sestava.
Primož Trdan
Video: Daljši odsek skladbe Sence Tine Mauko
Avtor je odstranil ta komentar.
OdgovoriIzbriši"MD7 je več kot očitno skupina suverenih glasbenikov pod vodstvom odličnega Stevena Loya, je pa to tudi ansambel , ki nima prav velike umetniške vizije. Je skupina, ki čedalje bolj spominja na izvajalski servis v službi izbranih skladateljev in njihovih študentov ter v tem smislu izgublja pravo umetniško avtonomijo."
OdgovoriIzbrišiTo razumem kot karanje ansambla, da izbira tudi druge skladatelje za izvedbe, ne samo peščice "posvečenih". (beri: Rojko, Globokar, Vrhunc, ipd.)
Vsak lahko razume, kakor želi,tega pa nisem imel v mislih. Mislil sem na to, kako se MD7 deklarira za promotorje slovenske glasbe, s takimi obrazložitvami dobiva podporo ministrstva, na koncu pa igra največ glasbe iz kroga kolegov tistega, ki določa repertoar.
OdgovoriIzbrišiSicer pa v to temo ne bi več drezal.
Gospod Primož Trdan, če naredimo primerjavo, koliko je od obstoja ansamblov od leta 2002 bilo izbranih slovenskih skladateljev pri Slowindu in koliko pri MD7, bo Vaš komentar mogoče malo drugačen. Samo predlagam v vpogled.
OdgovoriIzbrišiSlowind je običajen pihalni kvintet (po kvaliteti seveda nadpovprečen), ki je primoran omejen repertoar za svojo zasedbo razširjati (torej med drugim tudi z naročili). MD7 (prav tako odličen) pa je ansambel, ki je specializiran za izvajanje in naročanje popolnoma novih skladb s poudarkom na domačih (če prav razumem njihovo usmeritev).
OdgovoriIzbrišiPrimerjava torej sploh ni smiselna.
Z lepimi pozdravi
Ne mislim na obseg naročil ampak na izbor slovenskih skladateljev oziroma njegov način.
OdgovoriIzbrišiLP
No, dvakrat uporabljena beseda »koliko« je vendarle precej očitno in nedvoumno kazala v smer kvantitete.
OdgovoriIzbrišiNačin je pri Slowindu (sploh ne pravim, da se mi zdi vse kar oni naročijo nujno dobro) tudi omejen in je očitno omejen oz. profiliran tudi v SF, pri Simfonikih RTV itn. Ampak pri nobenem izmed teh ne gre za sestave, ki bi bili ustanovljeni s točno določenim namenom naročanja in izvajanja slovenske glasbe in se tudi tako ne proklamirajo. Za razliko od MD7 (ali KOS DSS), ki se jasno razglašata kot taka, v resnici pa močno izpostavljata določeno strujo. Gre za iskrenost in transparentnost. Tudi do kulturne politike, ki jih podpira.
LP