La Scala in Pink Floyd

6.7.2009 ob 20h, Gallusova dvorana Cankarjevega doma
Balet gledališča La Scala - Balet Pink Floyd
Avtor projekta in koreograf: Roland Petit
Odrska postavitev: Jean Phillippe Halnaut, Lienz Chang
Glasba: Pink Floyd
Oblikovalec luči: Jean-Michel Désiré
www.ljubljanafestival.si


Milanska Scala. Popolna usklajenost gibov, gracioznost, eleganca, morda najboljši plesalci sveta.

Pink Floyd. Močna povednost besedil v povezavi z glasbo, konceptualni albumi in koncerti, kitare, bobni.

Kako ju lahko sestavimo v enovito umetniško predstavo? V ponedeljek, 6.7.2009 smo bili v nabito polni dvorani (dejansko nisem opazila skoraj nobenega praznega sedeža) priča otvoritvi Ljubljanskega poletnega festivala, ki se je zgodil s pompom, nagovorom Darka Brleka in občinstvom ljubega župana Zorana Jankovića in napovedjo kvalitete prihajajoče predstave (in induktivno tudi vseh naslednjih prireditev).

Kvalitete smo bili tudi zares deležni. Plesalci so delovali usklajeno, njihovi gibi so bili izpopolnjeni, šlo je za koreografijo, ki je želela izstopiti iz strogih okvirjev klasičnega baleta tudi s pomočjo »rock« glasbe, če že hočemo žanrsko opredeliti Pink Floyde. Predstava je bila izpeljana izvrstno, s strani plesalcev dovršeno, brez spodrsljajev, z dovolj entuziazma. Tudi nekateri koreografski elementi so bili inovativni, mestoma skoraj spektakelski.

S strani plesalcev smo torej dobili izvrstno predstavo. Poznavalci glasbene podlage, ki skoraj ni bila več kot to, pa smo ostali mešanih občutkov. Zdelo se je, da je predstavo sestavljal niz plesnih točk, ki jih je povezoval le skupni izvor glasbe. Koreograf je želel ostati »rockovski« tudi ob glasbi, ki je izražala osamljenost in odtujenost od sveta, pri »the wall was too high as you can see« se je plesni par srečno objemal in držal za roke, predvsem pa ni bilo skupnega koncepta celotne predstave. Kar se ne bi zdelo problematično, če ne bi bili Pink Floydi skorajda izumitelji konceptualnih albumov. Tu se seveda odpira večno vprašanje – v kolikšni meri umetnost še lahko nastopa kot lepa umetnost, ki je sama sebi namen in nima nikakršne sporočilnosti? Je dovolj, če slikar upodobi lepo pokrajino ali tihožitje? Je dovolj, če glasba zgolj »boža naša ušesa« ali pa nam v današnjem času lahko ponudi še kaj več? Edward Clug nam je v zadnjih nekaj letih v našem prostoru dokazal, da je plesna predstava lahko še kako sporočilna – tudi če jo plešejo klasični baletni plesalci.

Naj še enkrat poudarim, da je bila predstava vizualno več kot zadovoljiva in seveda lahko razumem huronski aplavz in stoječe ovacije občinstva. Jaz pa bi si želela večjo navezavo na predvajano glasbo in nekaj, kar bi skupek plesnih točk povezovalo v celoto.

Anja Brezavšček