Gustav Mahler in njegove interpretacije (1)

10.7., Slovenska filharmonija
Ulf Baestlein (basbariton), Axel Bauni (klavir), Godalni kvartet Kairos, Ya-ou Xie (klavir), Tomaž Sevšek Šramel (harmonij)
program: A. Mahler, G. Mahler, J. Strauss ml., A. Schönberg
www.ljubljanafestival.si

Skladateljski opus Gustava Mahlerja gre razumeti kot poskus totalnega »uzvočenja« sveta, življenja in smrti v vseh njihovih odtenkih. Sinočnji koncert je osvetlil intimnejšo in navidez lahkotnejšo plat teh njegovih prizadevanj, ob bok velikemu skladatelju pa sta bila postavljena še njegova žena, skladateljica samospevov Alma Mahler in valček sodobnika Johanna Straussa ml. v priredbi Arnolda Schönberga. Nenavadne programske poteze so bile plod sodelovanja glasbenikov in študentov aplikativne muzikologije iz Celovca – koncert je prikazoval povezave med zadnjim velikim simfonikom 19. stoletja, »nerazumljivim« modernistom in kraljem valčkov. Pohvalna poteza (da je potrebno občinstvo tudi glasbeno ozaveščati, je pri nas jasno le redkim), v prebranih življenjepisih pa sem pogrešal uporabnejše razlage skladb.

Stavek iz Mahlerjevega nedokončanega Klavirskega kvarteta predstavlja mladega avtorja in še ne odslikuje idej wagnerjanske smeri in kasnejše glasbene razplastenosti. Trije člani Godalnega kvarteta Kairos in pianistka Ya-ou Xie so v izvedbi predvsem poudarili oblikovni lok od intimnejše, klasično zadržane ekspozicije proti drznejši izpeljavi, ki skoraj daje slutiti skladateljeve simfonične ambicije, k zaključni kontemplativni reprizi.

Težko je reči, zakaj je Alma Mahler razmeroma (ne)znana skladateljica – ji je del ugleda odvzelo bivanje in ustvarjanje v senci moža, ki je bil brez dvoma tudi večji umetnik, ali pa njeno glasbo še danes poznamo prav zaradi povezave z njim? Tiho mesto je gotovo eno njenih najboljših del, saj razkriva natančno premišljen odnos med besedilom in glasbo, poleg tega pa tudi uspešno izrisuje duha fin de sièclea, glasbene moderne in drugih sočasnih umetniških gibanj. Drugačen vtis pa na primer daje samospev Ta, ki je sprevidel (Der Erkennende), za katerega se zdi, da izkorišča tekst zgolj kot brezpomensko snov za bravurozno uglasbitev. Vseskozi solidni baritonist Ulf Baestlein je tu upravičeno sledil predvsem glasbeni logiki ter jo še dodatno potenciral.

V drugem delu smo poslušali preplet Schönbergove priredbe Vrtnic z juga J. Straussa in Mahlerjevih samospevov. Straussov valček je z vsemi intonančnimi spodrsljaji vred deloval kar nekako brezkrvno, brez tiste briljance in zaleta, ki sicer prijeten »šlager« prekvalificirata v vrhunsko muziko. Boljše je bilo Baestleinovo izvajanje Mahlerjevih samospevov iz Dečkovega čudežnega roga (vmes se je prikradla še uglasbitev Rückertove Vdihnil sem mili vonj, ki bi sicer bolj spadala v prvo polovico koncerta). Baritonist je do pesmi pristopil z ekstremno teatraličnostjo, kar je včasih že mejilo na grotesko. Ne moremo pa prezreti, da so bile izbrane predvsem skladbe s plesnimi konotacijami. Pomembna je bila torej povezava med Straussom in Mahlerjem, saj smo bili priče interpretaciji glasbe v dveh različnih pomenih: poslušali smo umetniško interpretacijo, torej izvajanje skladb in interpretacijo, tolmačenje glasbe skozi soočenje dveh avtorjev. Straussova glasba je spolirana varianta plesne glasbe (danes bi temu rekli pop), medtem ko je Mahler v svojo glasbo rad vključeval plese in koračnice iz mnogo težje razumljivih vzgibov. Sinočnjo koncertno interpretacijo (razlago, tolmačenje) sam razumem nekako takole: Strauss jemlje svoje »valčkanje« neproblematično in neobremenjeno, a vendar popolnoma resno, medtem ko Mahler s tem verjetno posega po (samo)ironiji in gradi večplastno pomenljivost svoje umetnosti.

Primož Trdan