Komorni godalni orkester slovenske filharmonije in Aleksander Rudin (2)

8.7., Slovenska filharmonija
Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije, Aleksander Rudin (violončelo)
program: N. Šenk, L. Boccherini, J. Haydn, L. Janáček
www.ljubljanafestival.si

Nina Šenk, Boccherini, Haydn in Janáček; vrstni red, ki je v svojem časovnem kontrastu nedvomno prinesel nekaj svežine med poslušalstvo, že preveč navajeno na romantični repertoar, lahko razumemo kot pogovor mlade skladateljice s starostami klasične glasbe, katere povednost pa je za slovenski prostor morda še nekoliko prezahtevna. Concerto grosso namreč pluje po, za naše poslušalstvo, še dokaj neraziskanih vodah postmodernizma, ki se ga še vedno prerado povezuje z raznimi neo-stili. Skladateljica nas je v svojem delu popeljala skozi gozd sodobnih kompozicijsko-izvajalskih tehnik ter ironičnega spogledovanja s preteklostjo, kar nedvomno zahteva določeno glasbeno širino poslušalstva – zato mogoče bolj plašen aplavz občinstva. Kar se tiče izvajalskega telesa, lahko govorimo le v superlativih. Priča smo bili subtilni izvedbi, ki jo je krmaril koncertni mojster Janez Podlesek, kateri na našo srečo ni podlegel izpraznjeni pompoznosti, ampak je celotno delo disciplinirano izpeljal do konca, kar se je še posebej pokazalo v drugem stavku, ki je po skladateljičinih besedah »Concetino za violino solo in godala«.

S koncertoma Boccherinija in Haydna se nam je na odru pridružil violončelist Alekdander Rudin in ponudil zvrhano mero tehnične spretnosti ter poetične izpovednosti. Komunikacija med solistom in orkestrom je bila na zavidljivi ravni, več fleksibilnosti bi mogoče lahko pokazal orkester, ki v določenih trenutkih ni uspel razbrati Rubinovih namigov, v čemer se kaže tudi nekaj manjših razlik v interpretaciji teksta. Če je solist predstavil bolj razgibano vizijo klasicistične glasbe, je orkester, v primerjavi z delom Nine Šenk, deloval malce bolj statično, skoraj plašno, kar lahko v določeni meri pripišemo tudi karizmi Aleksandra Rudina, vseeno pa lahko orkester pohvalimo.

V zadnji četrtini koncerta smo bili deležni Janáčkove Suite za godala, ki je, v primerjavi s prejšnjimi tremi deli, bolj lahkotnega značaja in je mogoče malce zamajala dramaturgijo celotnega koncerta, zato bi jo bilo bolje izvesti kot prvo. Samo izvedbo lahko zopet zgolj pohvalimo, saj je v dobri meri zaobjela liričnost in mladostno zasanjanost mladega, v času nastanka komaj 23-letnega Janáčka.

Za zaključek lahko rečem, da si v prihodnosti želim še več takšnih koncertov, kjer bo poglobljena izpovednost pred izpraznjeno pompoznostjo in kjer ne bodo na repertoarju zgolj dela železnega, dandanes že zarjavelega romantičnega repertoarja.

Marko Šetinc